Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da preostali solastniki niso dali soglasja, da tožnika pridobita z vlaganji v skupno solastno hišo večjega solastninskega deleža, je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožencev zahtevala priznanje, da sta tožnika solastnika vsak do 1/5 pri vsaki toženi stranki, njunih lastnih 2/6 stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 120/6, vl. št. 502 k.o. T., z.k. telo 2, oziroma vsak do 3/10 glede na celoto, s pravico uporabe parc. št. 120/6 v enakem razmerju z.k. telo 1 in da sta toženi stranki kot zemljiškoknjižna lastnika vsak do 2/6 navedene nepremičnine dolžna izstaviti na ime tožečih strank ustrezno listino, sposobno za vpis njune lastninske pravice do 1/5 za vsakega oziroma do 3/10 za vsakega glede na celoto, sicer bo takšno listino nadomestila sodba in na plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pravna podlaga za odločanje o tem sporu je 24. do 26. člen ZTLR. Nesporno je, da sta tožnika solastnika stanovanjske hiše vsak do 1/6 na podlagi darilne pogodbe in da sta po pogodbi še vlagala v hišo sredstva. Obseg vlaganj ni sporen. Sporno je, ali se je s tem povečal njihov solastninski delež. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na načelno pravno mnenje iz 15.10.1991 v Subotici, ki je bilo naknadno verificirano na občni seji Vrhovnega sodišča RS in pravi, da ko pošteni graditelj z dograditvijo ali nadzidavo posebnega dela zgradbe pridobi lastninsko pravico na tem delu, če se lastnik zgradbe, ki je za to vedel, ni uprl. Ob smiselni uporabi 24. člena ZTLR ni mogoče interpretirati določb ZTLR v smeri, da bi tožnika pri gradnji potrebovala izrecno soglasje za spremembo solastninskih deležev in se tako soglasje za spremembo solastninskih deležev domneva. Zato je dokazno breme na tisti stranki, ki se domnevi upira in drugotožena stranka je tista, ki bi morala dokazati, da ni bilo pogojev za spremembo solastniških deležev. V konkretnem primeru ni mogoče najti pravične in življenjske rešitve, ko najbližji sorodniki živijo v isti stanovanjski stavbi in so prisotni ves čas ob gradnji. Oče in mati sta z gradnjo soglašala. Po naravnem teku stvari je, da si starši želijo, da otroci pridobivajo lastno premoženje, ne pa da se povečuje premoženje staršev. Zato ni pravilno naziranje, da bi moral obstajati poseben pisni dogovor o spremembi solastniških deležev. Na predpostavki medsebojne ljubezni in zaupanja temelji tudi opustitev izločitvenega zahtevka tožnikov v zapuščinskem postopku po očetu in odpovedi dedovanja v materino korist. Tožeči stranki in priče so izpovedale, da je toženka v letih 1983 do 1987 utrpela možganske poškodbe zaradi treh možganskih kapi in temu tožena stranka ni ugovarjala. To so okoliščine, zaradi katerih je sploh prišlo do sklenitve darilne pogodbe s tožencem in to prej preden so bila solastninska razmerja urejena. Zato gre za delno nično darilno pogodbo v delu, v katerem darilo presega polovico tega, česar je bila toženka dejansko lastnica. Toženka v času daritve ni mogla razumeti pomena pravnih posledic in razumeti nagibov, ki so tožence privedli do sklenitve darilne pogodbe. Tožnik je vedel, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu in da se s tem vknjižuje v večjem obsegu solastninskega deleža, kot mu po dejanskem lastninskem stanju pripada, kar je nedopusten nagib in pomeni ničnost po 53. členu ZOR.

