6. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Vlade Republike Slovenije, na seji dne 6. julija 2006

sklenilo:

Izvrševanje Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Gornja Radgona (Uradni list RS, št. 67/01) se zadrži do končne odločitve Ustavnega sodišča.

OBRAZLOŽITEV

1.Vlada izpodbija ustavnost in zakonitost v izreku navedenega odloka in predlaga njegovo odpravo, ker naj bi bil v nasprotju z drugim odstavkom 73. člena in tretjim odstavkom 153. člena Ustave ter s tretjim odstavkom 12. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 in nasl. – v nadaljevanju ZVKD). Z njim naj bi občina mimo predhodnih strokovnih podlag črtala iz statusa kulturnih spomenikov lokalnega pomena več nepremičnin na svojem območju, s čimer naj bi prenehalo varovanje njihovih spomeniškovarstvenih vrednot. Kljub opozorilom Ministrstva za kulturo kot organa, pristojnega za nadzor v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi, naj občina očitanih nezakonitosti ne bi odpravila.

2.Vlada predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanega odloka, ker naj bi na njegovi podlagi lahko nastale težko popravljive posledice. Kulturnim spomenikom, ki so bili iz odloka o razglasitvi črtani, naj bi prenehala status in s tem varovanje teh nepremičnin. Zato naj bi vsak trenutek lahko prišlo do nenadomestljive izgube in uničenja spomeniškovarstvenih vrednot. Zaradi prenehanja varstva naj bi bilo porušenih že več objektov, ki so prej imeli status kulturnega spomenika. Namen občine nadaljevati s tako prakso naj bi bil očiten, ker je leta 2005 na enak način sprejela odlok s tako vsebino.

3.Občina Gornja Radgona v odgovoru nasprotuje predlogu za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega odloka. Navaja, da ta zaradi množične razglasitve spomenikov ne zagotavlja njihove učinkovite zaščite, zlasti ne zaščite tistih, ki imajo večjo kulturno vrednost. Pri pristojni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Mariboru naj bi zahtevala pripravo strokovnih podlag za ločeno razglasitev spomenikov na območju občine, kar ni bilo storjeno. Meni, da naj bi bilo število preostalih razglašenih kulturnih spomenikov glede na velikost občine ustrezno in s tem naj bi občina v celoti izvrševala svojo ustavno pristojnost varstva kulturne dediščine. Ugotavlja, da formalna zaščita objekta oziroma nepremičnine kot spomenika nima pomena, če lastniki ne zmorejo bremena vzdrževanja, kar naj bi vodilo v propadanje teh objektov, ki lahko postanejo za okolico tudi nevarni.

4.Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) v 39. členu določa, da sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona ali drugega predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega predpisa, in med škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijane določbe ne bi izvrševale.

5.Čeprav gre v primeru izpodbijanega odloka za predpis, ki ga Ustavno sodišče lahko odpravi, če ugotovi, da je protiustaven oziroma protizakonit, je Ustavno sodišče v obravnavanem primeru upoštevalo dejstvo, da gre za varovanje kulturne dediščine. Glede na to je pri tehtanju posledic, ki nastanejo z zadržanjem izpodbijanega predpisa, in tistih, ki nastanejo, če ga ne bi zadržalo, ugotovilo, da bi v primeru posegov v nepremičnino, ki je kulturni spomenik, lahko prišlo do posledic, ki bi bile težko popravljive tudi v primeru odprave predpisa, v primeru uničenja pa bi lahko prišlo do stanja, ko prvotnega stanja spomenika ne bi bilo več mogoče vzpostaviti. Z zadržanjem izvrševanja izpodbijanega odloka pa za zavarovane nepremičnine in njihove lastnike ne nastaja škoda, ki bi pretehtala morebitno neupravičeno izgubo vrednote kulturne dediščine.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

8. 11. 2007

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vlade, na seji 8. novembra 2007

odločilo:

Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Gornja Radgona (Uradni list RS, št. 67/01) se odpravi.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vlada izpodbija ustavnost in zakonitost v izreku navedenega Odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Gornja Radgona (v nadaljevanju Odloka) in predlaga njegovo odpravo, ker naj bi bil v nasprotju z drugim odstavkom 73. člena in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave ter s tretjim odstavkom 12. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 in nasl. – v nadaljevanju ZVKD). Z njim naj bi Občina mimo predhodnih strokovnih podlag črtala iz statusa kulturnih spomenikov lokalnega pomena več nepremičnin na svojem območju, s čimer naj bi prenehalo varovanje njihovih spomeniškovarstvenih vrednot. Kljub opozorilom Ministrstva za kulturo kot organa, pristojnega za nadzor v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 100/05 – ur. p. b. in 60/07), naj Občina navedenih nezakonitosti ne bi odpravila. Zaradi prenehanja varovanja bi lahko pri teh nepremičninah prišlo do nenadomestljive izgube in uničenja spomeniškovarstvenih vrednot, saj naj bi bilo porušenih že več objektov, ki so prej imeli status kulturnega spomenika. Namen občine, da nadaljuje s tako prakso, naj bi bil očiten, ker je leta 2005 na enak način sprejela odlok s prav tako vsebino.

2.Občina Gornja Radgona v odgovoru navaja, da izpodbijani Odlok zaradi množične razglasitve spomenikov ne zagotavlja njihove učinkovite zaščite, zlasti ne zaščite tistih, ki imajo večjo kulturno vrednost, saj naj Občina ohranjanja in vzdrževanja tolikšnega števila spomenikov lokalnega pomena ne bi zmogla zagotavljati. Občina naj bi pri pristojni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Mariboru (v nadaljevanju Zavod) zahtevala pripravo strokovnih podlag za ponovno oceno razglasitve spomenikov na območju občine, tako da bi bili ti razglašeni z ločenimi akti, kar ni bilo storjeno. Meni, da je bilo število razglašenih kulturnih spomenikov po uveljavitvi izpodbijane spremembe Odloka glede na velikost občine ustrezno in da s tem občina v celoti izvršuje svojo ustavno pristojnost varstva kulturne dediščine. V skladu z 9. členom ZVKD naj bi namreč občine na področju varstva kulturne dediščine razglašale spomenike lokalnega pomena in izdajale odločbe v zvezi z njimi ter zagotavljale sredstva za ohranjanje in vzdrževanje spomenikov lokalnega pomena in druge dediščine, druge naloge varstva kulturne dediščine pa naj bi bile glede na to v pristojnosti države. Občina navaja, da je po uveljavitvi ZVKD večkrat zaprosila Zavod za uskladitev Odloka z registrom kulturne dediščine, tako da bi lahko iz Odloka črtala kulturne spomenike, ki bi bili vpisani v ta register. Nato pa naj bi, upoštevaje strokovne podlage za vpis v ta register, z izpodbijanim Odlokom iz statusa spomenika lokalnega pomena izločila dediščino, ki naj bi jo v skladu z ZVKD varovala država prek registra kulturne dediščine. Ugotavlja, da formalna zaščita objekta oziroma nepremičnine kot spomenika nima pomena, če lastniki ne zmorejo bremena vzdrževanja, kar naj bi vodilo v propadanje teh objektov, ki lahko postanejo za okolico tudi nevarni.

B.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-318/06 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06) izvrševanje izpodbijanega Odloka zadržalo do končne odločitve Ustavnega sodišča.

4.Ustava v 5. členu nalaga državi skrb za kulturno dediščino, v 73. členu pa določa, da je kulturne spomenike vsakdo dolžan varovati v skladu z zakonom ter da za ohranjanje kulturne dediščine skrbijo država in lokalne skupnosti. ZVKD določa način izvrševanja teh ustavnih obveznosti.

5.ZVKD opredeljuje kulturno dediščino v 2. členu, kulturni spomenik in vrste kulturnih spomenikov pa v 5. členu. Kulturna dediščina lahko pridobi status kulturnega spomenika, če ima elemente, s katerimi je dokazana kontinuiteta ali posamezna stopnja kulturnega in civilizacijskega razvoja ali ki pomenijo kakovostni dosežek ustvarjalnosti. Glede na pomen teh elementov so spomeniki državnega ali lokalnega pomena. Kulturna dediščina je glede na 10. člen ZVKD varovana na podlagi vpisa v register dediščine ali na podlagi pridobitve statusa spomenika. V skladu z 11. členom ZVKD je register dediščine kot javna zbirka listin in podatkov namenjen uresničevanju javnih koristi na področju varstva dediščine. Pri sprejemanju aktov s področja urejanja prostora mora namreč pripravljavec kot obvezno sestavino pri presoji vplivov, ki jih je z uresničevanjem teh načrtov mogoče pričakovati, upoštevati strokovne zasnove za varstvo dediščine, pri posameznih posegih v prostor pa se morajo upoštevati kulturno-varstvena mnenja, pogoji in soglasja (40. do 47. člen ZVKD). V skladu z 12. in s 13. členom ZVKD pa spomenik pridobi svoj pravni status z aktom o razglasitvi, ki ga glede na pomen spomenika sprejme Vlada ali pristojni organ lokalne skupnosti. Strokovne podlage za razglasitev pripravi Zavod. Akt o razglasitvi kulturnega spomenika obsega identifikacijo in lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev, varstveni režim spomenika in njegovo vplivno območje. Na podlagi akta o razglasitvi se lastniku spomenika izda odločba o varstvu, v kateri je določen varstveni režim, ki lahko omeji lastninsko pravico v obsegu, ki je nujen.

