Jedro

Tožnica ni uspela dokazati, da je toženec zamenjal ključavnice in ne trdi, da je do uporabe teh prostorov upravičena glede na deljeno posest hiše, zato ni podlage za zahtevo, da ji toženec izroči ključe pritličja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka izroči ključe vhodnih vrat hiše na ... in ji izroči tudi ključe kleti, garaže, pritličja, prvega in drugega nadstropja te hiše. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožeča stranka laično in po odvetniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec tožnici izročil le ključ vhodnih vrat v hišo, pa še to po vloženi tožbi, ko je ključ poslal odvetniku tožeče stranke. Tožnica je na zaslišanju pojasnila, da je toženec v stanovanju v prvem nadstropju, kjer je tožnica uporabljala sobo, kuhinjo, kopalnico in WC, zazidal vrata med kuhinjo in kopalnico tako, da tožnica ni mogla vstopati v kuhinjo in kopalnico. Tožnica prav tako ni mogla vstopati v hišo skozi glavni vhod, ne v klet, ne v stanovanje v prvem nadstropju, niti v kuhinjo, WC in kopalnico. S tem, ko je toženec poslal tožnici ključ vhodnih vrat v hišo, tožnica še vedno nima ključa za dostop do svojega stanovanja. Da bi se dejansko stanje razjasnilo, je tožnica predlagala, da sodišče postavi izvedenca geodeta, ki naj bi opravil posnetek stanja uporabe prostorov ter predlog etažiranja lastninske pravice pravdnih strank, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Sodišče bi lahko opravilo vsaj ogled te nepremičnine, pa bi se prepričalo, da ključ, o katerem govori toženec, ne odpira vseh vrat v hiši, pač pa le glavni vhod. Ne drži navedba sodišča, da tožnica določenih prostorov v hiši sploh ni uporabljala oziroma da ni uporabljala stanovanja v prvem nadstropju te nepremičnine. Tožnica je imela ves čas pod ključem stanovanje v prvem nadstropju, vendar tega stanovanja ni uporabljala, je pa imela v stanovanju skladiščene svoje stvari, zato bi sodišče moralo naložiti tožencu izročitev teh ključev, katerih ključavnice je toženec dejansko zamenjal. Vstop v hišo ima namreč en ključ za dve stanovanji, in sicer v prvem nadstropju, kjer je tožnica ovirana že od leta 1966 in v gostinski lokal, ki ga toženec daje v najem že od leta 1972. Tožnica v laični pritožbi opisuje razmerja med pravdnima strankama, ne strinja se s solastninskim deležem, ki je vpisan v zemljiški knjigi in ponavlja navedbe svojega pooblaščenca o uporabi sporne nepremičnine.

3. Tožnica je po odvetniku dne 30.12.2021 vložila tudi dopolnitev pritožbe (r. št. 50 spisa), prav tako pa je dopolnitev pritožbe vložila še sama tožnica dne 29.12.2021 (r. št. 47), ki pa sta prepozni in ju pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in natančna ter v celoti skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožba je ne omaje. Pravilno je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnici ključ vhodnih vrat v preteklosti že izročen v letu 1981, ko je toženec zamenjal ključavnico. Kasneje toženec ključavnic ni menjal. Ključ vhodnih vrat v hišo pa je toženec tožnici ponovno izročil tudi tekom tega pravdnega postopka. Ta ključ odpira tudi vrata predsobe v prvem nadstropju in predsobe v drugem nadstropju. Tožnica ni zatrjevala, da isti ključ ne odpira vseh teh vrat, ni znala tudi pojasniti, zakaj še vedno ne more vstopiti v stanovanje v prvem nadstropju. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da ne more vstopati v svoje stanovanje v prvem nadstropju in da ni mogla vstopati v hišo skozi glavni vhod. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženec res pregradil vrata, ki s stopnišča v prvem nadstropju vodijo do kuhinje in naprej do kopalnice, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da ni jasno, kako naj bi izročitev zahtevanega ključa omogočila uporabo teh prostorov, ki so sedaj dostopni le skozi ostale toženčeve prostore. Ta ključ (vrat predsobe v prvem nadstropju) tožnica ima, vzpostavitve prejšnjega stanja (rušenje stene), s čimer bi bil dostop do kuhinje zopet mogoč s hodnika, pa ne zahteva. Zato so njene pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o uporabi solastne nepremičnine, ki se je izvrševal 20 let, pred vložitvijo tožbe pa tožnica takšnemu načinu koriščenja ni nasprotovala ali si prizadevala za drugačen režim uporabe. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je drugačen način uporabe od sedanjega mogoče doseči z dogovorom med solastnikoma, če dogovora ne bo mogoče doseči, pa sporno razmerje o uporabi solastne stvari uredi sodišče v nepravdnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ko tožnica zahteva izročitev ključev kleti in garaže, ki jih tožnica po odselitvi v letu 1978 ni več uporabljala in niti ne trdi, da je do tega upravičena. Glede na to, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženec po letu 1981 zamenjal ključavnice in da ne trdi, da je do uporabe teh prostorov upravičena (glede na deljeno posest hiše), je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ni podlage za zahtevo, da ji toženec izroči ključe pritličja (ki je sicer od izselitve najemnika prazno in v stanju, ki ne omogoča uporabe).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazna predloga tožnice za izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke in ogledom sporne nepremičnine. Dokaz z izvedencem geodetom je bil podan prepozno, poleg tega pa ne gre za primeren dokaz, saj za izdelavo posnetkov stanja uporabe ni potrebno njegovo strokovno znanje. Izdelava elaborata za potrebe vzpostavitve etažne lastnine bi bila potrebna v nepravdnem postopku za delitev solastnine z namenom dodelitve posameznega dela hiše vsakemu izmed njiju v izključno last, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Ogled nepremičnine prav tako ni bil potreben, saj je bilo stanje nepremičnine razvidno iz listin v spisu, medtem ko je bilo med strankama nesporno dejstvo, da je toženec zazidal vrata med kuhinjo in kopalnico. Ogled pa v postopku na prvi stopnji ni bil predlagan v zvezi z dejstvom, da ključ, o katerem govori toženec, ne odpira vseh vrat v hiši, pač pa le glavni vhod, zato takšen dokazni predlog predstavlja neupoštevno dokazno novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

9. V zvezi s solastninskim deležem pravdnih strank na sporni nepremičnini je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta obe stranki skladno navajali, kakšni so solastninski deleži obeh od njiju (tožnica do 388/2000, toženec do 1612/2000), zato tožničino zanikanje takšnega deleža med zaslišanjem nima teže. Tožnica v pravdi na ugotovitev višjega solastninskega deleža ni bila uspešna (II P 000/2015), zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami