Jedro

Ker tožena stranka po ponovnem pozivu sodišču ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo (in sicer slovenskih prevodov listin v petih tujih jezikih sestavljenih listin, ki ji jih je v dokazne namene predložil tožnik), sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožnik namreč izpodbija uvodoma navedeno odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito, med drugim zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, česar pa sodišče zaradi nepredložitve zahtevanih listin ne more presoditi.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika, roj. ... v Kabulu, za priznanje mednarodne zaščite. Glede na to, da je predložil tazkiro, ki velja v Afganistanu za javno listino, pri kateri Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) ni našel znakov prenarejanja, je tožnik po oceni tožene stranke ustrezno izkazal svojo istovetnost. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka podrobno povzema navedbe, ki jih je tožnik podal ob vložitvi prošnje na zapisnik v obliki predpisanega obrazca in na ustnem razgovoru.

3. Tako je ob vložitvi prošnje navedel, da je prišel ilegalno. Iz izvorne države, kjer je nazadnje živel v Kabulu, je odšel pred približno 1,5 meseca. Glede svoje izobrazbe je navedel, da je končal osnovno šolo v ... ter višjo šolo podjetja A., ki je v nemški lasti v Kabulu. Po poklicu je inženir interneta. V času od 2010 do 2013 je bil zaposlen v afganistanski vojski, plačan pa je bil s strani ZDA. V izvorni državi živijo še starši, 2 sestri in brat, ena sestra pa je v Angliji zaprosila za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Nemčija, ker je mislil, da ima le tam možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da je bil zaposlen v afganistanski vojski, pri skupini "B.". Začel je konec leta 2010, vsake tri do štiri mesece pa je delal še za ostale skupine "B.C.". Teh je vseh skupaj 5. Tedaj je delal za kanadsko podjetje "C.." Konec septembra 2012, ko se je vračal iz Ghaznija, so ga v kraju ... zadržali talibani, ker pri sebi ni imel nobenih dokumentov. Odpeljali so ga v svoj center v D., kjer so ga zasliševali in mu omogočili telefonski klic, da bi jim je predložil tazkiro. Njihov vodja je bil E.E.. Ker so sumili, da je Arabec, saj je znal arabsko, so ga hudo tepli. Izpustili so ga po 17 dneh, po tem, ko je prisegel, da ne bo več delal za Američane in ko jim je njegova mati obljubila plačilo odkupnine v znesku 30.000 USD, ki jo je zbrala tudi s prispevki sosedov in sorodnikov.

4. Po vrnitvi v Kabul je v službi dal odpoved v decembru 2012. Nato je 10. 3. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi z "F.", z dovoljenjem za delo za to podjetje, ki si ga je je pridobil pri državni agenciji AISE. Sodelovali so večinoma z Američani. Do leta 2015 je delal normalno, potem pa so se znova pojavili talibani, ki so verjetno izvedeli, za koga dela, ga večkrat klicali in mu verbalno grozili, ker ponovno dela za Američane. Za zaščito je prosil policijo, a neuspešno. Zato si je sam najel telesne stražarje, za obrambo si je kupil celo orožje. Ko je v mestu ... sodeloval v projektu z ameriško firmo G. za ureditev alarmnega sistema je v eksploziji bombe, nameščene pod njegovim avtomobilom umrl njegov telesni stražar. Ko je tedaj uvidel, da je njegovo življenje ogroženo, se je odločil za odhod iz države, in sicer neposredno po samomorilskem napadu na sedež partnerskega podjetja "H." v bližini letališča v Kabulu, ker se po tem dogodku ni več počutil varnega. Poskušal je sicer podkupiti talibane, a je bil njihov edini kompromis, da zapre podjetje. S strani države ni bil ogrožen, vendar mu niso niti pomagali. Zaradi talibanov, ki so ga preganjali, tako kot tudi njegovega očeta, je zapustil državo. Njegov sin in hči sedaj živita skupaj z njegovo ženo v kraju AH. v Pakistanu, njegov oče, ki je bil državni nameščenec - varnostnik, pa je prav tako odšel v Evropo, ker talibani ne sprejemajo tega, da kdo dela za državo. Mama, sestra in brat so se zaradi varnosti morali večkrat seliti, sedaj pa živijo pri teti v Kabulu.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema tožnikove navedbe v naknadno vloženi pisni vlogi z dne 27. 6. 2016, s katero je toženo stranko obvestil, da so v zapisniku njegove prošnje nekateri njegovi odgovori zapisani drugače, kot jih je podal sam tožnik. Tako je opozoril, da je po narodnosti Tajik ter da govori tudi urdu, hindi in arabsko ter da je diplomirani inženir računalništva po 4-letnem študiju v Kabulu, njegov poklic pa je programer/računalniški inženir. Dodal je, da je tožnik član stranke I. in da je bil njegov oče šef tajne policije, njegova sestra pa je poročena v Londonu, kjer ni prosilka za mednarodno zaščito. Opozoril je tudi, da ni deloval za skupnost, ki se bori za talibane, temveč za stranko. Glede zaposlitve je navedel, da je bil zaposlen pri JTC, v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko. Pojasnil je, da se ime "J." nanaša na korpus, za katerega so delali. Začeli so delati v začetku leta 2010, na približno vsake štiri mesece pa so zamenjali korpus. Vsak korpus je imel približno 25.000 vojakov. Podjetje, v okviru katerega je delal za vojsko, je bilo ameriško-kanadsko, ime mu je bilo "C.." Glede ugrabitve je kraj K. popravil v L.. Denar, ki ga je plačala mama, je bil njegov. Sorodniki in sosedje so ji rekli, naj ne plača odkupnine, saj jo bodo talibani okradli, on pa se ne bo vrnil nazaj. Podjetje F. je ustanovil 10. 3. 2013, predhodno pa je pridobil dovoljenje od državne agencije AISE. Delali so na projektih v zvezi z razvojem računalniških omrežij, sodelovali pa so večinoma z Američani. Dvakrat je bil napaden med vožnjo z avtomobilom, a ko je pod njegovim avtom eksplodirala bomba, ni bil poškodovan nihče. V izvorni državi je bil preganjan, a s strani države ni bil deležen zaščite, ker je podpiral stranko, ki je nasprotovala vladi.

6. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka podrobno povzema, kaj je tožnik izpovedal na osebnem razgovoru, ko je med drugim navedel, da je bil rojen v Kabulu, kjer je živel do svojega četrtega leta, nato pa so se z družino preselili v Pakistan, kjer so živeli približno 10 let, tako da je do sedmega razreda hodil v šolo v Pakistanu, nato pa so se konec leta 2002 vrnili v Kabul, kjer je šolo nadaljeval do 12. razreda na "M.". Potem je odšel na študij na univerzo v Pakistan. Ko je končal fakulteto, se je za mesec dni vrnil v Afganistan, zatem pa je leta 2008 odšel na študij v Indijo in tam ostal 2 leti, ker mu v Pakistanu kot Afganistancu niso dovolili nadaljevati študija. Šolali sta se tudi obe sestri, ki sta zaključili fakulteto, brat pa obiskuje deveti razred. Njegova mati je tudi izobražena, oče pa je bil 35 let zaposlen v državni varnostni službi kot bližnji sodelavec pokojnega predsednika N., ki so ga ubili talibani, skupaj z vsemi člani njegove vlade. Zato so iskali tudi tožnikovega očeta, zaradi česar je z družino pobegnil v Pakistan. Po zrušitvi talibanskega režima se je oče odzval vabilu Američanov prejšnjim kadrom, naj se vrnejo, naknadno se je očetu pridružila še družina. Njegov oče ne dela več, ker je tudi on zapustil Afganistan, mati pa ne more delati zaradi varnostnih razlogov. Tožnik je dodal, da se je po vrnitvi iz študija v Indiji zaposlil v ameriško-kanadskem podjetju "C." v mestu O.. To je mesto poleg Kabula, kjer se nahaja letališče in največja ameriška vojaška baza. Navedeno podjetje je imelo kot podizvajalec sklenjeno pogodbo z Ministrstvom za obrambo, projekt pa so financirali Američani, saj je šlo za posebej pomemben in zaupen projekt. Tožnik je bil zaposlen v telekomunikacijskem centru divizije (korpus) št. ... z imenom "J.", lociranem v provinci Paktiyi, v mestu P., kjer je ostal približno 6 mesecev, nato pa je bil premeščen v Kabul, na Ministrstvo za obrambo za približno 2 meseca, zatem pa so ga ponovno premestili v Herat, v divizijo (korpus) št. ..., do konca leta 2013. V začetku je prejemal plačo 2.500 USD, na koncu pa približno 5.000 USD. Nosil je uniformo afganistanske vojske, brez činov in napisov. Na delovno mesto je vstopal s posebno kodo ali s prstnim odtisom, z nalogo reševanja telekomunikacijskih težav, kjer koli na ravni divizije po razporedu, ki so ga izdelali nadrejeni. Bil je tudi na terenu, v posebnem vozilu s telekomunikacijskimi napravami za zaznavanje podtaknjenih bomb ali drugih enot ali zased talibanov. Njegov neposredni nadrejeni je bil v Kabulu, R.R., s katerim je tožnik komuniciral le po elektronski pošti. Občasno je delal tudi v Kandaharju, Mazar-e Sharifu in mestu S., običajno po en mesec ali dva do tri, najdlje pa je bil v Heratu, 8 mesecev. Premestitve ni mogel zavrniti, saj je s podpisom pogodbe o delu sprejel vse postavljene pogoje, a je bil zadovoljen ker je delal za dobro plačo, za afganistansko vojsko.

7. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno povzema tožnikov opis srečanja s talibani in pridržanja ter okoliščin, v katerih je bila posneta s strani tožnika predložena fotografija tožnika z nekaj talibani, ki so jo posneli z njihovim fotoaparatom ter mu posneto fotografijo nato shranili na tožnikovo spominsko kartico, ker njegov telefon ni imel fotoaparata. Ko je bil soočen s svojimi različnimi izjavami o tem, kdaj naj bi se to zgodilo, ker je v prošnji navedel, da je bilo to septembra 2012, na osebnem razgovoru pa, da je to bilo konec leta 2013, je tožnik odgovoril, da se je to zgodilo ob koncu leta 2012 in da zagotovo ne v letu 2013. Na vprašanje, kdaj je bil premeščen v Kandahar, je odgovoril, da se tega ne spominja točno, a si misli, da je to bilo v juniju ali juliju leta 2012, odpoved pa je nato dal mesecu novembru 2012. V zvezi z njegovo ugrabitvijo si je njegova mama zelo prizadevala za njegovo izpustitev, tudi s tem, da je kontaktirala talibane v Kuvajtu in Pakistanu, kamor je šla tudi osebno, morala pa jim je plačati 35.000 USD, kar je vzela iz njegovih prihrankov. Ko je bil soočen s svojo navedbo v prošnji, da je zahtevani znesek znašal 30.000 USD, je tožnik odgovoril, da je on izpovedal enako ter da se je lahko tudi glede zneska zmotil tolmač, poleg vsega ostalega. Na opozorilo, da v predloženih pisnih popravkih prošnje le-tega ni popravil, je odgovoril, da je to veliko denarja, da se je zgodilo že dolgo nazaj in da so mu takrat tako povedali. Nadaljeval je, da je predložil dokumente, da je v času, ko je bil zaposlen v "C.", tudi privatno delal za različne stranke, ki jim je postavljal spletne strani v času, ko je prihajal domov na dopust. Tudi pozneje, ko je delal za firmo, je v prostem času na svojem osebnem računalniku izdeloval spletne strani. V prvih mesecih leta 2013 je ustanovil podjetje na področju informacijske tehnologije, ki je v 15-ih mesecih postalo zelo uspešno, kasneje pa je dejavnost razširil še na področje gradbeništva in logistike ter uvoza in izvoza hrane in goriv za potrebe državnih organov in Američanov. Imel je tri podjetja s skoraj 300 zaposlenimi na različnih projektih. V letu 2015 pa je začel prejemati grozilne klice s strani talibanov zaradi sodelovanja z Američani, saj imajo talibani svoje vohune vsepovsod. Večkrat dnevno je prejemal tudi njihova sms sporočila, celo s ponudbo, da si s plačilom mesečnih zneskov v višini 100.000 USD zagotovi varnost v celotnem Afganistanu, na kar on ni pristal, čeprav številna podjetja v Afganistanu plačujejo talibanom. Njihovih groženj niti ni vzel resno, ker je menil, da je Kabul varen, pri delu s tujci pa je bil previden in ni sprejemal dela v provincah Ghazni in Kandahar. Približno 6 mesecev pred odhodom iz države je v predelu Kabula ..., pred sedežem partnerskega ameriškega podjetja G., eksplodiral tožnikov avto, parkiran ob cesti. Tožnik je tedaj prejel klic, v katerem mu je bilo rečeno, da je tokrat imel srečo, na kraj pa je prišla tudi policija in naredila zapisnik. Ko je pokazal grozilna sporočila na telefonu in zahteval, da ga varujejo, ker ga je bilo strah za svoje življenje, so mu na policiji rekli, da vsak dan v Kabulu umre veliko ljudi in da to ni nič takega. Zato je najel svoje varnostnike in večkrat menjal avtomobile. Po dveh mesecih je na službeni poti v mestu S. naletel na zasedo talibanov, iz katere ga je rešila policija, problemov pa je bilo vse več, tako da se je moral tudi seliti. Nekaj časa je bil v Heratu, nekaj časa v Mazar-e Sharifu in v Š.. Po eksploziji avtomobila je doživel čez približno 8 mesecev še samomorilski napad, cilj talibanov pa je bil, da mu poberejo ves kapital in ga ubijejo, ker menijo, da je kapital pridobil v trgovanju z Američani, zato gre za „umazan“ denar. Dva dni po zadnjem omenjenem dogodku je zapustil Afganistan, ker je bilo njegovo življenje ogroženo. Tudi njegov oče je zaradi njega moral pobegniti, njegova podjetja pa so propadla. Ko njega ni bilo več, so morali podjetje zapreti, svojo družino pa je v mesecu juliju 2015 poslal v Pakistan, v kraju AH. Na vprašanja uradne osebe glede članstva v stranki I., ki jo je omenil v prošnji, je tožnik pojasnil, da je to uradna stranka pretežno mladih, ki deluje s ciljem vzpostaviti pogoje, kakršni so bili v času prejšnjega predsednika N., ko je bil Afganistan napredna država. Ker sam osebno ni imel časa za stranko, jo je samo finančno podpiral, sam pa zaradi te stranke ni imel nobenih težav. Njegove sanje so bile, da bi na naslednjih volitvah v Afganistanu kandidiral za predsednika.

8. Tožnik je v dokazne namene toženi stranki predložil številne na str. 8 in 9 izpodbijane odločbe naštete dokumente: fotokopijo potnega lista Islamske republike Afganistan št. ..., ki je bil izdan ... 2013, z veljavnostjo do ... 2018; fotokopijo tazkire št. ..., ki je bila izdana ... 2007; original dvojnika tazkire, ki je bil izdan 2015; kopiji elektronskih turističnih viz za Združene arabske emirate, izdanih ... 2014 in ... 2014; fotokopije bančnih kartic; izkaznico, s katero je na delovnem mestu izkazoval, da je upravičen do malice; predložil je več potrdil o šolanju: potrdilo T., da je v času od 1. 1. 2004 do 1. 3. 2004 uspešno končal DIT; potrdilo T., da je v času od 2. 9. 2004 do 12. 5. 2005 uspešno končal A+Hardware; potrdilo T., da je v času od 13. 6. 2004 do 15. 1. 2005 uspešno končal MCSE; potrdilo T., da je v času od 1. 1. 2004 do 1. 3. 2004 uspešno končal MCP; spričevalo srednje šole Amani; potrdilo podjetja A. o uspešno zaključenem programu za MCP; potrdilo Goethe-Instituta, da se je v času od 22. 1. 2005 do 7. 4. 2005 na Gothe inštitutu Kabulu udeležil tečaja nemškega jezika; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s 17. 5. 2006 o zaključku 2. stopnje; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s ... 2006 o zaključku MS Office MS Photo Shop Internet Functions Class Typing; potrdilo U. Institute s 23. 6. 2008, da je končal štirimesečno usposabljanje po programu MCSE; potrdilo Ministrstva za izobraževanje izdano 6. 11. 2013, da je tožnik zaključil 12 razred na "M." leta 2010; dodatno je predložil več potrdil in zahvalnih pisem s področja njegovega dela: potrdilo Ministrstva za rudarstvo, da je prosilec pri njih delal od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2007; potrdilo inštituta V., da je od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2008 usposabljal druge osebe na področju IT; pogodba o zaposlitvi med JTC in tožnikom, sklenjena ... 2009, z veljavnostjo do ... 2010; pogodba o zaposlitvi med podjetjem FMCC in tožnikom, sklenjena 29. 1. 2011 in potrjena 6. 2. 2011; zahvala Ministrstva za obrambo Afganistan za sodelovanje v enoti ...; potrdilo AISA; pismo nevladne organizacije Ž., da je za navedeno organizacijo delal kot prostovoljec od oktobra 2008 do 18. 3. 2009. 9. Nadalje tožena stranka navaja, da po natančni presoji in primerjavi vseh izjav tožnika ob podaji prošnje in na ustnem razgovoru s priloženo dokumentacijo ugotavlja, da je mogoče zaslediti pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države ter ostalimi okoliščinami, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, poleg tega pa so njegove izjave v določenem delu tudi neverjetne ali malo verjetne, zaradi česar so podani razlogi, ki vzbujajo utemeljen dvom v njihovo resničnost, še zlasti ob izrazito nasprotujočih si izjavah glede kronologije njegovih zaposlitev in opisane kronologije njegovega šolanja. Pojasnil je, da je šolo končal leta 2008, ko je za dve leti odšel na študij v Indijo. Po vrnitvi 2010 se je kmalu zaposlil v podjetju C.. Sam je predložil potrdilo Ministrstva za izobraževanje, v katerem potrjujejo, da je tožnik, roj. 1988 v Kabulu, leta 2010 zaključil 12-ti razred Srednje šole M.. Predložil je tudi spričevalo Srednje šole AB., iz katerega pa ni razvidno, na koga se nanaša to spričevalo. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnik ni mogel srednje šole končati leta 2008 in oditi na študij v tujino (Pakistan in Indijo); če pa je šolo res končal leta 2008, pa predložena potrdila Srednje šole M. niso pristna. Prav tako ni mogoče, da bi tožnik od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2007 delal kot IT strokovnjak v Ministrstvu za rudarstvo, katerega potrdilo je predložil, saj je po njegovih izjavah in po predloženem šolskem spričevalu takrat obiskoval srednjo šolo. Tožena stranka dodaja, da je predložil tudi 4 potrdila o opravljenih usposabljanjih s področja informatike, pri katerih je zaslediti več nepravilnosti: vsa navedena potrdila je izdala institucija, katere ime na vrhu potrdila je bilo "inštitut T.," medtem ko iz štampiljke izhaja, da naj bi to bilo "inštitut Z.", napačnega imena institucije pa po oceni tožene stranke ni mogoče pripisati naključni napaki, saj se ista napaka ponovi pri vseh štirih potrdilih. Razen tega meni, da podjetje za tovrstna usposabljanja ne bi izdajalo potrdil z napačno napisanim imenom institucije, ki ne bi bilo hkrati usklajeno z njihovo štampiljko. Poleg tega pa beseda "Instutite" ne pomeni nič in pri tem ne gre samo za neusklajenost med imeni, ampak za malomaren oz. napačen angleški zapis institucije; tudi kolikor bi šlo za tiskarsko napako, pa bi resna izobraževalna institucija to napako odpravila in takih potrdil ne bi izdajala še naprej, saj se predložena potrdila nanašajo na več let zapored, od leta 2004, 2005 do vključno 2006, na vseh pa je zaslediti isto napako. Poleg navedenega je na vseh štirih potrdilih pomanjkljivo zapisano tudi tožnikovo ime, saj je njegov priimek zapisan kot AC., AČ. in AD., pa tudi sama vsebina navedenih potrdil vzbuja dvom v njihovo pristnost: zapisana so v angleškem jeziku tako, da je pri času trajanja zapisano "date in upto", čeprav se slednja besedna zveza pravilno uporablja s presledkom "up to"; prav tako je tudi sam tekst zapisan površno, saj je ne glede na njegovo vsebino v vsaki vrstici zapis začet z veliko začetnico, čeprav se besedilo iz prejšnje vrstice nadaljuje v novo, pri čemer ne gre za nov stavek. Po oceni tožene stranke je neverjetno tudi to, da bi se tožnik teh usposabljanj udeleževal že v času srednje šole in jih kontinuirano obiskoval 3 leta od 1. 1. 2004 do 15. 1. 2006, med tem ko naj bi srednjo šolo končal leta 2008 oziroma leta 2010. 10. Dodaten dvom v resničnost tožnikovih navedb se ji poraja tudi zaradi predložene pogodbe o zaposlitvi pri JTC. V naknadnih pisnih popravkih svoje prošnje z dne 27. 6. 2016 je namreč popravil svojo prvotno izjavo, in sicer tako, da je bil v Afganistanu zaposlen pri JTC, v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko z začetkom v začetku leta 2010, na približno vsake 4 mesece pa naj bi zamenjal divizijo, v kateri je delal; podjetje, za katerega je delal, je bilo ameriško-kanadsko, z imenom C.. Čeprav podjetja JTC na osebnem razgovoru ni omenjal, pa je predložil kopijo pogodbe o delu, sklenjeno med JTC in tožnikom, vendar tožena stranka ni našla povezave med JTC in C., za katerega naj bi tožnik delal, iz predložene pogodbe pa izhaja, da naj bi ta bila sklenjena za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2010, z možnostjo podaljšanja. Če bi se naj tožnik iz študija v Indiji vrnil leta 2010, ni mogel imeti sklenjene pogodbe za delo že v letu 2009; prav tako je nenavadno, da se v pogodbi omenja tožnik kot stanujoči v P., ki ga je sam na osebnem razgovoru omenjal kot kraj v provinci Paktya, čeprav gre po ugotovitvi tožene stranke dejansko za P. v Paktiki, saj kraja z navedenim imenom v provinci Paktya sploh ni. Poleg tega je tožnik izpovedal, da je njegova plača znašala od 2.500 do 5.000 USD, v odvisnosti od tega, v kako nevarni provinci je opravljal delo, medtem ko je iz omenjene pogodbe s podjetjem JTC, ki ga je prosilec omenjal kot podjetje, preko katerega je delal v različnih divizijah afganistanske vojske, razvidno, da bi naj za opravljene storitve prejemal 350 USD mesečno, prejemal pa naj bi tudi bonitete, kot so stroški prevoza na delo v višini 50 USD in malice v višini 50 USD mesečno.