Nična je darilna pogodba, ki predstavlja prvo etažo, ko solastnina na hiši še ni bila razdeljena. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti. Iz izvedeniškega mnenja sledi, da se s predmetno darilno pogodbo lastninski delež matere povsem izgubi oziroma se izgubi delež tožnikov, ker se je prekomerno okoristil toženec, ki to celo v izpovedbi priznava. Glede pripoznave toženka vztraja, da je kot solastnica lahko razpolagala s svojim solastninskim deležem in bila upravičena dati pripoznavo zmanjšanju njenega solastninskega deleža. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kljub temu, da je bilo nesporno ugotovljeno, da sta tožnika zgradila stanovanje v podstrešnem delu stavbe s soglasjem takratnega lastnika in darovalca, kljub temu, da je 14.1.1995 prvotoženka dala pisno soglasje za nadzidavo nad garažo, sodišče ugotavlja, da ni bilo soglasja za spremembo solastninskih deležev, ker tožnika nista predložila pisnega dokumenta o tem. Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič S. B. in B. V., hčera prvotožene stranke, ki sta izpovedali, da je oče tudi govoril o povečanju deležev tožnikov. Sodišče je ocenilo nadalje, da darilna pogodba matere z dne 4.9.1996 med drugim dokazuje, da ni bilo soglasja za spremembo solastniških deležev. Za tak zaključek sodišče nima opore v podatkih spisa, saj je v nasprotju z izpovedbo prič B. in V. in v nasprotju s pripoznavo tožbenega zahtevka in nenazadnje v nasprotju z darilno pogodbo z dne 3.6.1975. Sodišče zanemari ugotovitve izvedenca Ž., da je z izgradnjo mansarde in prizidkov koristna površina povečana skoraj za polovico in da znaša sedaj 307,5 m2, ob daritvi leta 1975 pa je bilo koristne površine 181,90 m2. Po ugotovitvah izvedenca je vrednost adaptacijskih del 130.000,00 DEM. Vrednost hiše se je po vlaganjih povečala za 40 % oziroma bi bila tožnika lahko glede na vrednost hiše lastnika 59,2 %. Gre za primer, ko vlaganja predstavljajo znatni delež vrednosti stavbe, kar je lahko podlaga za stvarnopravni zahtevek in za priznanje solastniškega deleža. Pri tem je prvotožena stranka zahtevek priznala. Ostale izpovedbe pa je treba interpretirati smiselno, saj stranke niso strokovnjaki s področja civilnega prava, ki bi razumeli, kaj pomeni sprememba solastniških deležev. Sodna praksa je zavzela stališče, da ko gre za gradnjo v lasti sorodnikov, praviloma ne pride do pisne pogodbe, kar šele do pisnega soglasja glede spremembe solastniških deležev. Zato je podana zmotna uporaba materialnega prava iz 3. odst. 15. člena ZTLR. Še na zadnji obravnavi je drugotožena stranka povedala, da to, kar sta tožnika dozidala in sezidala, njuno in da se je površina objekta res povečala in da to imata.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke niso odgovorile.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prvotožene stranke: Prvotožena stranka se pritožuje v delu, ko sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, ker je menilo, da gre za enotne nujne sospornike (210. člen ZPP). Za nujne enotne sospornike gre, ko je mogoče spor rešiti samo na en način za vse. V konkretnem primeru je torej pravno odločilno, ali je tožeča stranka postavila tak tožbeni zahtevek, da lahko prvotožena stranka le tega prizna, ne da bi posegala v solastninski del drugotožene stranke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja (enako tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska, priloga A2), da so v zemljiški knjigi pred vložitvijo tožbe bile vpisane vse pravdne stranke, s tem da je znašal delež obeh tožnikov skupaj 1/3, delež prvotoženke 1/3 in drugotoženca 1/3. Tožnika v tožbi zahtevata, da tožene stranke od njune lastninske polovice priznata vsakemu tožniku še do dodatne 1/5 solastninskega deleža, oziroma skupaj do 2/5 in da se lahko do 1/5 vsak oziroma do 3/10 vsak (skupaj 2/5 in 6/10 glede na celoto), dodatno vpišeta kot lastnika tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz takega zahtevka sledi, da materin delež 1/3 ne zadošča, da se tožnika vpišeta na dodatnih 2/5 oziroma 6/10, ne da pri tem posegli na drugotoženčev solastninski delež. Poleg tega je matematičen izračun zahtevanega solastninskega deleža neustrezen, saj ni jasno kako sta tožnika prišla od vpisanih šestin na petine oziroma desetine, ne da bi bistveno posegli v oba solastninska deleža toženih strank. Pripoznava bi bila možna v tem primeru le takrat, kadar bi se vsak izmed tožnikov poleg svojih obstoječih solastninskih deležev lahko vpisal za zahtevani solastninski delež na prvotoženkinem solastninskem deležu. Ne more pa prvotoženka s pripoznavo poseči v delež drugotoženca, če se drugotožena stranka temu upira.

Ker je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo proti obema tožencema (ni posebej zavrnilo sklepa, da se pripoznava ne dovoli), ima prvotožena stranka pravni interes na pritožbi proti sodbi. Zato je treba upoštevati tudi preostale pritožbene navedbe prvotožene stranke.

