Jedro

Tisti, ki je dolžan javno dobro upravljati, je dolžan zagotoviti tudi ustrezno urejanje in čiščenje javnega dobra.

Krajevne skupnosti so pravne osebe javnega prava v okviru nalog, ki jih opravljajo samostojno in za svoje obveznosti odgovarjajo same, občina pa le subsidiarno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 237,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-ih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo škode, ki naj bi tožniku nastala v posledici padca na cesti, katera potrditvah tožnika ni bila niti splužena niti posuta s sredstvi proti zmrzovanju. Presodilo je, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Posledično je tožniku naložilo plačilo 632,04 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in ugotovi, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, podredno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Slednjemu očita, da je ravnalo napačno in v nasprotju z določbami ZPP, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Da je bila pogodba o zimskem vzdrževanju cest in ulic v Krajevni skupnosti T. (Pogodba), sklenjena s krajevno skupnostjo je izpovedal F.M., ki je povedal tudi, da je pogodbo na obravnavo prinesel, ker so mu tako naložili pri toženi stranki. Ker ni postavilo izvedenca, je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženka se v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli izmika svoji odgovornosti in jo prelaga na Krajevno skupnost T. (KS T.). To jasno izhaja iz dopisa pooblaščenca tožene stranke, ki ga je 24.2.2010 naslovil na pooblaščenko tožnika v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki ga je tožnik naslovil na KS T.. V dopisu navaja, da mesto poškodbe tožnika ni v območju upravljanja KS T. in da ta ni v nobenem odnosu z nepremičnino, na kateri je tožnik padel. Evidentno je torej, da tožena stranka prilagaja trditve glede na potrebe pravde in tako ves čas navaja neresnična dejstva ter zavaja sodišče. Če bi sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca finančne stroke, bi zagotovo ugotovilo ustrezne finančne tokove med toženo stranko in izvajalcem zimsko-vzdrževalnih del M.A. s.p.. Zagotovo bi prišlo do pravilnega materialnopravnega zaključka, da je tožena stranka pasivno legitimirana in mu tudi odškodninsko odgovarja. V kolikor pa držijo navedbe priče F. M., gre za solidarno odgovornost tako tožene stranke kot KS T. in samostojnih podjetnikov A. in F.M.. V ponovljenem postopku bo potrebno združiti predmetno pravdo s pravdami po tožbah, ki jih je vložil zoper KS T., A.M. s.p. in F.M.. V nebo vpijajoče je namreč dejstvo, da želijo odgovornost za nastalo škodo prevaliti drug na drugega.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe za zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede prelaganja odgovornosti pa pritožbi očita izkrivljanje dejstev. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odst. 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) ugotavlja, da je prvo sodišče po tem, ko je glede na trditveno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pa tudi upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo. Zato se sklicuje na pravilne in jasne razloge izpodbijane sodbe, glede na pritožbene navedbe pa še pojasnjuje: Zaključkov prvostopenjskega sodišča, da naj bi se tožnik kritičnega dne poškodoval na javni poti, ki se nahaja na območju KS T., pritožba ne izpodbija. Javna pot je občinska cesta (14. točka 1. odst. 14. člena Zakona o javnih cestah, Ur. list RS, št. 29/97 s spremembami in dopolnitvami - ZJC), zato je javno dobro (2. odst. 2. člena ZJC) v lasti tožene stranke (1. odst. 3. člena ZJC). Za presojo, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi pomanjkljivega vzdrževanja javnega dobra, je odločilno, kdo je upravljalec javnega dobra (prim. npr. sodbi VS RS II Ips 433/2008 in II Ips 461/2004). Skladno z 21. členom Zakona o lokalni samoupravi (Ur. list RS, št. 72/1993 s spremembami in dopolnitvami – ZLS) sodi med izvirne naloge občine tudi vzdrževanje in urejanje javnih cest in poti. Tisti, ki je dolžan javno dobro upravljati, je dolžan zagotoviti tudi ustrezno urejanje in čiščenje javnega dobra. Skladno s 149. členom Zakona o varstvu okolja (Ur. list RS, št. 41/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZVO-1) sodi urejanje in čiščenje javnih površin med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja. Vendar pa ZLS v 19.b členu občini omogoča, da s statutom prenese v izvajanje ožjemu delu občine med drugim tudi vzdrževanje krajevnih cest in drugih javnih površin. In tožena stranka je to pravno korektno naredila, in sicer v 56. členu Statuta (Ur. list RS, št. 31/1999 s spremembami in dopolnitvami – Statut), ki določa, da krajevne skupnosti praviloma samostojno opravljajo naloge iz pristojnosti občine, ki se pretežno nanašajo na prebivalce skupnosti, med drugim tudi, da skrbijo za pluženje in odvoz snega, pa tudi siceršnje vzdrževanje nekategoriziranih cest in javnih poti. Statut določa tudi, da so krajevne skupnosti pravne osebe javnega prava v okviru nalog, ki jih opravljajo samostojno (57. člen) in za svoje obveznosti odgovarjajo same, občina pa le subsidiarno. Torej je materialnopravno zmotno stališče tožeče stranke o solidarni odgovornosti tožene stranke za v tej pravdi vtoževano škodo.

Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da vzdrževanje poti, na kateri naj bi prišlo do škodnega dogodka, ne sodi v njeno pristojnost. Že v prvi pripravljalni vlogi je pojasnila, da je za vzdrževanje predmetne javne poti dolžna skrbeti KS T. (gl. točko 4. prve pripravljalne vloge tožene stranke). V nadaljevanju je pojasnila tudi, da s pogodbo, ki naj bi bila sklenjena z M.F., ne razpolaga, ker take pogodbe ni. Tožeča stranka pa je ves čas vztrajala, naj tožena stranka to pogodbo predloži, ali pa naj jo pridobi sodišče pri M.F. in predlagala tudi njegovo zaslišanje. Ko pa je bil zaslišan, je F.M. potrdil navedbe tožene stranke, in tudi predložil ponudbo za izvajanje zimskega vzdrževanja z dne 1.10.2004, naslovljeno na KS T., povzetek zapisnika zapisnika KS T. z dne 18.10.2004, da se sprejme ponudba ter pogodbo med Gradnje M. in KS T. o zimskem vzdrževanju cest in ulic z dne 18.10.2004. Glede na vztrajanje tožeče stranke, da naj tožena stranka dostavi pogodbo o vzdrževanju, to, da je F.M. na zaslišanje prinesel pogodbo in drugo dokumentacijo po naročilu tožene stranke, ne zmanjšuje verodostojnosti priče in predložene dokumentacije. Dokumentov, ki jih nima, tožena stranka pač ne more predložiti, in nič ni narobe, da so priči povedali v zvezi s čem bo zaslišan in da naj s seboj prinese pogodbo. Sicer bi sodišče, glede na dokazni predlog tožeče stranke, naj pridobi pogodbo pri priči, slednji naložilo, da jo dostavi naknadno. To bi le podaljšalo postopek.

Angažiranje izvedenca finančne stroke je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo. Zavrnitev dokaznega predloga je tudi ustrezno obrazložilo. Glede na predloženo pogodbo in zaslišanje F.M., predvsem pa jasno ugotovljeno obveznost KS T. za čiščenje snega in ledu s predmetne poti, ki ima zakonsko podlago v 19.b členu ZSL, angažiranje izvedenca finančne stroke, kot ga je predlagala tožeča stranka, ni potrebno. Dejstvo, kdo je plačeval opravljanje zimske službe v zimi 2004/2005, ni relevantno za razsojo.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, drugostopenjsko sodišče pa tudi ni zasledilo nobene od procesnih kršitev, naštetih v 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer vse priglašene stroške (gl. zadnjo stran odgovora na pritožbo, list. št. 90), saj so vsi stroški priglašeni skladno z Odvetniško tarifo. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15. dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila pritožbenih stroškov, če pa bo tožnik prišel v zamudo, bo moral od poteka paricijskega roka dalje plačati še zakonske zamudne obresti.

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi odločalo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS o prenosu pristojnosti, Su 72/10-63 z dne 26.7.2010.