11. V zvezi s predloženimi dokumenti o tožnikovih referencah s strani poveljnikov afganistanske vojske, kot je priporočilno pismo iz Herata, ki je datirano na ... 2010 in v katerem je zapisano trajanje od maja 2008 do datuma njegove izdaje, tožena stranka ugotavlja, da iz predloženega potrdila tako izhaja, da bi naj bil tožnik zaposlen v AF. v Heratu že od maja 2008, kar se ne sklada z njegovimi navedbami glede študija in zaključka izobraževanja: potrdilo Ministrstva za izobraževanje namreč izkazuje, da naj bi leta 2010 končal 12-ti razred Srednje šole M., zaradi česar ni mogel biti zaposlen že od maja 2008, oziroma predložena potrdila niso verodostojna; prav tako je predložil zahvalno pismo NATO z zapisanim datumom 23. 2. 2010, čeprav je kronološko sam umestil svojo zaposlitev v konec leta 2010; četudi bi se dejansko zaposlil v začetku leta 2010, pa ni verjetno, da bi po samo mesecu dni ali dveh že prejel zahvalno pismo za njegovo zvestobo in predanost. Glede zahvalnega pisma MPRI, v katerem se tožniku zahvaljujejo za odlično sodelovanje v .... diviziji "..., ki se nahaja v provinci Herat, tožena stranka ugotavlja, da je v omenjenem dokumentu ime navedene province kar trikrat napačno napisano, kar vpliva na oceno verodostojnosti predloženega dokumenta, saj napačnega zapisa ni mogoče pripisati tipkarski napaki. Glede potrdila, izdanega tožniku za njegovo delo v .... diviziji tožena stranka ugotavlja, da je napisano v španskem jeziku, čeprav so v Heratu, kjer je sedež .... divizije, monitoring izvajale italijanske enote NATO, ne pa španske, tako da je v predloženih referencah po ugotovitvah tožene stranke preveč napak, da bi jih bilo mogoče obravnavati kot verodostojne in kot take ne potrjujejo tožnikovih navedb o času njegovega dela za afganistansko vojsko. Ko je bil zaprošen za pojasnilo, kdaj naj bi se zgodil dogodek z ugrabitvijo s strani talibanov, saj je v prošnji navajal, da se je to zgodilo septembra 2012, na osebnem razgovoru pa, da je to bilo konec leta 2013, je tožnik ugotovljeno različno umeščanje dogodkov pojasnil z navedbo, da se je lahko tudi zmotil ter dodal, da se je navedeni dogodek zgodil ob koncu leta 2012 in zagotovo ne v letu 2013. Na nadaljnje vprašanje, kdaj naj bi bil premeščen, saj naj bi se ugrabitev zgodila po njegovi premestitvi v Kandahar, je tožnik odgovoril, da se ne spomni točno, misli pa si, da je to bilo junija ali julija 2012 ter še odgovoril, da je dal odpoved v službi novembra 2012, njegove navedbe tako v prošnji in na osebnem razgovoru pa se ne ujemajo med seboj, nastalih razlik, na katere je bil izrecno opozorjen, pa tožnik ni pojasnil. Čeprav je poslal številne popravke navedb v svoji prošnji, ker naj bi bile netočno prevedene njegove izjave, pa tožnik ni opozoril na napako glede časovne opredelitve te zaposlitve, četudi je na osebnem razgovoru na več mestih navajal, da je delal do konca leta 2013, kar je na posebno vprašanje uradne osebe popravil s tem, da je izrecno navedel, da je delal do leta 2012. Pri tem po ugotovitvi tožene stranke tožnik ni pojasnil, do kdaj naj bi delal preko tujega podjetja za afganistansko vojsko, saj je enkrat rekel, da je bil v Kandahar premeščen konec leta 2013, drugič pa, da je to bilo junija ali julija 2012. 12. Prav tako tudi glede ugrabitve s strani talibanov tožnik ni podal jasnih izjav glede tega, kdaj konkretno naj bi se to zgodilo, ker je navajal, da je to bilo bodisi septembra 2012, bodisi konec leta 2012, bodisi konec leta 2013, saj je tožnik, ko je bil soočen svojima dvema različnima navedbama glede datuma navedenega dogodka, v pojasnilo navedel novo, in sicer tretjo različno opredelitev datuma istega dogodka. Njegova ugrabitev s strani talibanov pa po oceni tožene stranke ni verjetna, saj ni verjetno, da bi tožnik sploh delal v vojaških oporiščih. Razen tega meni, da tožnik ni mogel po ugrabitvi dati odpovedi in čez nekaj mesecev ustanoviti lastnega podjetja, saj potrdilo AISE izkazuje, da bi naj bilo podjetje F., katerega predsednik in lastnik naj bi bil prosilec, ustanovljeno že 31. 3. 2012. Razen tega po mnenju tožene stranke niso verjetne niti okoliščine ugrabitve, ki jih je navajal, s tem da bi ga naj kot edinega izmed 70 potnikov avtobusa odpeljali talibani rekoč, da je sin nevernika, ker nima brade, kar ni znal prepričljivo pojasniti, še zlasti ker iz fotografije, ki jo je sam predložil, na kateri je slikan v družbi več talibanov, od katerih komandir AG. na tožnikovi desni strani nima prav nič večje brade od tožnikove. Prav tako je brez brade tudi še eden od štirih talibanov na sliki, zato tožena stranka zaključuje, da brada ne more biti znak vernika ali nevernika. Glede njegove navedbe, da so mu talibani zastavili šest zelo težkih vprašanj z versko vsebino, tožena stranka ugotavlja, da se navedena vprašanja nanašajo na osnovne pojme islamske vere, dobro znane vsem vernikom in tudi drugim, ki niso muslimani, ki zadevajo vprašanje vere in zaupanja, da ni nobenega Boga, razen Alaha, in je Mohamed njegov prerok, kar je potrebno izgovoriti, da postaneš musliman; šest besed v osnovi islama predstavlja šest arabskih besed, ki jih poznajo vsi muslimani in se uporabljajo v vsakodnevnem življenju, kot so: z besedo As-salamu Alaikum pozdravljajo, Mash'Allah uporabljajo kot kar Alah hoče, podobno Insh'Allah, če je Alahova volja, Subhanallah pomeni slava Alahu, Astaghfirulah se uporablja kot prošnja Alahu za odpuščanje in Allah Akbar, kar pomeni Alah je velik; glede petih načel Islama so to: vera, molitev, dobrodelnost, post in romanje v Meko; vprašanje o poglavjih Korana oziroma o posameznih surah se nanaša na prvo, drugo in zadnje poglavje Korana, ki je splošno razširjeno kot prošnja Alahu za njegovo varovanje, po sunitski tradiciji pred spanjem ali ob bolezni. Tožena stranka kot popolnoma neverjetne označuje njegove navedbe, da so talibani pristali na njegovo prošnjo, naj se z njim fotografirajo, da bi lahko prijateljem pokazal, da so dobri ljudje ter se fotografirali skupaj z njim z njihovim fotoaparatom ter mu sliko shranili na spominsko kartico, saj ni verjetno, da bi nekdo po 19 dneh v ujetništvu sploh prosil za skupno fotografijo z ugrabitelji; neverjetno je tudi, da bi se ti sploh hoteli fotografirati z žrtvijo, ki bi ji na tak način izročili pomemben dokaz proti sebi; popolnoma neverjetno pa je tudi to, da bi se potrudili za prenos posnetka iz njihovega fotoaparata na spominsko kartico žrtve ugrabitve; kar pa zadeva videz tožnika na predloženi fotografiji po ugotovitvi tožene stranke le-ta ne kaže znakov mučenja in prestanega ujetništva, saj na fotografiji ni opaziti nobenih modric od pretepanja, nobenih sledi zavezovanja rok, ki naj bi mu jih odvezali samo za potrebe stranišča, njegova obleka pa tudi nima nobenih sledi krvi zaradi zatrjevanega hudega pretepanja, tožnik pa na fotografiji ne deluje kot oseba, ki bi bila v ujetništvu trpinčena.