Prvotožena stranka smiselno trdi v pritožbi, da nima poslovne sposobnosti, ker jo je že trikrat zadela možganska kap pred darilno pogodbo drugotoženi stranki leta 1996 in da je že iz tega razloga pogodba delno nična in sicer v delu, ko darilo presega polovico tistega, kar je bila toženkina dejanska last. Pritožbeno sodišče odgovarja pritožnici, da ni jasno, zakaj naj bi bila pogodba delno nična v delu, v katerem darilo presega polovico solastninskega deleža tožene stranke, če toženka meni v pripoznavi, da tožeči stranki pripada njen celotni solastninski delež. Ne glede na to pa je treba odgovoriti pritožbi, da med pravdo ni navajala dejstev, ki bi lahko ustrezale dejanskemu stanju ničnosti pogodbe iz

53. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, uporaba na podlagi

1060. člena Obligacijskega zakonika). Gre torej za nedovoljeno novoto, ki je v pritožbi ni mogoče uveljavljati (337. člen ZPP), saj pritožnica ne pojasni, zakaj teh dejstev ni navajala prej. Le v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da je prvotožena stranka podpisala pooblastilo in podala pripoznavo, kar bi ob neobstoju poslovne sposobnosti lahko pomenilo tudi dvom v to dejanje oziroma v procesno sposobnost, česar pa prvotožena stranka nikoli ni zatrjevala. Tudi sodišče prve stopnje, ki pazi na procesno sposobnost strank po uradni dolžnosti, ni podvomilo v procesno sposobnost prvotožene stranke. Tudi izpovedbe tožečih strank v zvezi z navajanji zdravstvenih težav prvotožene stranke, si pritožba zmotno razlaga, saj je šlo za pojasnilo tožnice, da je mati zaradi kapi prizadeta in stvari razume, če se ji po domače povedo (list. št. 147).

Zmotno napada prvotožena stranka tudi pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR, uporaba na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika). Gre za določbe, ki urejajo gradnjo na tujem v povezavi z določbo o razmerju med solastniki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da trditev tožeče stranke, da je zgradila novo stvar, ne drži in da gre za vlaganja v solastno stvar. Pred začetkom gradnje je namreč oče podaril tožnikoma vsakemu do 1/6 oziroma 1/3 solastne stvari zato, da si na podstrehi izgotovita stanovanje (primerjaj darilno pogodbo, priloga A3). Prvotožena stranka se sklicuje smiselno na načelno pravno mnenje, objavljeno v poročilu VSS 2/90, stran 1, in pri tem prezre, da je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se z dograditvijo, graditvijo, nadzidavo ali adaptacijo tujega gradbenega objekta v solastnini ne pridobi lastninska pravica, razen če gre za poštenega graditelja z dograditvijo ali nadzidavo posebnega dela zgradbe in pridobi lastninsko pravico na tem delu zgradbe, če se lastnik zgradbe temu ni uprl in je za to vedel. Vendar prvotoženka prezre, da mora iti za posebni del zgradbe v pomenu, da je mogoče pridobiti na tem posebnem delu etažno lastnino (ne večjega solastninskega deleža na celoti!) in sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da ne gre za posebni del zgradbe. Že tožbeni zahtevek tožnikov pokaže, da ne zahtevata posebnega dela (etažno) stvari, ampak trdita, da imata večji solastninski delež.

Poleg tega v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da se lastnik zgradbe tej gradnji ni uprl, saj je mati kot lastnica preostalega dela stavbe, (če bi držala trditev tožečih strank, da gre za posebni del zgradbe) s to lastnino razpolagala in sicer z darilno pogodbo

1996. leta, kar sta tožnika vedela in te pogodbe nista izpodbijala in vse do predmetne pritožbe nista zatrjevala, da bi bilo s to darilno pogodbo kaj narobe. Tožnika tudi nista priglasila izločitvenega zahtevka v zapuščinskem postopku po očetu, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje umrl 1978. leta (priloženi spis opr. št. O 105/78), ampak so otroci na zapuščinski obravnavi prepustili materi svoje dedne deleže, tako da je mati postala lastnica preostalih 2/3 solastninskega deleža. Če nekdo z nepremičnino razpolaga, ni mogoče govoriti o tem, da soglaša, da tisti, ki adaptira hišo, pridobi solastninsko pravico v večjem obsegu, kot jo že ima.

