Jedro

Sodišče ugotavlja, da se tožnik, v času odločanja sodišča, že nahaja na prostosti, kar pomeni, da ne izkazuje več interesa za vloženo tožbo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim aktom odločila, da se A. A. pogojno ne odpusti s prestajanja kazni in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali.

2. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je obsojenec A. A. kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju ZPKZ) nastopil 16. 10. 2014 in da mu kazen predvidoma izteče 18. 10. 2024. Komisija je o prošnji za pogojni odpust obsojenca, na podlagi tretjega odstavka 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), odločila po skrajšanem ugotovitvenem postopku in vpogledala v prošnjo, ki jo je obsojenec vložil 25. 4. 2021 s prilogami, ter v poročilo zavoda št. 720-394/2016/131 229003 z dne 14. 5. 2021. 3. Odločitev je sprejela v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. IV U 142/2021 z dne 4. 10. 2022, s katero je sodišče odpravilo odločbo Komisije za pogojni odpust 7200-361/2021/3 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje. Na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je, ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), sprejela odločitev, da obsojenca pogojno ne odpusti, odločitev pa oprla na ugotovitev, da obsojenec ne izkazuje primernega odnosa do oškodovancev in škode na način, da bi tega izkazal v polni meri, saj v odnosu do kaznivega dejanja še ni zavzel tiste stopnje kritičnosti, ki se zahteva oziroma jo komisija tudi pričakuje, da bo nato mogoče utemeljeno predvidevati, da obsojenec kaznivih dejanj ne bo ponovil, saj bo le tako lahko dejansko prevzel odgovornost za izvršeno kaznivo dejanje.

4. Tožnik vlaga tožbo, ker tožena stranka v ponovljenem postopku odločanja ni pravilno uporabila materialnega predpisa, zaradi kršitve postopkovnih pravil, pa je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka) in zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in razsodi, da se tožnik takoj pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni, podrejeno pa, da se navedena izpodbijana Odločba Komisije razveljavi in se zadeva vrne Komisiji v ponovno odločanje v spremenjeni sestavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Navaja, da je tožnik poplačal najmanj 245.460,40 EUR (245.120,40 plus 340,00) terjatev, škode, in ne 340,00 EUR, kot to zavajajoče navaja komisija. Komisija ocenjuje tožnikov odnos do kaznivega dejanja zgolj z višino poplačane terjatve od skupne terjatve, ne pa z njegovo pripravljenostjo, da poplača terjatev s celotnim svojim premoženjem, kar je tožnik storil. Tožnik je Komisiji predložil davčno potrdilo, ki izkazuje, da nima premoženja, niti drugih dohodkov. Pojasnjuje tudi, da tožnik ni nikoli skrival premoženja, tudi takrat ne, ko ga je oškodovanec v letu 2011 že tožil. Ravno to dejstvo pa kaže tožnikov odnos do kaznivega dejanja in odnos do oškodovanca. Do poplačila je oškodovanec prišel s prodajo 9590 delnic ..., ki jih je tožnik pridobil v celoti že leta 2009, in so bile prosto prenosljive še več kot eno leto po vložitvi tožbe, kar je oškodovanec storil v letu 2011. Za Komisijo je očitno sporno premajhno tožnikovo poplačilo terjatve, ne pove pa iz katerega premoženja naj poplača terjatev, če pa je nesporno, da drugega premoženja tožnik nima. Komisija tudi ne upošteva dejstva, da ima oškodovanec zarubljen avtomobil AUDI A8, katerega bi lahko vnovčil kadarkoli, pa tega ne stori.

6. Na podlagi teh dejstev, na podlagi tožnikovega vedenja v času prestajanja kazni, izkazane pripravljenosti do plačila odškodnine, izpolnjevanje zastavljenih ciljev v osebnem načrtu, preverjanje njegove stabilnosti tako v zavodu kot zunaj zavoda, je Zavod predlagal pogojni odpust s 30. 6. 2021, česar tožena stranka ni upoštevala, zato tožnik od tožene stranke upravičeno pričakuje obrazložitev, zakaj menijo drugače. 7. Prav tako tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je tožnik v času, ko je vlagal prošnjo za pogojni odpust, imel prestane 65 % in da ima sedaj, v ponovljenem postopku odločanja prestane 81 % celotne kazni in se je torej ves čas preverjala njegova stabilnost. Pri takem stališču tožene stranke je več kot očitno, da tožnik sploh ne more izpolniti pogojev za pogojni odpust, prav tako z uspešno tožbo pred Upravnim sodiščem ne pridobi veliko, razen zavedanja, da ima prav.

