Jedro

V zvezi z vprašanjem popolnosti tožbe se v sodni praksi res pojavljajo navidez ali pa tudi v resnici različna stališča. To ne preseneča, saj enotnega pravila ni in ga tudi ne more biti. Odgovor na to vprašanje je mogoče dati le ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin konkretnega primera. Da je tožba popolna, namreč ni treba navesti vseh pravnorelevantnih dejstev, pač pa le toliko, da omogočijo individualizacijo zahtevka in njegovo nadaljnje obravnavanje. Zato je meja med popolnostjo in sklepčnostjo tožbe včasih zabrisana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2004/09712 z dne 20.8.2004 in I 2004/11542 z dne 12.10.2004 v 1. in 3. točki izreka in obe tožbi zavrglo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 330,48 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi pojasnjuje svoje ravnanje v obravnavanem postopku, ko je reagirala na zahtevo sodišča po dopolnitvi tožbe in v svoji vlogi navedla vsa tista potrebna dejstva in predlagala dokaze, ki so bili glede na ugovore tožene stranke potrebni. Kljub dejstvu, da tožena stranka višini terjatve sploh ni ugovarjala, je pripravljalni vlogi priložila tudi vse prepise vtoževanih računov, iz katerih izhaja še bolj natančna opredelitev glavne in stranske terjatve, čeprav je to izhajalo že iz predloga za izvršbo. Po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje ne loči popolnosti tožbenega zahtevka od njegove sklepčnosti oziroma meša ta pojma, pri čemer pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi sklepčen. Tožeča stranka meni, da je njena tožba popolna, saj je zahtevek konkretiziran. Zahteva sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan navesti vsa dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, namreč ne pomeni nič drugega kot zahteva po izkazu sklepčnosti tožbe, ne pa njene popolnosti. Tožba je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Sklepčnosti in popolnosti tožbe ne gre mešati. Poleg tega se nesklepčnost tožbe zavrne in ne zavrže. Pravno stališče, ki ga zavzame prvo sodišče, tožeči stranki prav tako nezakonito odvzema pravico do navajanja dejstev in dokazov vse do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožeča stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi se je postopek začel na podlagi vloženih predlogov za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, ki sta ju predstavljali kontni kartici. Proti izdanima sklepoma o izvršbi je toženec kot dolžnik ugovarjal. V obeh ugovorih zanj ni bilo sporno, da temelj obveznosti, ki jih tožeča stranka vtožuje v postopkih, predstavlja pogodba o uporabi American Express kartice, za katero pa trdi, da je ni prejel, zato se tožeča stranka niti na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zlasti pa ne Zakona o varstvu potrošnikov, ne more sklicevati na solidarno odgovornost njega kot uporabnika kartice za obveznosti naročnika, ki je pravna oseba. Toženec v ugovorih ni osporaval višine glavnih ali stranskih terjatev.

V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje s sklepom pozvalo tožečo stranko, da tožbi popravi tako, da navede tista odločilna dejstva, ki omogočajo identifikacijo tožbenega zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, vsa odločilna dejstva, na katera opira svoj zahtevek zaradi glavne terjatve (npr. kaj predstavlja vtoževani znesek, natančno opredeli vse morebitne postavke po vrsti in višini, ki so zajete v skupnem vtoževanem znesku, obdobje, na katerega se nanaša vsaka posamezna postavka), odločilna dejstva glede stranske terjatve – obresti (navedbe o zapadlosti terjatve v plačilo oziroma o zamudi tožene stranke s plačilom vtoževanega zneska) in odločilna dejstva o pravni podlagi, na kateri vtožuje svojo terjatev, predlaga dokaze ter jo tako dopolnjeno v dveh izvodih vrne sodišču. Tožeča stranka je v obširni vlogi, ki jo je imenovala odgovor na ugovor, pojasnila, na čem temelji obveznost toženca, navedla je razloge o tem, zakaj meni, da je toženec prejel pogodbo in splošne pogoje in bil zato seznanjen, da kot uporabnik kartice solidarno odgovarja z naročnikom za obveznosti, plačane s kartico ter predlagala dokaze v potrditev svojih navedb.

Sodišče prve stopnje je menilo, da tožeča stranka z navedeno vlogo ni ravnala skladno s sklepom sodišča o popravi tožbe, ker v njej ni navedlo zahtevanih in tudi določno opredeljenih odločilnih dejstev. Z vložitvijo dokaznega gradiva pa tudi ni zadostila oziroma izpolnila zahtev sodišča iz navedenega sklepa. To pa pomeni, da je tožba še zmeraj nepopolna, kar onemogoča preizkus njene sklepčnosti, zato je sodišče oba sklepa o izvršbi v zvezi z vtoževanima terjatvama razveljavilo in tožbi zavrglo.

V zvezi z vprašanjem popolnosti tožbe se v sodni praksi res pojavljajo navidez ali pa tudi v resnici različna stališča. To ne preseneča, saj enotnega pravila ni in ga tudi ne more biti. Odgovor na to vprašanje je mogoče dati le ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin konkretnega primera. Da je tožba popolna, namreč ni treba navesti vseh pravnorelevantnih dejstev, pač pa le toliko, da omogočijo individualizacijo zahtevka in njegovo nadaljnje obravnavanje. Zato je meja med popolnostjo in sklepčnostjo tožbe včasih zabrisana. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba tožbo v dvomu obravnavati kot nesklepčno, saj se tožniku z nepopolno tožbo sodno varstvo njegove pravice odreče, pa tudi sicer je institut zavrženja vloge v osnovi namenjen sankcioniranju neobstoja formalnih in ne vsebinskih predpostavk.

V konkretni zadevi identifikacija zahtevka sploh ni sporna, saj ga je tožena stranka identificirana že v ugovoru proti sklepu o izvršbi. Gre za zahtevek po plačilu denarnih obveznosti z obrestmi, za katere naj bi toženec solidarno odgovarjal kot uporabnik plačilne kartice. Tudi višini glavnih in stranskih terjatev toženec ni ugovarjal. Tožeča stranka je kljub temu sodišču predložila prepis vtoževanih temeljnic, ki opredeljujejo predmetni dolg in izkazujejo čas nastanka posameznih terjatev, njihovo zapadlost in višino. Res je, da dokazi ne morejo nadomestiti trditev strank o pravnorelevantnih dejstvih, vendar pa ob upoštevanju okoliščine, da višina terjatev za toženca sploh ni bila sporna, ni mogoče očitati tožeči stranki, da je tožba nepopolna, ker v navedbah ni konkretizirala posameznih računov, in njihove zapadlosti.

Pritožbeno sodišče zato v nasprotju s prvostopnim sodiščem ocenjuje, da sta zahtevka identificirana do takšne mere, da ju je mogoče obravnavati. Tožeča stranka je navedla vsa pomembna dejstva in predlagala dokaze, zato je odločitev o zavrženju tožbe nepravilna. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o zadevi meritorno odločati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.