Na koncu je treba še prvotoženki odgovoriti na trditev, da je nična darilna pogodba zato, ker je mati razpolagala z etažo, ob tem ko je vpisala solastnino. Taka trditev je protispisna in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Prvotoženka je z darilno pogodbo z dne 4.9.1996 drugotožencu podarila 1/3 sporne nepremičnine (zemljiškoknjižni izpisek A2 in pogodbi 2), v darilni pogodbi je le opisano, kaj mati pri tem misli, kar pa na veljavnost pogodbe ne more vplivati oziroma to ne more pomeniti ničnosti pogodbe.

Prvotoženka na koncu še prosi za oprostitev plačila sodnih taks, kar bo odločilo sodišče prve stopnje z ustreznim sklepom.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba ponovno poudarja, da je za odločitev v tej pravdi pomembno, kdo je v nepremičnino vlagal in kolikšna so ta vlaganja in pri tem povzame nekatere ugotovitve sodnega izvedenca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob podanem materialnopravnem izhodišču in sicer, da brez soglasja (pisnega ali ustnega) preostalih solastnikov, da se z vlaganji enemu izmed solastnikov poveča solastninski delež na račun drugih, ne more pridobiti lastninska pravica. Zato so vsa izvajanja tožeče stranke o tem, da je dala prvotoženka pisno soglasje za nadzidavo nad garažo do višine obstoječe stavbe (soglasje z dne

14.1.1995), kot tudi sam tekst darilne pogodbe z dne 3.6.1975, ne more vplivati na rezultat v tej pravdi. Če bi sodišče razlagalo določbe o gradnji na tujem tako, da je mogoče z vlaganji brez soglasja o spremembi solastniških deležev doseči povečanje solastninskega deleža in s tem zmanjšanje solastniških deležev drugim solastnikom, bi sodišče mimo zakona poseglo v z Ustavo zagotovljeno kategorijo pravice do zasebne lastnine.

Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da bi sodišče na podlagi izpovedb prič S.B. in B.V., lahko ugotovilo, da je bilo soglasje za spremembo solastniških deležev podano. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov in nenazadnje izpovedb pravdnih strank prišlo do dokazne ocene, kot jo je obrazložilo v izpodbijani sodbi. Povedalo je tudi, da ob teh dokazih ne more slediti izpovedbam obeh prič.

Sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ko je ugotavljalo, kaj je zapisano v darilni pogodbi pokojnega očeta z obema tožnikoma. V darilni pogodbi ni zapisano, da se spremenijo solastniški deleži s tem, da lahko tožnika gradita v podstrešju. Zmotno tudi razlaga pritožba izpovedbo toženca oziroma zmotno analizira izjave pravdnih strank in iztrga iz teh izjav le stavke, ki ustrezajo njenim željam.

Če preberemo v celoti izpovedbo toženca, ugotovimo, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo njegovo izpoved. Toženec je namreč ves čas vztrajal, da so ostali solastniški deleži enaki in da tožnika nista imela soglasja, da z vlaganji zmanjšajo solastniške deleže drugim solastnikom. Ni jim pa toženec oporekal, da imata to, kar sta sezidala in sicer v naravi. To pa je vprašanje eventualne nadaljnje razdelitve solastnine. Toženec namreč ni nikoli povedal, da se je pripravljen odpovedati svojemu stanovanju in solastniškemu deležu, kar bi se nujno moralo zgoditi glede na tožbeni zahtevek. Zato je sodišče prve stopnje pravilno naredilo dokazno oceno izpovedbe tožene stranke in pravilno na to uporabilo materialno pravo.

Nazadnje pritožba še opozarja, da v sodni praksi ni bilo treba, da so bila soglasja glede spremembe solastniških deležev vedno pisna, če je šlo za sorodnike. Res je, da je v sodni praksi zaslediti tudi primere, ko je z ustnim soglasjem za spremembo solastniškega deleža oziroma še bolj v primerih, ko je šlo za posebne dele zgradbe, bilo možno pridobiti lastninsko pravico brez pisnega soglasja. Vendar je šlo za jasno izraženo voljo in za posebne dele zgradb. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za primer soglasja solastnikov, da se tožnikoma poveča solastniški delež na račun njunega solastninskega deleža. Odgovor glede dokazne ocene izpovedb prič V. in B. pa je pritožbeno sodišče podalo že pri odgovoru na pritožbo prvotožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).