13. Glede navedb v prošnji, da je tožnik dne 10. 3. sklenil pogodbo o zaposlitvi zF., tožena stranka ugotavlja, da je navedeno tožnik v naknadni pisni vlogi popravil in zapisal, da se pravilno glasi, da je 10. 3. 2013 ustanovil podjetje F., dovoljenje za to pa je prejel od AISE, ki je državna agencija za izdajo dovoljenj odprtje podjetij, medtem ko je po ugotovitvi tožene stranke predložil omenjeno dovoljenje, ki pa je bilo izdano dne 31. 3. 2012 z veljavnostjo enega leta. Čeprav je tožnik samoiniciativno v naknadni pisni vlogi z dne 6. 7. 2016 izrazil zaskrbljenost zaradi naštetih netočnostih v zapisniku njegove prošnje, pa med naštetimi popravki ni naveden podatek o ustanovitvi lastnega podjetja dne 10. 3. 2013, kar je po oceni tožene stranke povsem neverjetno, saj ni verjetno, da bi si tožnik urejal dokumentacijo za ustanovitev podjetja v času, ko je še služboval za vojsko, saj v skladu z njegovimi navedbami za to ni imel nobenega razloga, ker je v službi bil zadovoljen in uspešen ter je dobro zaslužil. 14. Po oceni tožene stranke pa tudi ostali dokumenti, ki jih je sam predložil, kažejo na to, da do konca leta 2012 ni mogel delati za afganistansko vojsko oziroma podjetje, preko katerega je sodeloval z njimi, saj je predložil pogodbo med FMCC in tožnikom (dokument št. ... in ...) z dne 29. 1. 2011, ki je bila sklenjena za obdobje šestih mesecev, pa določeno plačilo v višini 650 USD mesečno, s podrobnostmi glede delovnega časa. Med drugim je predložil tudi dve pogodbi podjetja AJ.19. 2. 2012 in če naj bi tožnik delal za JTC oziroma C. do konca leta 2012, potem za isto obdobje ni mogel imeti sklenjene še pogodbe z "AK." z dne 22. 4. 2012, ki je vredna 11.985 USD, še zlasti ker je slednji dokument sicer podpisan s strani obeh strank, vendar je po ugotovitvi tožene stranke na njem odtisnjena le štampiljka tožnikovega podjetja in mu zato ni mogoče pripisati večje dokazne vrednosti. Po oceni tožene stranke ni verodostojna niti pogodba med ASLTC, katerega lastnik je tožnik, in FMMC, ker je datirana dne 1. 9. 2012, podpisana pa že veliko pred dnem, ko naj bi bila šele pripravljena, in sicer dne 26. 7. 2012 oziroma 29. 8. 2012, saj je neverjetno, da bi pogodbo z datumom 1. 9. 2012 tožnik "overil" že 29. 8. 2012. Ker so po ugotovitvi tožene stranke vse navedene pogodbe napisane v angleškem jeziku, to označuje kot nenavadno glede na to, da je uradni jezik v tožnikovi državi farsi; tudi to, da so vsi datumi zapisani po gregorijanskem koledarju, še dodatno vzbuja dvom, ker je v Afganistanu v rabi tako imenovani "šamsi" koledar s popolnoma drugačnim zapisom datumov. V zvezi z navedbami tožnika, da je poleg zaposlitve v podjetju C. delal tudi zasebno in postavljal spletne strani za različne stranke v času dvodnevnih dopustov, od katerih je po en dan namenjal tem poslom, jih tožena stranka ne sprejema kot utemeljene, saj predložena dokazila ne izkazujejo poslov, ki bi jih sploh lahko opravil v enem dnevu. Še zlasti, ker je na izrecno vprašanje, ali je v času sodelovanja z Ministrstvom za obrambo Afganistana spreminjal svojega delodajalca, tožnik odgovoril, da je vse do konca leta 2013 delal za isto podjetje, dokler ga niso zajeli talibani.

15. Po ugotovitvah tožene stranke se tožnikove navedbe o delu za afganistansko vojsko ne skladajo z njegovimi predloženimi dokumenti, zaradi česar jih ni mogoče sprejeti za verodostojne in posledično obstajajo razlogi, zaradi katerih tožena stranka ne verjame obstoju opisanih dogodkov v zvezi z ugrabitvijo talibanov, niti ne more slediti tožnikovim navedbam o grozilnih klicih talibanov od meseca marca 2015 dalje. Še zlasti glede na to, da je sam tožnik navedel, da je lastno podjetje ustanovil že leta 2012 in v različnih projektih med drugimi poslovnimi partnerji sodeloval tudi z Američani in je zato nejasno, zakaj bi talibani šele po treh letih začeli groziti tožniku. Razen tega ugotavlja številne protislovnosti in razhajanja v tožnikovih opisih istega dogodka o eksploziji bombe pod njegovim avtomobilom na osebnem razgovoru in ob vložitvi prošnje, ki jo je s pozneje vloženo pisno vlogo popravil, pri čemer tožena stranka poudarja, da je temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite izjava prosilca, priznanje mednarodne zaščite pa je pravna dobrota, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 203/2009. Kot malo verjeten tožena stranka ocenjuje tudi dogodek, ki naj bi se zgodil dva meseca pozneje na tožnikovi službeni poti v mesto S., ko naj bi naletel na zasedo in mu je pomoč nudila tudi policija, pri čemer naj bi umrli talibani, česar pri podaji prošnje tožnik sploh ni navedel, saj bi po oceni tožene stranke dogodek o zasedi in boju, v katerem je sodelovala celo policija, zagotovo omenil že v prošnji, če bi bil ta resničen, saj je, razen navedenega, v prošnji po lastnih navedbah opisal vse za njegov odhod iz države ključne dogodke.

16. Tožnik je po ugotovitvi tožene stranke v prošnji izpovedal, da je že, ko se je odločil za odhod iz izvorne države, dobil še en projekt, in sicer za podjetje AL., torej v letu 2015, med številnimi dokumenti, ki jih je v tej zvezi predložil toženi stranki pa sta tudi 2 naročilnici podjetja AM., ki se izrecno nanašata na projekt AN., vendar sta po ugotovitvah tožene stranke navedeni naročilnici izdani v letu 2012 in 2013, torej veliko prej, kot je tožnik po lastnih navedbah začel delati na projektu s AN.. Poleg tega je po ugotovitvi tožene stranke na obeh naročilnicah v naslovu napačno zapisano AM., čeprav iz logotipa sledi, da je pravilno AO., takšne napake pa si po oceni tožene stranke podjetje ne bi dovolilo, pričemer tožena stranka zavrača možnost tiskarske napake, tudi zato, ker se ista napaka ponavlja v obeh dokumentih, čeprav sta izdana več kot leto dni narazen in se glasita na visoke zneske, zaradi česar je pričakovana točnost in dorečenost, pri čemer tožena stranka izpostavlja, da iz navedenih naročilnic ne izhaja niti, komu sta bili sploh izdani oziroma kateremu naročniku.

17. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je iz s strani tožnika predloženih dokumentov razvidno, da naj bi tožnikovo podjetje AO. imelo sklenjeno pogodbo s podjetjem AP., prav tako v lasti tožnika, za nakup dizel goriva in ker AP. ni dostavilo dogovorjene količine, je AO. pogodbo 2. 3. 2014 razveljavilo, vendar v tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da se predloženi zapisi nanašajo na leto 2014 in ne izkazujejo nobenega lastniškega deleža tožnika, ki je trdil, da je v projekt AN. investiral 1 milijon USD, medtem ko je edini dokument, ki se nanaša na to, zgolj lastnoročna pisna izjava tožnika, da je podjetje F. skupaj s podjetjem AO. vzelo projekt zadnjega dela letališča v skupnem znesku 91. 838 USD. Zato tožena stranka zaključuje, da ne more obravnavati kot verodostojen dokument, ki bi potrjeval tožnikovo sodelovanje v navedenem projektu, ker ne gre za dokument, ki bi bil sestavljen kot uradni dokument. Še zlasti ker je, glede na sicer obširno dokumentacijo, predloženo s strani tožnika, omenjena izjava edini zapis o vloženem denarju tožnika v skupen projekt s AO. in četudi gre po njegovih navedbah za vodilni mednarodni poslovni center, nudi spletna stran projekta AN. le malo informacij, na Facebook strani pa je zadnje objavljeno sporočilo z dne 15. 10. 2015. V povezavi s tem projektom je tožnik opisal samomorilski napad z dne 4. 1. 2016 kot enega izmed najmočnejših samomorilskih napadov v Kabulu z 20-30 smrtnimi žrtvami, med njimi tudi dva njegova varnostnika, v prošnji pa je drugače navedel, da je bil med žrtvami tudi inženir njihovega podjetja, kar je tožena stranka preverila s pomočjo informacij o izvorni državi tožnika in ugotovila, da je sicer 4. 1. 2016 res prišlo do večjega samomorilskega napada v bližini letališča Kabul, vendar je šlo za Kamp AR., ki je zaščiten kompleks tujih pogodbenih izvajalcev v bližini glavnega mestnega letališča, ubit pa je bil 1 civilist in 22 oseb je bilo ranjenih, na podlagi česar ugotavlja, da napad ni bil usmerjen proti Kampu AS., kot je trdil tožnik. Razen tega pa v tem napadu ni bilo 20-30 smrtnih žrtev ampak je bila ubita 1 ena oseba, tako da ne morejo držati tožnikove navedbe, da sta bila v tem dogodku ubita 2 njegova varnostnika, sploh ker se je omenjeni napad zgodil ob drugem hotelskem kompleksu. Poleg tega se zdi toženi stranki nenavadno, da ni bilo mogoče najti naslova Kampa AS., ..., Kabul, na zemljevidu, vendar pa je na spletni strani projekta AS. tožena stranka našla zemljevid in v povezavi s Kampom AR. ugotovila, da se je navedeni napad zgodil v oddaljenosti 350 m zračne linije od Kampa AS., zato ne držijo tožnikove navedbe, da bi bila ob samomorilskem napadu avta bombe zadeta ograja Kampa AS. in zaključila, da samomorilski napad 4. 1. 2016 ni povezan s tožnikom.