6.Vlada navaja, da je bil izpodbijani Odlok sprejet brez predhodnih strokovnih podlag, ki bi utemeljile odvzem statusa spomenika lokalnega pomena. Iz odgovora Občine izhaja, da naj bi ta pri njegovem sprejemu upoštevala strokovne podlage, ki jih je Zavod pripravil za vpis dediščine v register, saj naj bi iz ZVKD izhajalo, da lokalna skupnost zagotavlja varstvo za spomenike lokalnega pomena, za vso drugo dediščino pa naj bi skrbela država.

7.Vpis v register dediščine in akt o razglasitvi spomenika sta ukrepa, s katerima se sicer zagotavlja varstvo dediščine, vendar medsebojno nista primerljiva. Vpis v register je namenjen varovanju javnih koristi v zvezi z varstvom dediščine, torej njeni identifikaciji in njenemu upoštevanju pri planiranju v prostoru in pri konkretnih posegih v prostor, torej pri gradnji. Razglasitev za spomenik pa ima predvsem namen na strokovnih podlagah določiti način in ukrepe varovanja konkretnega predmeta kulturne dediščine, torej varstveni režim. Zato je zmotno mnenje Občine, da vpis nepremičnine v register dediščine pomeni temelj za razbremenitev Občine glede varstva kulturnih spomenikov, ki jih je razglasila kot spomenike lokalnega pomena.

8.Ustavno sodišče je v podobnem primeru opustitve varovanja zavarovane dobrine lokalnega pomena (sicer naravne dediščine) brez pozitivnega mnenja zavoda, pristojnega za varstvo naravne in kulturne dediščine, že zavzelo stališče, da mnenje občine, da gre za naravno znamenitost državnega in ne lokalnega pomena, ne more biti podlaga za prenehanje zakonito uvedenih varstvenih ukrepov oziroma za njihovo bistveno zmanjšanje, saj je uveljavitev takega odloka v nasprotju s 73. členom Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-81/93 z dne 12. 5. 1994, Uradni list RS, št. 32/94 in OdlUS III, 53).

9.ZVKD v tretjem odstavku 12. člena določa, da strokovne podlage za razglasitev spomenika pripravi pristojni javni zavod, ta pa je določen v 81. členu ZVKD. Na teh strokovnih podlagah temelji varstveni režim, ki ga določi akt o razglasitvi. Zato so strokovne podlage nujni predpogoj za izdajo akta o razglasitvi spomenika, izjema je pod pogoji 14. člena le začasna razglasitev dediščine za spomenik, ki pa lahko velja najdlje 12 mesecev in se izjemoma lahko podaljša še za eno leto. Akt o razglasitvi spomenika je konstitutivne narave, ker se z njim podeli ta pravni status in vzpostavi varstveni režim. Glede na to je take narave tudi akt, s katerim se pravni status spomenika odvzame. Ker s tem preneha tudi varstveni režim, je pristojni organ pri odvzemu statusa spomenika prav tako vezan na strokovne podlage. Izpodbijani Odlok ni bil sprejet na podlagi strokovnih podlag iz tretjega odstavka 12. člena ZVKD. Občina sama navaja, da je pri sprejemu Odloka upoštevala strokovne podlage Zavoda za vpis dediščine v register. Glede na to izpodbijani Odlok ni bil sprejet po postopku, ki ga določa 12. člen ZVKD, zato je v neskladju s tem zakonom. Posledično je tudi v neskladju s 73. členom Ustave.

10.Ustavo sodišče je izpodbijani Odlok odpravilo, ker je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale na njegovi podlagi.

C

Predsednik

dr. Janez Čebulj