Jedro

Drži, da sodba učinkuje le med pravdnima strankama. Zmotno pa je naziranje, da je zaradi (po vložitvi nasprotne nasprotne tožbe) ustanovljenih hipotek v korist tretje osebe sodba neizvršljiva. Zavezuje le pravdni stranki. Na tožnici je obveznost, da zagotovi toženki nakup bremen prostega stanovanja. Torej je na njej (tudi) obveznost, da predhodno na stanovanju, ki je predmet te pravde, izposluje prenehanje hipotek na enega od načinov iz 154. člena SPZ.

SZ v 123. členu določil prekluzivni dveletni rok za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti. Ne gre za rok za vložitev tožbe, pač pa za rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je zahteva postavljena pravočasno (pred 19. 10. 1993 – dve leti po uveljavitvi SZ), je mogoče vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku Če lastnik stanovanja neutemeljeno odkloni sklenitev pogodbe in jo upravičenec uveljavlja v pravdi, slednji zaradi tega ne sme biti prikrajšan. To se lahko zagotovi le s tem, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi veljali, če zavezanec za prodajo z izpolnitvijo obveznosti ne bi odlašal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo le še o zahtevku po nasprotni tožbi tožnice M.L. za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje na … po pogojih iz 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS št. 18/91 in naslednji). O zahtevku tožeče stranke in tožene po nasprotni tožbi V. d.d. - v stečaju zaradi ničnosti najemne pogodbe in izpraznitve stanovanja je pravnomočno odločeno (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1535/2006 -II z dne 17. 10. 2007 v zvezi s sodbo VSL I Cp 5726/2007 z dne 13. 2. 2008). Sodba je v tem delu prestala tudi revizijski preizkus (sodba in sklep VS RS II Ips 575/2008 z dne 3. 11. 2011).

2. Z izpodbijano sodbo je delno ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Tožeči stranki je naložilo, da je kot prodajalec dolžna s toženko kot kupcem skleniti prodajno pogodbo v besedilu, navedenem pod točko I. izreka sodbe, in sicer za bremen prosto prodajo štirisobnega stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na ..., ki je v zemljiški knjigi vpisano kot parc. št. 2041/0 k.o. X z ID znakom 000, kar predstavlja 300/1.000 idealni delež nepremičnine parc. št. 2041/0 k.o. X, skupaj s sorazmernim delom skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjskega objekta na naslovu … .

3. Ugotovilo je, da znaša vrednost stanovanja 13.569,76 EUR (vtoževano: 5.258,29 EUR). Ob upoštevanju 60 % popusta je odločilo, da ga mora tožeča stranka prodati toženki za kupnino 5.427,21 EUR (vtoževano 2.103,32 EUR) in ji izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist do 300/1.000 idealnega deleža, medtem ko tožeča stranka ostane vknjižena do 700/1.000 idealnega deleža. 4. V točki II. je odločilo, da bo v primeru, če tožeča stranka ne bo sklenila pogodbe, slednjo nadomestila sodba.

5. Pravdne stroške tožene stranke M.L. v višini 4.986,75 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III. izreka sodbe).

6. Z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom z dne 12. 12. 2013 je dopolnilo sodbo z zavrnilnim delom tako, da je zavrnilo, kar je tožena stranka in tožeča po nasprotni tožbi zahtevala več oziroma drugače od dosojenega (vrednost stanovanja oziroma višina kupnine). S popravnim sklepom (točka II odločbe) je v izreku sodbe popravilo očitno pisno pomoto pri zapisu hišne številke v naslovu tožeče stranke.

7. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe stranki, zoper dopolnilno sodbo pa tožena stranka.

8. Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka s plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in neizvršljiv, zato bi ga moralo sodišče zavrniti. Tožena stranka je zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za bremen prosto prodajo stanovanja. Predložila je redni izpis iz zemljiške knjige, iz katere izhaja, da je nepremičnina obremenjena s hipotekami v korist tretje osebe, ki učinkujejo od 3. 9. 2007, 4. 3. 2008 in 24. 4. 2008. Torej tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker stanovanje ni bremen prosto. Učinki sodbe se ne morejo širiti na tretjo osebo, ki ni bila pravdna stranka. Izvršljive sodbe ni mogoče doseči. Tožbeni zahtevek je tudi vsebinsko neutemeljen. Napačna in zmotna je ugotovitev, da je bila zahteva tožene stranke za odkup podana pravočasno po 123. členu SZ. Na tožečo stranko je bila naslovljena šele z nasprotno tožbo 11. 7. 2006, kar je glede na prekluzivni rok iz 123. člena SZ, ki ga ni mogoče podaljševati in se je iztekel 19. 10. 1993, prepozno. Denacionalizacijski postopek nanj ne vpliva, pravila o zastaranju se ne uporabljajo. Zahteva, podana Občini Ljubljana – Center, in odstop vloge tožeči stranki sta pravno nerelevantna. V prekluzivnem roku je treba zahtevo za odkup stanovanja vložiti pri lastniku stanovanja, vložitev pri tretjem organu ne pomeni pravočasnega uveljavljanja zahteve (VSK I Cp 1208/2004 z dne 24. 5. 2005). Tudi če bi bila zahteva uveljavljena pravočasno, pa ni utemeljena, ker tožena stranka na stanovanju ni imela stanovanjske pravice. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. S tožečo stranko ni imela sklenjene najemne pogodbe, kar jasno izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 575/2008 z dne 3. 11. 2011. Z izpodbijano sodbo se posega v ustavno varovane pravice tožeče stranke do zasebne lastnine in dedovanja ter se ustvarja razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci in tožečo stranko. Z načinom rešitve denacionalizacijskega zahtevka tožena stranka ni bila v ničemer oškodovana.

9. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

10. Toženka vlaga pritožbo zoper točko III. prodajne pogodbe, vsebovane v točki I. sodbe, v delu, ki se nanaša na pogodbeno vrednost kupnine in višino kupnine. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da znesek 13.569,76 EUR pritožbeno sodišče nadomesti z zneskom 5. 258,29 EUR, v drugem in tretjem odstavku točke III. prodajne pogodbe pa z zneskom 2.103,32 EUR. Zahteva plačilo pritožbenih stroškov. Graja odločitev sodišča, ker ni ugodilo njenemu predlogu za določitev vrednosti stanovanja po vrednosti točke v višini 72,16 SIT oziroma 0,301 EUR, kot je bila v veljavi po odredbi o določitvi vrednosti točke za ugotovitev vrednosti stanovanja z dne 15. 11. 1991 (Ur. l. RS št. 25/91). Ob pravilni uporabi tega predpisa bi znašala vrednost stanovanja ob istem številu točk in korekcijskem faktorju ter kvadraturi, ki jo je upoštevalo sodišče, z upoštevanjem 60 % popusta 1.869,33 EUR. Sodišče je zmotno ocenilo, da razlog za nesklenitev pogodbe ni bil na strani tožeče stranke. Zato je zmotno upoštevalo vrednost točke kot bi znašala 30. dan po prejemu vloge za odkup stanovanja. Navedlo je, da se zaveda, da je sprejeta odločitev v nasprotju s stališči sodne prakse. Tožnica se z naziranjem sodišča ne strinja in se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 745/95 z dne 24. 9. 1997. Vztraja, da bi bilo treba upoštevati vrednost točke v višini 72,16 SIT oziroma 0,301 EUR, ki je veljala ob vložitvi zahteve dne 4. 11. 1991 in odločiti v mejah uveljavljenega zahtevka tako, da bi znašala vrednost stanovanja 13.569,76 EUR, kupnina pa 2.103,32 EUR.

11. Pritožbo tožene stranke je sodišče prve stopnje po napotilu pritožbenega sodišča obravnavalo kot pravočasen predlog za dopolnitev sodbe, ker v njej ni bilo odločeno o zavrnilnem delu. Po izdaji dopolnilne sodbe tožeča stranka vlaga pritožbo tudi zoper to odločbo, predlaga njeno razveljavitev v točki I. izreka in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z dne 30. 3. 2012 tako, kot je predlagala že v pritožbi zoper sodbo. Povzema prvotne pritožbene navedbe.

12. Na vročeni pritožbi tožeča stranka ni odgovorila.

13. Pritožbe niso utemeljene.

14. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preverilo v okviru pritožbenih razlogov obeh strank in po uradni dolžnosti, ko mora tudi samo paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Kot pravilno sprejema njegovo dokazno oceno o vseh pravno relevantnih dejstvih, razloge, ki jih je navedlo v obrazložitvi, in materialnopravno odločitev. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke obeh strank (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