18. Po oceni tožene stranke so neverodostojne izjave tožnika skupaj s predloženimi dokazili glede njegovega dela z varnostnimi organi Afganistana ter glede ugrabitve in groženj talibanov. Prav tako ocenjuje, da ni mogoče slediti niti grozilnemu pismu talibanov, za katerega tožnik navaja, da ga je prejel na dom v mesecu decembru 2016, datirano 30. 9. 1395 (20. 12. 2016), z opozorilom tožniku, da mu je sicer uspelo zbežati talibanom, preden so nad njim izvršili sklep, ker dela in sodeluje z Američani, Židi in njihovimi prijatelji: dobili so obvestilo, da je zbežal v Evropo, a naj ne misli, da je na varnem, ker bodo sledili njegovi družini v Afganistanu in nad njimi izvršili sklep Islamskih emiratov; šlo naj bi za že tretje opozorilno pismo. Po ugotovitvi tožene stranke se vsebina grozilnega pisma ne sklada z izjavami tožnika, saj po lastnih navedbah tožnik ni pobegnil od talibanov, temveč naj bi ga sami talibani izpustili proti plačilu odkupnine. Poleg tega so grozilna pisma talibanov običajno usmerjena v neko točno določeno zahtevo, ki jo naslovnik mora izpolniti, sicer ga drugače čakajo posledice, medtem ko v konkretnem primeru talibani nimajo nobene zahteve do tožnika, ampak mu le sporočajo, da bodo sledili njegovi družini, pri čemer tožena stranka ne more prezreti, da je tožnik izvorno državo zapustil že več kot 10 mesecev pred prejemom preloženega pisma, kar šteje tožena stranka za precej neobičajno, in tudi, če bi hoteli poiskati njegovo družino, ocenjuje, da bi jo v tem času tudi lahko našli, če bi to res bil njihov namen. Tožena stranka dodaja, da je zasledila članek o tem, da grozilna pisma talibanov, nekoč enaka smrtni obsodbi, zdaj ponarejajo in prodajajo Afganistancem, ki si želijo v Evropi začeti novo življenje, ob upoštevanju formule, da kupca obtožuje dela za domače ali ameriške sile z dodanim talibanskim logotipom, prekopiranim iz interneta, medtem ko sami talibani pravijo, da so prenehali s to prakso in da je večina grozilnih pisem ponarejenih, njihovi borci pa v primeru suma pokličejo sorodnike z zahtevo, da oseba preneha delati za vlado ali varnostne sile in ne pošiljajo grozilnih pisem. Tožena stranka ugotavlja, da je časnik The Guardian poročal o kasarni podobni stavbi na drugi strani ulice od sedeža kabulske policije kot o pooblaščeni trgovini za vsak dokument, ki ga afganistanski državljani potrebujejo, od talibanskih grozilnih pisem, posebnih potrdil, znanih tudi kot "nočno pismo", kakor tudi potrdila o zaposlitvi na ministrstvu, nazivu in plači, kar predstavlja za mnoge Afganistance prvi nakup v vrsti stroškov na poti v novo življenje. Po ugotovitvi tožene stranke tudi Nemški zvezni urad za migracije in begunce tovrstne dokumente ocenjuje v okviru ugotavljanja verodostojnosti splošnih navedb prosilcev. Po oceni tožene stranke takšne listine, kot so talibanska pisma brez prepričljivih in verjetnih izjav prosilca ne morejo v postopku imeti nobene teže, kar ocenjuje tudi v konkretnem primeru. Prav tako zavrača tudi predložena dokazila, ki naj bi jih tožnik prejemal na telefon in jih je toženi stranki poslal 6. 9. 2016, saj ni razvidno niti komu so bila ta sporočila poslana niti kdaj, ker je zabeležen samo dan in mesec; ker iz omenjenih sporočil ni mogoče razbrati, komu so bila namenjena, jih po oceni tožene stranke ni mogoče povezati s tožnikom. Ker je na osebnem razgovoru glede članstva v stranki I. na posebno vprašanje pojasnil, da sam osebno ni imel časa za stranko in jo je podpiral samo finančno ter da dejansko kakršnihkoli težav zaradi članstva v omenjeni politični stranki ni imel, medtem svojega članstva v omenjeni politični stranki stranki v prošnji tožnik sploh ni omenil, tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi zaradi članstva v stranki ni bil preganjan.

19. Tako je tožena stranka v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, sprejela oceno, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam. Prav tako po oceni tožene stranke obstaja tudi utemeljen sum, da niso pristne listine, ki jih je predložil tožnik, zaradi navedenega pa tudi njegovih razlogov ni mogoče povezati z njegovim delom za vojsko in Američane ter posledično z grožnjami talibanov. Tožena stranka poudarja, da je v postopku podrobno in natančno preučila informacije, ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec, vendar informacij o korpusih afganistanske vojske in zaposlenih v afganistanski vojski, policiji ali drugih državnih funkcijah ni moč povezati s tožnikovim primerom. Čeprav pristojni organ na podlagi informacij sprejema za verjetno, da imajo sodelavci afganistanskih varnostnih sil ali tisti, ki poslujejo z ameriškimi podjetji, lahko resne težave s talibani, ki jim grozijo in jih obtožujejo vohunjenja, pa meni, da tožnik takšne izkušnje v Afganistanu ni doživel. 20. Tožena stranka navaja, da ob navedenih dejstvih, ugotovljenih v postopku, ni nadalje preverjala s pomočjo informacij o izvorni državi, kaj doleti nekoga, ki dejansko dela za afganistanske varnostne sile in sodeluje s tujimi državami, saj namreč preverjanje trditev, glede katerih je bil tožnik spoznan za neverodostojnega, ne bi imelo nobenega smisla. Zato tožena stranka ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti za priznanje subsidiarne zaščite, glede na to, da ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Čeprav tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Afganistanu, je tožena stranka, glede na splošno znano varnostno situacijo v Afganistanu, s pomočjo relevantnih informacij o izvorni državi, kot so poročilo UNHCR iz meseca aprila 2017 in tudi mesečna poročila UNHCR o razselitvi zaradi spopada Kabula v obdobju poročanja (september 2015 - maj 2016), ki jih v svoji obrazložitvi podrobneje povzema, preverila, ali so razmere v Kabulu, od koder je tožnik prišel in kjer še živi tudi del njegove družine, takšne, da bi njegova vrnitev predstavljala utemeljen razlog, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu nekaj kompleksnejših napadov, ki so povzročili večje število civilnih žrtev kot sicer, varnostna situacija v tem mestu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista, kot skuša prikazati tožnik. Kabul še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let in sorazmerno miren, kljub temu, da prihaja do osamljenih, tudi hudih incidentov. Čeprav nekateri napadi v Kabulu zahtevajo večje število civilnih žrtev, pa je teh napadov še vedno zelo malo, pri čemer običajno prebivalstvo ni tarča napadov, medtem ko število civilnih žrtev, glede na število prebivalcev Kabula, kaže, da je ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v Kabulu zelo nizka, o čemer priča tudi dejstvo, da notranje razseljene osebe ne izvirajo iz Kabula, ampak se tja ljudje še dodatno priseljujejo, prav zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti, tako da pri vsakodnevnih opravilih ljudi na splošno ne skrbi za njihovo varnost, kljub občasnim incidentom. Na podlagi podatkov v informacijah ACCORD, ki navajajo vse večje incidente od septembra 2015 do avgusta 2016, tožena stranka ugotavlja, da so napadi v Kabulu usmerjeni na točno določene, visoko profilirane cilje, in sicer mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti ter posameznike, ki podpirajo vlado, med katerimi so najbolj ogroženi visoki vladni uradniki, verski voditelji, plemenske starešine, policisti, mirovniki in tolmači s sklenjenimi pogodbami z vojsko, kakor tudi vladne stavbe, hoteli, sedeži veleposlaništev, mednarodnih organizacij ipd. Tudi informacije, ki jih je predložil tožnik po pooblaščencu, po mnenju tožene stranke v zvezi z varnostjo v mestu Kabul, ne odstopajo bistveno od informacij, ki jih je preučila tožena stranka. Na podlagi vseh zbranih informacij ocenjuje, da stopnja nasilja v mestu Kabul ni taka, da bi dosegla prag resne škode, kakor ga opredeljuje ZMZ-1, saj je tudi iz informacij, ki jih je predložil tožnik, mogoče zaključiti, da nasilje v Kabulu samo po sebi ni usmerjeno zoper civiliste. Zato v konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Ob sklicevanju na sodbi Sodišča EU v zadevah C-465/07 in C-285/12 tožena stranka ocenjuje, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno, uporaba opisanih besednih zvez pa kaže, da gre za visok prag, ki ga sodišče sicer res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije. Po preučitvi vseh navedenih informacij tožena stranka zaključuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik pa, ki ima v izvorni državi, konkretno v Kabulu, tudi družino, lahko upravičeno računa na njihovo pomoč pri vrnitvi, razen tega pa iz njegovih izjav izhaja, da je bil v izvorni državi dobro situiran, zato po oceni tožene stranke njegove osebne okoliščine omogočajo zaključek, da je njegova vrnitev v Kabul realna, saj ima tam še vedno svojo hišo, kamor se lahko vrne, in denar na bančnem računu za premostitev morebitnih težav ob vrnitvi. Tožnik bi se tako vrnil v Kabul, na urbano območje, ki je pod nadzorom vlade, kjer ima družino in vzpostavljeno socialno ter poslovno okolje, s pomočjo katerih bo lahko tudi v prihodnje izpolnjeval osnovne življenjske potrebe. Po ugotovitvah tožene stranke na podlagi informacij Mednarodne organizacije za migracije (IOM) slednja v Republiki Sloveniji izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev, v katerega se lahko vključijo tudi afganistanski državljani, ki so nato upravičeni do individualnega informiranja o programu, celovite asistence pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistence ob odhodu na letališču v Sloveniji, žepnine do maksimalne višine 500 evrov, tranzitne asistence in asistence pri sprejemu v državi vrnitve, vključijo pa se lahko tudi v reintegracijski program, namenjen lažjemu vključevanju v okolje, s pomočjo sredstev v višini do 2.500 evrov na osebo, ki jih lahko namenijo za začasno namestitev, zdravstveno oskrbo, izobraževanja in usposabljanja ter zagon poslovnega subjekta, pa tudi za druge namene. Prostore ima navedena organizacija tudi na mednarodnem letališču v Kabulu, kjer zagotavlja pomoč pri sprejemu, nadaljnjemu lokalnemu prevozu ter začasni namestitvi, vključno z osnovno zdravstveno oskrbo številnih prostovoljnih povratnikov v Herat, Kabul in Balkh, kamor je IOM organizirala nadaljnje prevoze, kar bi lahko izkoristil tudi tožnik pri vrnitvi v izvorno državo.

21. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik očita nezakonitost načina vodenja konkretnega postopka, češ da gre za nedopustno pravno praznino v ZMZ-1 v delu, ki obsega določila glede prevajanja predložene dokumentacije. V tem delu tožnik smatra ZMZ-1 za protiustaven, s čimer so posledično kršena tudi določila 22., 23. in 25. člena Ustave. Zato sodišču primarno predlaga, naj skladno s 156. členom Ustave prekine postopek in vloži zahtevo za oceno skladnosti zadevnih določb ZMZ-1. V tej zvezi izpostavlja določbo 5. odstavka 10. člena Direktive 2013/32 EU, češ da slednja nalaga državi dolžnost, da mora sprejeti pravila v zvezi s prevajanjem za obravnavanje prošenj potrebne dokumentacije, češ da ZMZ-1 teh pravil ne vsebuje, čeprav je mogoča smiselna uporaba ZUP. Ker pa gre za specifične postopke, bi le-ti potrebovali lastna pravila, ki bi onemogočala arbitrarno vodenje postopkov s strani posameznih uradnih oseb tožene stranke, ko prosilci za mednarodno zaščito predložijo dokumentacijo v tujem jeziku in jo tožena stranka nato interno prevede, a po selektivnem izboru, tako da sploh ne prevede vsega, ampak le tisto, kar se njej zdi smiselno, s pripravljenimi prevodi pa nato v nadaljevanju prosilcev ne sooča niti prevodov ne pošilja njihovim pooblaščencem, da bi se seznanili z njihovo vsebino. Toženi stranki tožnik očita, da z opisanim načinom vodenja postopkov dejansko onemogoča, da bi se pooblaščenci prosilcev seznanili z vsebino dokazov in da bi jih razumeli ter preverili ustreznost prevodov, kar posledično onemogoča ustrezno obrazložitev tožbe zoper negativno odločbo, ker s prevodi niso seznanjeni niti svetovalci za begunce, ki primer prevzamejo. Tožnik očita, da opisani način vodenja postopka prosilcem krši pravico do izjave, ker jim že tekom azilnega postopka onemogoča, da bi skupaj s svojimi pooblaščenci preizkusili predložene dokaze, razen tega pa krši tudi njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva, češ da učinkovito zastopanje prosilcev ni mogoče, če niso seznanjeni z internimi prevodi tožene stranke, kar po mnenju krši tudi temeljna načela ZUP, in sicer načelo varstva pravic strank in njenih koristi, načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke prosilcev za mednarodno zaščito, ki večinoma niso izobraženi. Razen tega pa ni njihova naloga, da prepoznajo in utemeljijo, kateri razlog za preganjanje po ZMZ-1 uveljavljajo oziroma kako se posamezni predloženi dokaz povezuje z razlogom za preganjanje po ZMZ-1, kar je naloga tožene stranke oziroma na nek način tudi njihovih pooblaščencev, da skupaj z uradno osebo preverijo predložene dokaze in se izrečejo, zakaj so predloženi dokazi pomembni in kaj želijo prosilci z njimi dokazovati, kar ni mogoče, če tožena stranka s pripravljenimi prevodi nikogar ne sooča in jih enostavno zadrži zase. Posledično ni jasno, kakšna je dolžnost tožene stranke v zvezi s predloženo dokumentacijo, v kateri jezik se dokumentacija prevaja, kdo poskrbi za prevode, koliko dokumentacije se prevaja in ali se s pripravljenimi prevodi sooča nasprotno stranko oz. njenega pooblaščenca in ali ima nato pooblaščenec pripravljene prevode pravico komentirati in se o njihovi vsebini še dodatno pogovoriti s prosilcem in se o njih izjaviti oziroma ali ima prosilec na dan osebnega razgovora pravico biti soočen z izdelanimi prevodi, ki jih vsi udeleženci razumejo in so z njimi seznanjeni, saj prihaja na osebnih razgovorih s prosilci do tega, da ob neposrednem zaslišanju prosilcev nihče pravzaprav ne razume predloženih dokazov, ki v večini primerov namreč do začetka osebnega razgovora sploh niso prevedeni, saj jih lahko prosilci vložijo v spis do konca osebnega razgovora (2. odstavek 21. člena ZMZ-1). Zato ostaja dejansko stanje neraziskano, izdane odločbe pa nezakonite in zgrajene na internih prevodih, s katerimi stranka ni bila seznanjena. Pooblaščencem oziroma svetovalcem za begunce po izdaji negativne odločbe preostane le, da si ob osebnem sestanku s prosilci zagotovijo pomoč koga, ki zna angleško, da skupaj nato temeljito pregledajo dokaze za ugotovitev dejanskega stanja in ustreznosti internih prevodov, na katere morajo sklepati iz obrazložitve odločbe, kakor je tožnikova pooblaščenka storila v konkretnem primeru in pregledala izpodbijano odločbo ter dokumentacijo v tujih jezikih, čeprav je sama razumela le angleško in nemško, ostalih pa ne. Po dvournem sestanku s tožnikom je ugotovila, da določene dokumentacije tožena stranka očitno sploh ni prevajala, določeno dokumentacijo pa je prevedla celo narobe, kar zatrjuje tožnik in podrobno utemeljuje v nadaljevanju tožbe in poudarja, da je tožnik v tej zadevi v primerjavi z ostalimi prosilci vložil veliko dokumentacije; le- ta je sestavljena v 5-ih različnih jezikih, v angleščini, farsi, paštu, španščini, nemščini, česar izpodbijana odločba ne navaja. Prav tako tudi ne navaja, kdo je predloženo dokumentacijo prevedel, kdaj in kaj se je prevajalo, niti ne po kakšnem ključu. Iz izpodbijane odločbe je razvidno zgolj to, da je tožena stranka določeno dokumentacijo prevajala, ni pa prevajala celotne dokumentacije, saj niso bile prevedene grožnje po telefonu, ki jih je tožnik prejel v mesecu avgustu in septembru 2016. Prevajali se tudi niso dokumenti v angleškem jeziku, niti ne tisti, ki so v španskem jeziku, prav tako tožena stranka ni prevajala niti pogodbe v farsi jeziku z dne 7. 1. 2014 podjetja AP..

22. Tožnik poudarja, da ga tožena stranka niti ni pozivala, naj skladno s 3. odstavkom 6. člena ZMZ-1 označi tiste dele, ki so po njegovem najbolj bistveni, če je menila, da je predložena dokumentacija npr. preobsežna. Navedena določba je po stališču tožnika ena izmed redkih določb ZMZ-1 v zvezi s prevodi, ki po mnenju tožnika ne zadošča izpolnitev obveznosti, ki jih državam nalaga Postopkovna direktiva. Pri tem pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je tožena stranka prevajala samo določeno dokumentacijo, ne pa vse. Razen tega pa izdelanih prevodov, za katere niti ni znano, kdo jih pripravil in ali ima ta oseba sploh status tolmača v skladu s 7. odstavkom 6. člena ZMZ-1, tožena stranka ni vročala stranki, ki je s prevodi ni soočila, tudi sicer pa gre za slabe prevode, ki ne ustrezajo standardom iz ZMZ-1, z eno izjemo: to je grozilno pismo talibanov z dne 20. 12. 2016. V prevodih so namreč slovnične napake, tako da besedilo nima smisla oziroma, da ga ni mogoče razumeti. Poleg tega so bili navedeni prevodi pripravljeni po izvedenem osebnem razgovoru, kar tožnik označuje kot nezakonito, češ da ni jasno, kako je uradna oseba sploh lahko zastavila tožniku pravno relevantna vprašanja in ga posledično z dokazi v bistvu sploh ni soočila. Z ravnanjem, ko se tožnika in pooblaščencev ne sooča s prevodi dokumentacije, ki je podlaga za izdajo negativne odločbe, gre za bistveno kršitev določb ZUP o uporabi jezika ter za kršitev 5. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, iz katerih smiselno izhaja, da ima tožnik - tudi po pooblaščencu, pravico biti seznanjen s prevedeno dokumentacijo. Tožnik še navaja, da je že z dopisom z dne 27. 6. 2016 sam opozoril toženo stranko na neustrezno tolmačenje ob vložitvi prošnje, češ da je to razvidno tudi iz zapisnika z dne 16. 2. 2016 zaradi velikega števila naknadno ugotovljenih napak. Tedaj se je prevajalo iz in v farsi jezik, ki je tožnikov materni jezik, tožena stranka pa naj izkaže, da tolmač z imenom BA. ustreza pogojem iz 7. odstavka 6. člena ZMZ-1 kot tolmač za farsi jezik, saj po mnenju tožnika farsi jezik ni bil materni jezik tolmača. V tem smislu tožnik uveljavlja kršitev določb 6. člena ZMZ-1 in kršitev 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Tožnik poudarja, da je zaradi bojazni pred ponovitvijo težav s tolmačenjem po svojih tedanjih pooblaščencev zaprosil za vodenje osebnega razgovora v angleškem jeziku, ki ga sam prav tako razume, kar je uradna oseba zavrnila z obrazložitvijo, da bi to predstavljalo oviro pri komuniciranju, zato je zaslišanje potekalo v farsi jeziku. Ker v izpodbijani odločbi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je tožnik nato prejel odločbo v angleščini, ne pa v farsi jeziku, to onemogoča njen preizkus, zato gre za absolutno bistveno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožnik sicer po natančni preučitvi listin sam priznava, da je do neskladij res prišlo, ampak trdi, da le zato, ker ga tožena stranka s predloženimi dokumenti oziroma prevodi ni soočila, niti ga ni soočala z vsemi ugotovljenimi neskladji, na katerih je utemeljena izpodbijana odločba. Ker dokazi niso bili prevedeni že pred osebnim razgovorom, gre po mnenju tožnika za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP in v tej zvezi citira stališče Vrhovnega sodišča: "Ustaljena upravno sodna praksa je, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Omenjeni procesni standard je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in veže upravni organ tudi v azilnem postopku." Za tožnika je edino logično, da se vprašanja zastavijo šele po tem, ko tako izpraševalec kot tudi tožnikov pooblaščenec razume vsebino predloženega dokumenta oziroma predlaganega listinskega dokaza in kaj želi tožnik z njim dokazati.

