Jedro

V primeru uveljavitve SZ-1A gre le za nepravo povratno veljavo, saj pravno razmerje (sklenitev pogodbe) med etažnimi lastniki še ni nastalo. Ker ni najti razumnega razloga, v čem bi bili predlagatelji lahko prizadeti, če je postalo dovolj, da soglasje volj podajo etažni lastniki, ki imajo ¾ solastniških deležev in s tem dosežejo veljavno sklenitev pogodbe, saj je vendarle to tisto, kar želijo doseči v tem postopku. Uporaba SZ-1A je tako dopustna, z njegovo uveljavitvijo pa so etažni lastniki, ki imajo več kot ¾ solastniških deležev, dobili možnost svoje razmerje urediti (ali pa so ga že uredili) brez intervencije sodišča, s tem pa izgubili pravni interes za sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nadomestilo 5. člen Pogodbe o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe na naslovu E. 2B, Ljubljana (v nadaljevanju pogodba) in določilo solastniške deleže etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe. V ostalem pa je predlog za nadomestitev pogodbe zavrnilo.

Zoper sklep se v delu, v katerem je bil njihov predlog zavrnjen, po svojem pooblaščencu iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujejo predlagatelji. Navajajo, da je Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) ob vložitvi predloga določal, da je za sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, zato je novela SZ-1 A učinkovala retroaktivno, kar je z ustavo prepovedano. Opozarja na primere, ko bi zakon ponovno uveljavil potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev, saj je izrek sklepa v nasprotju z razlogi sklepa, kjer sodišče navaja, da predlagatelji nimajo več pravnega interesa za postopek, kar bi sodišču narekovalo procesno rešitev spora. Predlagajo spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da se predlogu v celoti ugodi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

SZ-1 v III.2 poglavju ureja pogodbo o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki, s katero uredijo način upravljanja in rabe večstanovanjske stavbe (v nadaljevanju pogodba) in nalaga njeno obvezno sklenitev (32. člen SZ-1). V 33. členu določa njeno vsebino, to pa določa tudi 116. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ta v 270. členu določa, da je potrebno pogodbo skleniti v enem letu od uveljavitve SPZ (01.01.2003), če pa pogodba v tem roku ni sklenjena, lahko vsak od etažnih lastnikov ali upravnik predlaga, da vsebino pogodbe določi sodišče v nepravdnem postopku (1. odstavek 182. člena SZ-1 in 3. odst. 270. člena SPZ).

Etažni lastniki stavbe na naslovu E. 2B niso dosegli potrebnega soglasja za sklenitev pogodbe, zato so skupaj z upravnikom dne 05.10.2007 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložili predlog, da vsebino pogodbe določi sodišče. Tekom postopka je bil dne 25.06.2008 uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1A), ki je 32. členu originalnega besedila dodal nova odstavka. Na podlagi 2. odstavka 32. člena noveliranega SZ-1 se tako za izvajanje tega zakona šteje, da je pogodba sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor ¾ solastniških deležev.

Za sklenitev pogodbe je po novelirani ureditvi tako dovolj, da je sprejeta s ¾ večino, SZ-1A pa v prehodnih in končnih določbah ni določil, kako je z njegovo uporabo za nazaj, niti kakšne učinke ima njegova uveljavitev na že sprožene postopke za nadomestitev pogodbe.

V 155. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) je prepovedana povratna (retroaktivna) veljava pravnih aktov. Izjemoma lahko zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (2. odstavek 155. člena URS). Za tovrstno povratno veljavo se je v pravni teoriji in sodni praksi uveljavila oznaka prava retroaktivnost in je podana tedaj, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti. Poleg prave pa poznamo tudi t. i. nepravo povratno delovanje zakona (neprava retroaktivnost), ki vpliva na sedanja, še ne zaključena stvarna in pravna stanja ter pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti (1). Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen (2). Neprava retroaktivnost za razliko od prave načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS). To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Načelo pravne varnosti narekuje tehtanje. Na eni strani je tu zaupanje posameznika v trajnost obstoječega položaja, na drugi strani pa ustavno varovana dobrina, ki jih varuje spremenjena pravna ureditev. Pri celostnem tehtanju med težo posega in med težo nujnosti razlogov, ki poseg upravičujejo, je treba spoštovati splošno načelo sorazmernosti kot izvedbeno načelo pravne države, ki zahteva, da se preizkusi: ali so izbrana sredstva za dosego cilja primerna, tj. smiselna (razumna), uporabna in možna in ali kot taka pridejo v poštev; ali so v poštev prihajajoča sredstva za dosego cilja potrebna oz. nujna in ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oz. koristim, ki bodo zaradi posega nastale (sorazmernost v ožjem pomenu (3)).

V primeru uveljavitve SZ-1A gre tako le za nepravo povratno veljavo, saj pravno razmerje (pogodba) med etažnimi lastniki še ni nastalo, presoditi pa je potrebno še, ali njegova uveljavitev v čem poseže v koristi predlagateljev in ali je takšen poseg sorazmeren. Predlagatelji niti v pritožbi ne pojasnijo, v čem so bile njihove koristi prizadete, ko je SZ-1A za sklenitev pogodbe potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov nadomestil s potrebnim soglasjem etažnih lastnikov, ki imajo ¾ solastniških deležev. Pritožbeno sodišče pa ob presoji tudi ni našlo razumnega razloga, v čem bi bili predlagatelji lahko prizadeti, če je postalo dovolj, da soglasje volj dosežejo etažni lastniki, ki imajo ¾ solastniških deležev in s tem tudi veljavno sklenitev pogodbe, saj je ravno nadomestitev te pogodbe (torej njena veljava) tisto, kar želijo doseči v tem postopku. Uporaba noveliranega SZ-1 za konkretno razmerje je tako dopustna, z uveljavitvijo novele SZ-1A pa so etažni lastniki, ki imajo več kot ¾ solastniških deležev, dobili možnost svoje razmerje urediti (ali pa so ga že uredili) brez intervencije sodišča, s tem pa izgubili pravni interes za sodno varstvo.

Podana pa ni niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (4), utemeljevana z nasprotjem med izrekom (zavrnitvijo predloga) in razlogi izpodbijanega sklepa (pomanjkanje pravnega interesa). Pomanjkanje pravnega interesa kot neobstoj procesne predpostavke je res razlog za zavrženje tožbe (smiselno tudi predloga) ob njenem predhodnem preizkusu (274. člen ZPP) in preprečuje njeno meritorno obravnavo. Kadar pa je ta ob vložitvi tožbe (predloga) podan, odpadel pa je v teku postopka, se o tožbi meritorno odloči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (predloga).

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ker so stroški nepravdnega postopka zaradi nadomestitve pogodbe o medsebojnih razmerjih stroški upravljanja večstanovanjske stavbe (4. odstavek 182. člena SZ-1), pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) Pri tem se pokaže razlika med obravnavano situacijo in hipotetičnim primerom, ki ga opisuje pritožba, saj bi v primeru uveljavitve zakona, ki bi ponovno določil potrebnost soglasja vseh etažnih lastnikov za sklenitev pogodbe, šlo za poseg v že nastalo pravno razmerje (veljavno sklenjeno pogodbo) in s tem za vprašanje (ne)dopustne prave retroaktivne veljave.

(2) Primerjaj L. Šturm in ostali, Komentar URS, Fakulteta za podiplomske in državne študije, Ljubljana 2002, str. 1040 in 57. (3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-164/09. (4) Ki se v nepravdnih postopkih smiselno uporablja (37. člen Zakona o nepravdnem postopku).