15. Očitki o nesklepčnem in neizvršljivem tožbenem zahtevku so neutemeljeni in tudi prepozni. Po 117. členu SZ so dolžni lastniki stanovanja prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na njihovo zahtevo prodati bremen prosto stanovanje, na katerem so imeli prej stanovanjsko pravico. Tožena stranka je zahtevala tako prodajo. Tožeča stranka ugovorov glede obremenjenosti stanovanja na prvi stopnji ni podala. Tega ni storila niti po predložitvi zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih je na zadnjem naroku predložila tožena stranka in na katere šele v pritožbi prvič brez opravičila opira svoje trditve, da je nepremičnina obremenjena s hipotekami, ki učinkujejo od 3. 9. 2007, 4. 3. 2008 in 24. 4. 2008. Trditveno in dokazno breme za ugovore, ki bi preprečevali izpolnitev zakonsko določene obveznosti, je bilo na njej. Ker ga ni zmogla, so njene pritožbene navedbe v tej smeri prepozne in neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi za ugovore materialnopravne narave namreč velja vezanost sodišča na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP). O njih odloča le v okviru pravočasno podane trditvene podlage strank.

16. Drži, da sodba učinkuje le med pravdnima strankama. Zmotno pa je naziranje, da je zaradi (po vložitvi nasprotne nasprotne tožbe) ustanovljenih hipotek v korist tretje osebe sodba neizvršljiva. Zavezuje le pravdni stranki. Na tožnici je obveznost, da zagotovi toženki nakup bremen prostega stanovanja. Torej je na njej (tudi) obveznost, da predhodno na stanovanju, ki je predmet te pravde, izposluje prenehanje hipotek na enega od načinov iz 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

17. Upravičenec do odkupa stanovanja po 117. členu SZ mora izkazati, da je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da je bila pravočasno vložena zahteva za odkup in da lastnik stanovanja v 30-dnevnem roku ni sklenil pogodbe o prodaji.

18. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitve o stanovanjski pravici toženke na spornem stanovanju ob uveljavitvi SZ. Dejanskih ugotovitev oziroma razlogov v točki 10. sodbe o pogodbah, ki jih je sklepala skladno s tedanjimi predpisi (pogodba o zamenjavi stanovanja z dne 7. 8. 1986, sklenjena na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih – ZSR; Ur.l. SRS št. 35/82; najemna pogodba, sklenjena po določbah SZ; Ur. l. RS št. 18/91 in naslednji) tožeča stranka ne izpodbija. Vztraja pa pri ugovoru, ki je bil v tem postopku že pravnomočno zavrnjen, češ da z njo kot stanodajalcem nikoli ni sklenila stanovanjske (najemne) pogodbe. Vztraja, da nje sklenjena pogodba z Občino Ljubljana – Center ne zavezuje. Pri tem ponovno prezre ključno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila menjalna pogodba, za katero trdi, da je ne zavezuje, sklenjena po tedanji zakonodaji – ZSR. Slednji je določal, da so v razmerju do upravičenega stanodajalca uživale enako stanovanjsko varstvo kot imetniki stanovanjske pravice celo osebe, ki so se vselile v stanovanje v nasprotju z določbami ZSR, če zoper njih upravičeni stanodajalci niso zahtevali izselitve v dveletnem prekluzivnem roku. Tožeča stranka ni trdila, da je toženkinemu bivanju v stanovanju na podlagi pogodbe, sklenjene z neupravičenim stanodajalcem, kdajkoli nasprotovala. To pa pomeni, da je tožena stranka kljub temu, da s tožečo stranko kot upravičenim stanodajalcem ni imela sklenjene najemne pogodbe, pridobila stanovanjsko pravico na podlagi ZSR. Sprejeta odločitev, da je imela ob uveljavitvi SZ, ki je upošteval predhodno pravno ureditev v ZSR, bila imetnica stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju, je torej pravilna. Enako je bilo ugotovljeno in tožeči stranki pojasnjeno tudi že v prvem sojenju o tožbi tožeče stranke zoper toženko. Pravilnost sprejetega stališča pa je bila v nasprotju s pritožbenim prepričanjem potrjena tudi s strani revizijskega sodišča (primerjaj točko 9 sodbe in sklepa VS RS II Ips 575/2008 z dne 3. 11. 2011).