23. Tožnik se v nadaljevanju tožbe podrobno izreka v zvezi s posameznimi nekonsistentnostmi in protislovnostmi, ki jih je ugotovila tožena stranka, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tako tožnik navaja, da ne drži, da je podal kronološko nasprotujoče si izjave glede tega, kdaj je končal srednjo šolo M. v Kabulu in v zvezi s tem glede celotnega srednješolskega izobraževanja in njegovega bivanja v Afganistanu ter Pakistanu in Indiji navaja, da je bilo dejansko stanje v celoti nepopolno in zmotno ugotovljeno, češ da tožniku niso bila postavljena prava vprašanja, zato naj bi prišlo do navidezne kontradiktornosti. Nadalje tožnik pojasnjuje, da je prepis ocen (10, 11 in 12 razred) le priloga potrdila iz leta 2010, zaradi česar je logično, da njegovo ime na dokumentu ni še enkrat navedeno. Dodatno še pojasnjuje, da njegovo srednješolsko izobraževanje v Afganistanu ni potekalo neprekinjeno, in sicer naj bi leta 2007 končal 11-ti razred srednje šole (M.), za tem pa ponovno odšel v Pakistan, kjer je več mesecev študiral na IT univerzi, češ da je že pred tem v Pakistanu zaključil srednjo šolo, tako da je njegovo izobraževanje trajalo do 2008, začelo pa se je v letu 2004. Da je res študiral v Pakistanu, naj bi izhajalo iz štirih potrdil T. iz obdobja od leta 2004 do 2006, iz žiga je razvidno, da gre za institut v kraju AH.. Vendar pri tem poudarja, da ni šlo za neprekinjen študij, češ da je tožnik hkrati v letu 2008 začel študij v Indiji, ki je trajal do leta 2010. V letu 2010 naj bi se tožnik vrnil v Afganistan, kjer naj bi končal 12. razred srednje šole, češ da zakon namreč določa, da mora oseba dokončati 12. razred, če želi dobiti potrdilo, tožniku pa naj bi manjkal le še zaključni izpit oziroma 12. razred, tako da naj bi tožnik srednjo šolo najprej dokončal v Pakistanu in se šele kasneje vrnil v Afganistan ter dokončal izpite, že pred tem pa naj bi začel študij v Pakistanu, kjer naj bi že pred tem končal srednjo šolo, zaradi česar se je lahko vpisal na fakulteto, ter v Indiji. Tako naj bi se tožnik vseskozi izobraževal deloma v Afganistanu, deloma v Pakistanu, češ da sta si državi tako blizu, da naj bi mu to omogočalo potovanja iz ene v drugo državo.

24. V zvezi s potrdilom Ministrstva za rudarstvo - IT uradnik v času med 20. 6. 2006 in 20. 6. 2007 tožnik v tožbi pojasnjuje, da naj bi pri tem šlo za delo ob šoli in ne za polno zaposlitev, zato ne drži, da takrat ni mogel delati: v srednji šoli je tedaj res bil, to drži, a naj bi hkrati tudi že delal. Tožnik poudarja, da mu v tej zvezi tožena stranka ni zastavila nobenega vprašanj, tako da naj bi šlo le za navidezno kontradiktornost, ko je tožena stranka sklepala na nekaj na podlagi predloženih listin, tako da naj bi dejansko stanje ostalo neraziskano in tožnik ni bil prav razumljen. Glede slovničnih napak na potrdilih T. navaja, da gre pač za napake, potrdila pa so iz Pakistana, kjer se ta institut v kraju AH. dejansko nahaja; če je kdorkoli podvomil v predloženo dokazilo, je pri izdajatelju potrdila preveril njegovo pristnost. Tudi glede obstaja kontradiktornosti med zaposlitvijo pri JTC in vrnitvijo tožnika iz Indije leta 2010 tožnik zanika njen obstoj, češ da je bila pogodba sicer res podpisana dne 1. 9. 2009, vendar navaja, da zadnje 4 mesece v letu 2009 tožnik dejansko ni delal in da je nato pričel delati šele po vrnitvi iz Indije, v začetku leta 2010; čeprav je plačo prejemal od JTC, naj bi dejansko šlo za podizvajalca podjetja C.. Tožnik naj bi že v vlogi z dne 27. 6. 2016 pojasnil, da ga o tem tožena stranka ni dodatno nič vprašala, sedaj pa očita, da navedenega podjetja tožnik ni omenjal pri podaji prošnje. Pojasnjuje še, da naj bi bila pogodba sestavljena opisani način za navidezno prikazovanje zaposlenih oseb, četudi je dejansko tožnik začel delati tam šele v začetku leta 2010, saj Afganistan ni v Evropi, zato se nekatere stvari razlikujejo, veliko je korupcije in množičnega izogibanja plačevanju davkov, pogodbe se sklepajo navidezno, dela pa opravijo drugi, tožniku pa v zvezi s tem ni bilo postavljeno nobeno vprašanje, tako da je tudi v tej zvezi dejansko stanje ostalo neraziskano. Glede pogodbe tožnik v zvezi z njegovo plačo v višini 350 $ še pojasnjuje, da je takšna plača bila v višini 350 $ le na papirju, a naj bi dejansko večjo, v višini 2.500,00 $ - 5.000,00 $ mesečno. Pri tem še pojasnjuje, da je takrat bival v P., to je v mestu v provinci Paktiya, kar je enako razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 21. 9. 2016 na str. 4. Za tožnika je nejasno, kaj se mu sploh očita, ko tožena stranka govori o Paktiki, češ da je to povsem druga provinca v Afganistanu, ki je tožnik ni omenjal, mesto P. pa se nahaja v provinci Paktiya, kar pokaže že vnos v aplikacijo "Google maps." V zvezi s priporočilnim pismom iz Herata z dne 6. 10. 2010 tožnik pojasnjuje, da je šlo za korpus št. ..., ki je deloval od maja 2008 do dneva izdaje potrdila; poveljstvo naj bi se menjalo, datum maj 2008 pa naj bi se ne nanašal na tožnika, ampak na obdobje delovanja korpusa, tako da naj bi šlo le za navidezno kontradiktornost. Tožnik zanika, da bi kadarkoli izjavil, da je bil tam zaposlen že od leta 2008, niti mu v tej zvezi ni bilo zastavljeno nobeno vprašanje oz. s tem ni bil nikoli soočen. V zvezi z zahvalnim pismom NATO z dne 23. 2. 2010 tožnik zanika, da bi svojo zaposlitev umestil na konec leta 2010, češ da je večkrat pojasnil, da je pričel za vojsko delati v začetku leta 2010, češ da je šlo za podjetje JTC kot podizvajalca podjetja C., kar za tožnika ni nič nenavadnega, češ da je prejel potrdilo kot izjemno priden delavec, celo z do 18-urnim delavnikom. Glede potrdila MPRI korpus št. ... tožnik pojasnjuje, da je beseda Herat pač zapisana napačno in gre le za slovnično napako, ki naj ji ne bi posvečal pozornosti, niti ni doslej tega sploh opazil. Glede potrdila v španskem jeziku o njegovem delu v ... korpusu tožnik zanika, da so monitoring izvajale italijanske enote, češ da so Španci delali skupaj z Italijani, medtem ko iz odločbe ne izhaja, od kod tožena stranka sklepa, da so bili tam le Italijani, razen tega pa naj bi s tem tožnik še nikoli doslej ni bil soočen, tako da tega niti ni imel priložnosti pojasniti. Poleg tega pa naj bi šlo za dokument, ki ga tožena stranka sploh ni prevajala.

25. V zvezi z zatrjevano ugrabitvijo talibanov tožnik pojasnjuje, da ne drži, da nasprotij ni pojasnil, češ da je ob soočenju z opisano kontradiktornostjo tožnik povedal, da se je dogodek zgodil konec leta 2012, na str. 9. zapisnika o osebnem razgovoru. V tej zvezi še dodatno navaja običaj v Afganistanu, da zadnji štirje meseci v letu, to je september, oktober, november in december, pomenijo konec leta, tako da izraz konec leta lahko pomeni katerikoli mesec od septembra do decembra, razen tega pa že iz njegove prošnje na str. 7 izhaja, da je šlo za dogodek v septembru 2012. V zvezi z ustanovitvijo podjetja F. (potrdilo AISA) tožnik pojasnjuje, da je bilo navedeno podjetje ustanovljeno dne 31. 3. 2012, torej pred njegovo ugrabitvijo, kot izhaja tudi iz navedenega potrdila, na katerem sta navedeni dve osebi: to je poleg tožnika še tožnikov poslovni partner B.C., ki naj bi omenjeno podjetje je ustanovil še v času, ko je tožnik delal še za vojsko, češ da se to dvoje ne izključuje, četudi sicer res drži, da v vojski ni povedal, da je ustanovil podjetje oz. je vse zadeve urejal njegov poslovni partner, vendar je dne 10. 3. 2013 prevzel vodenje, ki mu ga je prepustil njegov poslovni partner. Ker tožnik ni bil ničesar vprašan o tem, ali je imel poleg redne zaposlitve še podjetje, naj bi tako šlo le za navidezno kontradiktornost, češ da dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno, tožnik pa ni bil soočen z datumi na dokumentaciji, zato ni mogel vedeti, da ni bil prav razumljen. V zvezi z brado, ki je tožnik ni imel, kot razlogom za ugrabitev s strani talibanov tožnik pojasnjuje, da sam po sebi to ni bil razlog za ugrabitev. Da sta bila tudi dva talibana na predloženi fotografiji brez brade pa tožnik pripisuje domnevi, da sta bila vohuna. Kar se tiče njegove obleke na fotografiji pojasnjuje, da gre za isto obleko, ki jo je nosil ob ugrabitvi in ves čas med ugrabitvijo ter dodaja, da ni nikoli izpovedal, da bi bil krvav zaradi mučenja, tako da je nejasno, od kod tožena stranka sklepa, da bi naj bila njegova obleka okrvavljena. Kot edino logično pojasnjuje to, da na fotografiji niso vidne sledi zavezanih rok, ker so na fotografiji njegove roke oz. zapestja celo zakrita, zato toženi stranki očita zavajanje. Tožnik v zvezi z opisano ugrabitvijo še pojasnjuje, kako je bilo ime glavnemu talibanu, in sicer B.D., s tem imenoma pa so bile podpisane telefonske grožnje, ki jih je tožnik prejel v avgustu in septembru 2016, ko je bil že v Sloveniji, kar naj bi bilo razvidno tudi iz predložnih "print screenov", navedene grožnje pa naj bi se še vedno nahajale v zvočnem zapisu na njegovem telefonu, v paštu jeziku, ki jih tožena stranka ni prevajala, niti ni bolj konkretno zaslišala o tem tožnika, niti ni pojasnila, zakaj teh dokazil ni prevedla, čeprav naj bi bil tožnik še toliko bolj ogrožen s strani talibanov, češ da jim je očitno uspelo izslediti tožnika tudi v Sloveniji. Tožniku torej talibani še vedno grozijo, češ da neprestano prejema telefonske grožnje, za kar v dokazne namene prilaga SMS sporočilo z dne 5. 4. 2017, sestavljeno v farsi jeziku, ki naj se prevede s pomočjo sodnega tolmača, enako kot tudi sporočilo v farsi jeziku, ki ga je prejel preko aplikacije Viber 5. 4. 2017 s strani osebe po imenu B.D., ki naj bi bil taliban. Dodatno še navaja, da naj bi ga od 3. 4. 2017 dalje talibani teden dni iskali po Kabulu pri njegovih prijateljih in sorodnikih ter na preteklih delovnih mestih, pri čemer poudarja, da gre za dokaza, ki ju je tožnik pridobil šele po izdaji izpodbijane odločbe, zato ju prej brez lastne krivde ni mogel predložiti.