8. Tožena stranka odgovora je 9. 3. 2023 sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo iz katerega izhaja, da je Komisija za pogojni odpust obsojenca A. A. na 1. redni letni seji, ki je potekala 21. 2. 2023 pogojno odpustila s prestajanja kazni ter kot datum pogojnega odpusta določila 31. 5. 2023. 9. Tožnik v zvezi z dopisom tožene stranke z dne 9. 3. 2023 naslovnemu sodišču predlaga, da takoj sprejme meritorno odločitev in odobri obsojencu pogojni odpust. Tožena stranka z odločitvijo, da obsojenca A. A. odpusti na pogojni odpust z dnem 31. 5. 2023, še naprej ignorira odločitve naslovnega sodišča v vseh dosedanjih sodbah, vključno z napotki sodišča, kaj je potrebno pri ponovnem odločanju upoštevati in obrazložit ter ne upošteva mnenj Zavoda. Prav tako tožnik sklepa, ki naj bi ga tožena stranka sprejela na seji dne 21. 2. 2023 še vedno ni prejel, čeprav je od tega že mesec dni. Prav tako tožniku ni znano, kaj je sedaj pri toženi stranki pretehtalo, da je, ob nespremenjenem dejanskem stanju, spremenila svoje številne dosedanje odločitve in mu odobrila pogojni odpust. Komisija s to svojo časovno zelo oddaljeno odločitvijo očitno želi doseči, da bi naslovno sodišče ugotovilo pomanjkanje pravnega interesa pri tožeči stranki in posledično ustavitev sodnih postopkov. Obsojenec ima pravni interes, da sodišče v vseh vloženih tožbah čim prej odloči, saj gre za prednostne zadeve. Tožnik bo po končanju sodnih postopkov zoper toženo stranko vložil odškodninski zahtevek in ima tudi zaradi tega pravni interes, da sodišče o vseh vloženih tožbah čim prej odloči. K I. točki izreka:

10. Tožba ni dopustna.

11. V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

12. Pri preizkusu dopustnosti tožbe po določilih 36. člena ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa pa je odgovor na vprašanje, ali bi si lahko tožnik z uspehom v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj, pri čemer gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). To pomeni, da mora tožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes mora obstajati ob odločanju o tožbi, na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Tudi če je ta obstajal ob vložitvi tožbe, pa je kasneje odpadel, je treba tožbo zavreči.1

13. Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

14. V konkretnem primeru tožnik zahteva odpravo odločbe, s katero je organ za pogojni odpust njegovo prošnjo s prestajanja kazni zapora zavrnil. Glede na navedbe toženke, da je ta na 1. letni redni seji 2023, ki je potekala 21. 2. 2023, odločila, da tožnika pogojno odpusti ter kot datum pogojnega odpusta določila 31. 5. 2023, pa sodišče ugotavlja, da se torej tožnik v času odločanja o zadevi že nahaja na prostosti.

15. To po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora.2

16. V danih okoliščinah bi bilo sodno varstvo tožniku zoper izpodbijano odločbo toženke lahko zagotovljeno v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, na podlagi katere se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnik takšnega zahtevka ni postavil. 17. Sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Tožnik je torej tisti, ki se odloči o tem, katere vrste tožbo bo vložil in po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, zato sodišče v primeru vložitve izpodbojne tožbe ne more odločiti, kot da bi bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba. Ugotovitveni zahtevek namreč sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba). Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Lahko pa tožnik ves čas do sprejema odločitve sodišča svoj tožbeni zahtevek spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko spremeni ali dopolni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči.3 Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe, ki jo je vložil v predmetni zadevi, niti v odgovoru na dopis tožene stranke z dne 9. 3. 2023, ni spremenil v ugotovitveno tožbo, ne glede na to, da je bil po vložitvi svoje izpodbojne tožbe iz zapora odpuščen.

18. Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj ni več na prestajanju zaporne kazni, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika. Takšna razlaga je skladna z ustaljeno upravnosodno prakso.4

19. Glede na navedeno tožeča stranka več ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, zato je sodišče tožbo, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

20. Za odločitev o tej stvari, ko gre za vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pa navedbe, ki jih tožnik navaja v odgovoru z dne 21. 3. 2023 ( vložitev odškodninskega zahtevka), niso pomembna oziroma na odločitev ne morejo vplivati, zato se sodišče do njih ne opredeljuje.

21. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1), brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe več ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

K II. točki izreka:

22. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 3. knjiga, str. 509. 2 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018. 3 Ta stališča izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 4 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018 in opr. št. I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018.