19. Pritožbi je treba pritrditi, da je SZ v 123. členu določil prekluzivni dveletni rok za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti. Po uveljavljenih stališčih sodne prakse ne gre za rok za vložitev tožbe, pač pa za rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je zahteva postavljena pravočasno (pred 19. 10. 1993 – dve leti po uveljavitvi SZ), je mogoče vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku (pravno mnenje VS RS, sprejeto na območni seji dne 18. in 19. 6. 1996, objavljeno v: Pravna mnenja, št. 1/96, stran 7). Ključna dejstva in okoliščine o času in načinu podane zahteve za prodajo stanovanja med strankama niso bila sporna. Povzema jih tudi pritožba. Tako iz ugotovitev sodišča in podatkov spisa izhaja: - da je toženka podala zahtevo za odkup stanovanja 4. 11. 1991 tedanjemu stanodajalcu – Občini Ljubljana – Center, ki se je izkazoval za lastnika stanovanja; - da je prejemnica zahteve zaradi uvedbe denacionalizacijskega postopka in moratorija iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogla obravnavati, o čemer je toženko obvestila 6. 1. 1992; - da se je denacionalizacijski postopek zaključil z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z dne 25. 3. 2005 in 7. 4. 2005 po umiku zahteve denacionalizacijskega upravičenca v zvezi s sklenjeno poravnavo s tožečo stranko kot zavezanko za vračilo premoženja, sklenjeno 23. 12. 2004; - da je o zaključku denacionalizacijskega postopka toženko obvestila Mestna občina Ljubljana (MOL; pravna naslednica prejemnice zahteve za odkup stanovanja) dne 13. 12. 2005; - da je toženka 26. 4. 2006 pri MOL predlagala odstop njene vloge za odkup stanovanja tožeči stranki, kar je bilo realizirano; - da je bila tožeča stranka šele tedaj obveščena o toženkini zahtevi za odkup stanovanja; - da je zahtevo zavrnila; - da je bila nasprotna tožba za sklenitev prodajne pogodbe vložena 11. 7. 2006. 20. Upoštevaje ta dejstva pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka pravilno in pravočasno uveljavljala vlogo za nakup stanovanja. Prekluzivni rok iz 123. člena SZ je bil z vlogo z dne 4. 11. 1991 varovan. Zastaranje za vložitev tožbe glede na moratorij iz 88. člena ZDen, ki je prepovedoval odločanje o zahtevi za odkup stanovanja do 7. 4 .2005 (zaključek denacionalizacijskega postopka) ni moglo začeti teči (prvi odstavek 384. člena ZOR). Po zavrnitvi zahtevka tožene stranke v letu 2005 je bila dne 11. 7. 2006 vložena tožba znotraj splošnega petletnega zastaralnega roka.

21. Dejstvo, da je bila zahteva za odkup stanovanja vložena pri Občini Ljubljana Center in ne pri tožeči stranki kot zemljiškoknjižni lastnici stanovanja, ne omaja ocene in ugotovitve, da je bila vložena pravilno. Ne gre namreč za položaj, ko bi bila vloga naslovljena na napačen naslov (napačno pravno osebo), kot je bil primer v judikatu, na katerega se sklicuje pritožba (VSK I Cp 1208/2004 in tudi v sodbi VS RS II Ips 373/1999). V obravnavani zadevi namreč niti pravdni stranki niti prejemnica vloge Občina Ljubljana – Center za neskladje med zemljiško knjigo in dejanskim stanjem niso vedele. Lastninsko pravico na stanovanju so priznavale občini in ne tožnici. Občina pa je upravičenja, ki so šla stanodajalcu oziroma kasneje lastniku stanovanja, tudi v celoti izvajala (sklepanje stanovanjskih in najemnih pogodb, pobiranje najemnine). Toženka je za svoja upravičenja na stanovanju izvedela šele med denacionalizacijskim postopkom, ko je bila vanj pritegnjena kot zavezanka za vračilo premoženja (primerjaj navedbe pod točko I odgovora na nasprotno tožbo na redni št. 9 spisa P 2258/2006 –II). Ob takem nespornem dejanskem stanju toženki ni mogoče očitati, da je zahtevo za odkup stanovanja vložila pri napačni osebi, ker ni bila zemljiškoknjižni lastnik stanovanja. Dvomov o lastninski pravici občine namreč tedaj ni bilo. Ob splošno znanem dejstvu, da ob uveljavitvi SZ zemljiška knjiga še ni imela takega pomena (zlasti pri prenosu lastninske pravice na stanovanjih) kot z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi in SPZ, od toženke tudi ni bilo mogoče zahtevati, da bi morala pred vložitvijo zahteve za odkup stanovanja ob nespornem dejanskem stanju raziskati še pravno stanje spornega stanovanja v zemljiški knjigi. Zahtevo je vložila pri tedanjem stanodajalcu v dobri veri, da je lastnik, ker je v celoti izvajal lastninska upravičenja, ki mu jih je priznavala tudi tožeča stranka. Neurejeno zemljiško stanje, ugotovljeno šele kasneje v poteku denacionalizacijskega postopka, toženi stranki pri presoji pravilnega uveljavljanja zahteve za odkup stanovanja ne more biti v škodo.

