Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožencu bi nastal strošek nagrade pooblaščencu za postopek tudi, če tožnik ne bi predhodno vložil predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ampak neposredno tožbo. Ker se nagrada pooblaščencu za vložitev ugovora, ki je nižja, všteje v nagrado za pravdni postopek, tožencu z vložitvijo ugovora niso nastali posebni stroški. Enako velja tudi za materialne stroške v pavšalnem znesku. To pa ne velja za strošek sodne takse za ugovor. Ti stroški tožencu v primeru, da bi tožnik svoj tožbeni zahtevek uveljavljal s tožbo, ne bi nastali.
Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (tč. II izreka sklepa) razveljavi za 151,40 EUR.
1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 107417/2013 z dne 1. 7. 2013 naložilo dolžniku (toženi stranki), da upniku (tožeči stranki) plača 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2011 in izvršilne stroške v znesku 66,00 EUR. Po toženčevem ugovoru zoper sklep o izvršbi je izvršilno sodišče razveljavilo sklep v njegovem dovolilnem delu in odločilo, da se bo o njegovem dajatvenem delu (prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi) in o izvršilnih stroških (tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi) odločilo v pravdnem postopku. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo omenjeni sklep o izvršbi tudi v njegovem dajatvenem delu in v odločitvi o izvršilnih stroških. Odločilo je še, da bo z obravnavanjem glavne stvari nadaljevalo po pravnomočnosti te odločitve in hkrati tožniku naložilo, da je dolžan tožencu povrniti 191,40 EUR stroškov postopka.
2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da po dosedanji sodni praksi sodišče o razveljavitvi sklepa o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka odloča šele s končno odločbo. V nasprotju z ekonomičnostjo postopka je nadaljevanje obravnavanja glavne stvari šele po pravnomočnosti predmetnega sklepa. Tudi če bi sodišče odločilo, da listina ni verodostojna, ni razloga, da bi tožniku naložilo v plačilo separatne stroške, saj bi moral toženec tudi v primeru vložitve tožbe nanjo odgovoriti in bi ga doletele enake stroškovne posledice kot v primeru, če ne bi vložil ugovora zoper sklep o izvršbi. Odvetniški stroški se v primeru nadaljevanja postopka v pravdnem postopku vračunajo v pravdne stroške. Tožencu zato posebni odvetniški stroški niso nastali.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. V skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in po razveljaviti sklepa o izvršbi v dovolilnem delu postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Če je dolžnik (sedaj toženec) ugovarjal, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi ali da so ovire za nadaljnji postopek, odloči sodišče najprej o takem ugovoru. Če spozna, da je ugovor utemeljen, razveljavi s sklepom sklep o izvršbi in začne po pravnomočnosti sklepa z obravnavanjem glavne stvari (prvi odstavek 437. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ). V obravnavani zadevi je dolžnik (sedaj toženec) ugovarjal, da listina na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ni verodostojna listina. Sodišče prve stopnje je sledilo takšnemu ugovoru toženca, ko je navedlo, da kupoprodajna pogodba na podlagi katere je tožnik predlagal izvršbo, ne sodi v nobeno od opredelitev verodostojne listine iz 23. člena ZIZ. Tožnik, ki v pravdnem postopku (pripravljalna vloga z dne 15. 12. 2013) ni zahteval, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi v njegovem dajatvenem delu in v odločitvi o stroških, ampak je zahteval plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v pritožbi takšnemu zaključku prvostopenjskega sodišča ne nasprotuje. Prvostopenjskemu sodišču očita zgolj neobičajno prakso, Tak očitek je neutemeljen, saj odločitev sodišča prve stopnje temelji na citirani določbi 437. člena ZPP.
5. Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko mu je naložilo plačilo toženčevih stroškov ugovora zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje svojo odločitev temelji na prvem odstavku 156. člena ZPP in stališču, da gre za stroške, ki jih je tožnik povzročil tožencu po svoji krivdi z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki to ni. Pritrditi je treba tožniku, da bi tožencu nastal strošek nagrade pooblaščencu za postopek tudi, če tožnik ne bi predhodno vložil predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ampak neposredno tožbo. Ker se nagrada pooblaščencu za vložitev ugovora, ki je nižja, všteje v nagrado za pravdni postopek (tarifna številka 3100 Odvetniške tarife) tožencu z vložitvijo ugovora niso nastali posebni stroški. Enako velja tudi za materialne stroške v pavšalnem znesku 20,00 EUR. To pa ne velja za strošek sodne takse za ugovor (40,00 EUR). Ti stroški tožencu v primeru, da bi tožnik svoj tožbeni zahtevek uveljavljal s tožbo, ne bi nastali. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano odločitev v tč. II izreka sklepa razveljavilo za strošek nagrade za sestavo ugovora in materialne stroške v znesku 151,40 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).