Jedro

Status žrtve vojnega nasilja pridobi le tisti, ki izkaže, da so izpolnjeni pogoji za priznanje. On nosi dokazno breme.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 1373/2001-8 z dne 25.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 13.7.2001. Z navedeno odločbo je bila, v izvrševanju pravnomočne sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1395/00 z dne 20.4.2001, ob ponovni reviziji, odpravljena odločba Upravne enote K. z dne 28.8.1998, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke za čas od 20.8.1943 do 15.5.1945 in pravice iz tega statusa, ter odločeno, da se ji ta status in pravice ne priznajo.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. in 3. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list SRS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 28/00, 64/01, ZZVN). Navaja, da je begunec oseba, ki je v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 iz političnih, nacionalnih ali verskih razlogov pobegnila pred vojnim nasiljem oziroma prisilno izselitvijo s strani okupatorja ter je prisilni ukrep oziroma prisilno dejanje pri njej trajalo najmanj 3 mesece. To pomeni, da bi tožnica za priznanje statusa begunke morala izkazati, da je bila, iz razlogov, ki jih določa zakon, v obdobju za katero status žrtve vojnega nasilja uveljavlja, to je od 20.8.1943 do 15.5.1945, na begu, da bi ubežala pred vojnim nasiljem oziroma prisilno izselitvijo, ki ji je s strani okupatorja neposredno grozilo. Sklepanje tožene stranke je pravilno. Dokaze je presodila, kot ji je sodišče naložilo v pravnomočni sodbi, v izvrševanju katere je izpodbijano odločbo izdala. Tožnica, tudi po mnenju sodišča, ni izkazala zatrjevanega neposrednega nasilja, ki naj bi ji s strani okupatorja grozil od dne, ko jo je italijanski okupator skupaj z matero odvedel iz doma, pa vse do 15.5.1945, ko naj bi se po njenem zatrjevanju šele lahko vrnila domov. Prav tako za omenjeno obdobje ni izkazala begunstva v smislu bivanja na begu. Ni predložila nobene javne listine. Ključna dokaza sta izpovedbi dveh prič. Ti sta pavšalni, brez navedb konkretnih dogodkov, opredeljenih po kraju in času. Tudi ne posredujeta lastnih izjav o povedanem. Zato sta manj verodostojni. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da zatrjevanega kraja begunstva sploh ne potrdita, saj kot kraj navajata D., tožnica pa vrh Sv. M. Ne potrdita niti konca begunstva, ki naj bi, po zatrjevanju tožnice trajal do 15.5.1945, po izpovedbi prič pa skoraj do konca vojne oziroma se tega ne spominjata. Zgolj dokaz, z manj zanesljivima pričama tako za izkazovanje skoraj dve leti trajajočega zatrjevanega neposrednega grozečega nasilja okupatorja, kot tudi bivanje tožnice zdoma, v begunstvu in ob odsotnosti vsakih drugih, zlasti listinskih dokazov in ko tudi časopisna članka o materinem partizanskem delovanju ne navajata ničesar o življenju tožnice v spornem obdobju, tudi po presoji sodišča, ne daje podlage za sklepanje, da so zakonske zahteve za priznanje statusa begunke pri tožnici izkazane. Dokazno breme pa nosi tožnica.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da sodišče kot dokazilo ni upoštevalo potrdila Vsedržavnega združenja partizanov Italije - Goriška pokrajina z dne 9.10.1999. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa pripadajoče pravice lahko pridobi le tisti, ki izkaže, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za uveljavljanje posamezne oblike žrtve vojnega nasilja v konkretnem primeru begunke določa ZZVN. Če ti pogoji niso izpolnjeni, statusa ni mogoče priznati. Dokazno breme vselej nosi oseba, ki status uveljavlja.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Glede na podatke predloženih spisov se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe in ne dvomi, da sta tožena stranka v izpodbijani odločbi in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ocenila v upravnem postopku izvedene dokaze (zaslišanje prič in časopisna članka) in na tej podlagi tudi pravilno ugotovila, da tožnica ni izkazala, da so za priznanje uveljavljanega statusa begunke izpolnjeni pogoji, predpisani v ZZVN. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je tožena stranka, pri ponovnem revizijskem odločanju, izvedla to, kar ji je bilo naročeno v sodbi.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Dokazne ocene, na kateri temeljita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje, tožnica ne more uspešno izpodbijati s posplošeno pritožbeno navedbo, da se ne strinja s sprejeto dokazno oceno, ne da bi pri tem kaj konkretnega navajala. Tožnica zato ne more z uspehom izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje s pavšalnim pritožbenim ugovorom glede dejanskega stanja. S tem neutemeljeno izpodbija presojo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu, saj se po tej določbi tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločba pravilna in da temelji na zakonu. Ta presoja vključuje presojo ugotovljenega dejanskega stanja in uporabo določb materialnega prava.

V kolikor se tožnica v pritožbi sklicuje na novo listino (potrdilo z dne 9.10.1999), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS). Na to listino se tožnica v upravnem sporu na prvi stopnji ni sklicevala. Zato tudi ne more biti predmet pritožbene presoje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.