22. Odgovoriti je treba še na pritožbene očitke o posegih v ustavno varovane pravice tožeče stranke in neenakopravnem položaju tožnice v primerjavi z denacionalizacijskimi upravičenci. Očitki so neutemeljeni. Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju na podlagi 112. člena SZ (s privatizacijo stanovanj v družbeni lastnini) in ne kot upravičenec do vrnitve podržavljenega premoženja po Zakonu o denacionalizaciji (sodba VS RS II Ips 575/2008). Zato zanjo veljajo določbe SZ o privatizaciji stanovanjskih hiš (členi 117 – 133 SZ), in sicer enako kot za druge lastnike prejšnjih družbenih stanovanj. Privatizacija družbene lastnine je zakonsko urejena. Položaj tožeče stranke je primerljiv in (enak) z drugimi osebami, ki so imele na družbenih stanovanjih pravico uporabe. Prodaja stanovanja prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice pa je le ena od zakonsko predvidenih oblik olastninjenja družbene lastnine. Zatrjevanih kršitev ustavnih pravic do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) pritožbeno sodišče zato ne najde.

23. Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbah tožene stranke:

24. Pritožnica graja ugotovitev vrednosti stanovanja in višino kupnine, ki jo mora plačati tožeči stranki za obravnavano stanovanje. Sodišče jo je določilo na podlagi mnenja izvedenke po vrednosti točke v letu 2006 (razlogi v točkah 13 in 14 sodbe). Tožeča stranka se s tem ne strinja. Zagovarja stališče, da je treba upoštevati vrednost točke na 30-ti dan po vložitvi zahteve za odkup – po vrednosti točke v letu 1991. 25. Drži, da je po ustaljeni sodni praksi lastnika stanovanja, ki je prekršil kontrahirno dolžnost po 117. členu ZS, zadela sankcija – prisilna sklenitev prodajne pogodbe stanovanja za kupnino, ki je oblikovana po privatizacijskih določbah SZ po vrednosti točke, ki je veljala 30–ti dan po vložitvi zahteve za odkup stanovanja (peti odstavek 117. člena SZ). S tem so ustrezno zavarovane kupčeve koristi. Če lastnik stanovanja neutemeljeno odkloni sklenitev pogodbe in jo upravičenec uveljavlja v pravdi, slednji zaradi tega ne sme biti prikrajšan. To se lahko zagotovi le s tem, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi veljali, če zavezanec za prodajo z izpolnitvijo obveznosti ne bi odlašal. V obravnavanem primeru pa glede na že omenjene ugotovljene specifične okoliščine primera tožeči stranki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati neutemeljenega odlašanja (zamude) z odločanjem o prodaji stanovanja. V prvi vrsti o njeni zamudi ni mogoče govoriti zaradi denacionalizacijskega postopka, dokler se ta ni zaključil. Upoštevno pa je tudi dejstvo, da je zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja za vloženo zahtevo tožene stranke izvedela šele po zaključku denacionalizacijskega postopka. Pogodbeno razmerje s toženo stranko bi se lahko začelo oblikovati šele tedaj, ko je bila tožeči stranki odstopljena zahteva za prodajo stanovanja, ki jo je vložila toženka kot privatizacijska upravičenka. Dotlej tožeča stranka svoje kontrahirne dolžnosti ni mogla kršiti. Pravilna je torej presoja, da se elementi prodajne pogodbe, vključno z vrednostjo točke za določitev višine kupnine, določijo po času, ko je bila sklenitev pogodbe pravno dopustna in se je tožeča stranka seznanila z vloženo vlogo za odkup in ne po vrednosti točke v letu 1991, za kar se zavzema tožena stranka.

26. Drugih pritožbenih očitkov tožene stranke ni. Ker pritožbeni razlogi niso podani, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi v tem delu pravilna in ni obremenjena s kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je tudi pritožbi tožene stranke zoper sodbo in dopolnilno sodbo zavrnilo in odločbi v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

27. O pritožbenih stroških pravdnih strank je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnici s pritožbami nista uspeli. Zato nista upravičeni do povračila pritožbenih stroškov.