26. Tožnik v zvezi s pogodbo med njim in podjetjem FMCC z dne 29. 1. 2011 navaja, da ne drži, da naj v tem času tožnik ne bi mogel delati za afganistansko vojsko, češ da je bil on redno zaposlen v afganistanski vojski in naj bi hkrati delal še za FMCC, plačo pa nakazoval v pomoč revni družini iz soseske, medtem ko naj v afganistanski vojski ne bi vedeli, da še dodatno dela privatno, kar naj bi tožnik izpovedal že na osebnem razgovoru, na str. 12. zapisnika. Tožnik v zvezi s predloženimi pogodbami podjetja AJ.pojasnjuje, da naj bi šlo za račune za IT storitve, ki jih je AJ.izstavil podjetju FMCC leta 2012, ne pa za pogodbe, kot napačno navaja izpodbijana odločba. Tudi to delo naj bi tožnik opravljal dodatno poleg redne zaposlitve v afganistanski vojski, ne da bi vojska vedela za to. Tožnik v zvezi z računom podjetja ASLTC z dne 11. 4. 2012 pojasnjuje, da podpis na računu ni njegov, češ da ga je podpisal njegov poslovni partner B.C., ko je bilo podjetje ASLTC sicer že ustanovljeno, vendar pa njegovega vodenja tožnik dejansko še ni prevzel, pač pa šele pozneje v mesecu marcu 2013, pred tem je poslovne zadeve urejal njegov partner. Tako torej popolnoma drži, da je tedaj tožnik delal še za vojsko, vendar o tem tožnik ni bil nič vprašan, niti ni bil s tem soočen, zato gre le za navidezne kontradiktornosti, enako kot velja tudi v zvezi s pogodbo med ASLTC in podjetjem AK. z dne 22. 4. 2012, češ da je tudi slednjo prav tako podpisal tožnikov poslovni partner, ker je bil takrat tožnik v vojski še redno zaposlen, v vojski pa ni povedal, da ima poleg tega še podjetje. Tožnik v zvezi s pogodbo med ASLTC in FMCC z dne 1. 9. 2012, ki je kot podpisana datirana predhodno z dnem 26. 7. 2012 oz. 29. 8. 2012, izrecno pojasnjuje, da je bila pogodba res podpisana dne 1. 9. 2012, pač pa so datumi ob podpisu navedeni narobe, češ da to v Afganistanu ni nič neobičajnega in ker tožnik o tem ni bil vprašan niti soočen, mu tako ni bila dana možnost, da to pojasni.

27. Tožnik zvezi z ugotovitvijo tožene stranke na str. 15, da so predložene pogodbe večinoma v angleškem jeziku, pojasnjuje, da to ni nič neobičajnega, češ da je Amerika v Afganistanu vplivni akter, ki je, poleg promoviranja demokracije, precej investirala v gospodarstvo, zato so se ljudje privadili angleščini, kar se mu ne zdi neobičajno. Ker tožnika s temi ugotovitvami ni soočila, naj bi mu tožena stranka odvzela pravico do izjave.

28. V zvezi z opisanim dogodkom iz aprila 2015 - eksplozijo njegovega avtomobila, glede katerega tožena stranka ugotavlja določene kontradiktornosti, tožnik izpostavlja, da ga s tem ni soočila, kar smatra za nedopustno, češ da opisana zgodba, ki jo je tožnik predstavil na osebnem razgovoru, drži, tožena stranka pa ga z navedenimi očitki ni soočila, kljub temu, da jo je tožnik opozarjal na neustrezno tolmačenje ob vložitvi prošnje, s čimer naj bi mu bila odvzeta pravica do izjave.

29. V zvezi s projektom iz januarja 2016, ki naj bi ga tožnik prevzel tik pred odhodom iz izvorne države - AN. ter predloženimi naročilnicami iz leta 2012 in 2013, tožnik navaja, da naj bi šlo za projekt, začet že v letu 2012, ki naj bi trajal do leta 2016, kontakt za posel pa naj bi dobil preko svojega podjetja ASLTC, pogodbo z dne 20. 8. 2013 pa je predložil tudi toženi stranki, tako da naj bi šlo le za nadaljevanje projekta, na navedenih naročilnicah pa se nahaja tožnikov podpis in žig podjetja ASLTC. Nadalje v zvezi z dokumentom v rokopisu v farsi jeziku z dne 2. 3. 2014 tožnik pojasnjuje, da naj bi šlo za tožnikovo lastnoročno zapisano in sestavljeno razveljavitev pogodbe, tako da ne drži ugotovitev tožene stranke na str. 17 izpodbijane odločbe, da gre za dopis podjetja AO. o razveljavitvi pogodbe. Tožnik pojasnjuje, da je odpovedal navedeno pogodbo, ker naj mu podjetje ne bi plačalo po pogodbi, medtem ko je prevod besedila neustrezen, temu posledično pa tožena stranka navedeni dokaz napačno interpretira, napačno pa naj bi navedeni dokument razumel tudi prevajalec, ki ga je zato napačno prevedel. 30. V zvezi s samomorilskim napadom v bližini letališča v Kabulu z dne 4. 1. 2016, za katerega tožena stranka navaja drug kraj dogodka, Camp AR., ne pa Camp AS., kar pa ne drži. Ker tožnik s tem ni bil soočen, sam sumi, da gre za neresnično novico, ko se namerno objavi drugo lokacijo, da se prepreči še večjo gospodarsko škodo. V zvezi z grozilnim pismom talibanov, ki ga je prejel na svojem domu v Kabulu dne 20.12.2016, tožnik pojasnjuje, da ne gre za ponaredek, češ da je tožena stranka o tožnikovi neverodostojnosti sklepala na podlagi podatkov s svetovnega spleta, ter dodaja, da naj bi pismo našel hišni oskrbnik in očetov prijatelj, ki naj bi ga izročil tožnikovi mami, ona pa tožniku preko aplikacije Viber. Tožnik poudarja, da naj bi se vsebina pisma nanašala tudi na njegovega poslovnega partnerja, o katerem pa naj tožena stranka tožnika ne bi sploh zasliševala. Tožnik v dokazne namene predlaga svoje zaslišanje, v tožbenem predlogu pa sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, naj sodišče zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

31. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter uveljavljeno sodno prakso. Ker meni, da je izdana odločba pravilna in zakonita, pri njej izrecno vztraja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

32. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri podanem tožbenem zahtevku.

33. V obravnavani zadevi je sodišče že odločalo, in sicer je najprej s sodbo št. I U 629/2017 z dne 26. 3. 2018 tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Pri tem je sodišče izhajalo iz dveh razlogov: kot primarni razlog je izpostavilo, da pomembnega dela relevantnih v petih tujih jezikih sestavljenih listin, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku kot dokaze za svoje trditve, tožena stranka ni izvajala kot dokaz skladno s pravili o tolmačenju, zato so bile tožniku posledično kršene procesne pravice stranke do izjave oziroma do obrambe kot splošnega pravnega načela prava EU, prav tako pa tudi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 20. člena ZMZ-1) v zvezi s priznanjem statusa begunca, ker se tožena stranka pri oceni (ne)verodostojnosti ni držala pravil, standardov, kriterijev, ki so uveljavljeni in ustaljeni v upravno-sodni praksi na podlagi 3. odstavka 21. člena ZMZ-1. 34. Zoper zgoraj citirano sodbo se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo s sklepom št. I Up 96/2018 z dne 26. 3. 2018 ter navedeno sodbo št. I U 629/2017 z dne 26. 3. 2018 razveljavilo na podlagi 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko 1. odstavka in 3. odstavkom 75. člena ZUS-1. Tedaj je Vrhovno sodišče med drugim izrazilo stališče, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker ga tožena stranka ni soočila z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je sam predložil, iz okoliščin konkretne zadeve pa ni razvidno, da bi bilo tožnikovo sodelovanje v upravnem postopku izključeno glede njegove seznanitve z uspehom dokazovanje in možnostjo, da se o tem izreče. Kot nepravilno je Vrhovno sodišče ocenilo tudi presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnik že zaradi predložitve dokaznega gradiva slabša procesna zagotovila, saj se ugotavljanje neskladnosti med njegovimi izjavami, ko prosilec ne predloži dokazov za svoje izjave (3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ-1) in dokazna ocena listin, ki jih je predložil, po naravi stvari očitno nanaša na različni procesni situaciji. V primeru, ko listine, ki jih predloži tožnik, ne dokazujejo njegovih izjav, gre torej za vprašanje nedokazanosti teh izjav in ne za vprašanje njihove neskladnosti (nekonsistentnosti), Vrhovno sodišče pa je takšno stališče sprejelo že v zadevi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016, ko je presodilo tudi, da navedenega stališča ne more spremeniti niti razlaga 3. odstavka 15. člena in 16. člena Procesne direktive II ter 4. člena Kvalifikacijske direktive II. Pravilna razlaga navedenih določb se namreč ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Po stališču Vrhovnega sodišča bi zato moralo sodišče prve stopnje odstop od tega stališča posebej in natančno utemeljiti, česar pa ni storilo, saj ni navedlo razlogov, zakaj odločitev opira na stališče, drugačno od tistega, ki ga je že sprejelo Vrhovno sodišče. Razen tega je Vrhovno sodišče presodilo, da se je sodišče prve stopnje spustilo tudi v obravnavanje tožnikove verodostojnosti in sklepalo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, za kar bi moralo opraviti glavno obravnavo, kljub temu pa je sodilo na seji, pri čemer ni navedlo razlogov, zakaj je sodilo na seji, kar po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kar prav tako pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe popolnoma izključena, zaradi česar ni mogoče šteti, da vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Zadevo je vrnilo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek in odloči po opravljeni glavni obravnavi.

35. Sodišče je v ponovljenem postopku na podlagi določil 13. člena ZUS-1 in na predlog sodnika poročevalca za odločanje v zadevi pooblastilo sodnika posameznika s sklepom št. I U 1558/2018 z dne 7. 2. 2019. Zatem je po dne 28. 3. 2019 opravljeni glavni obravnavi, ki jo je vodilo in opravilo v zelo omejenem obsegu, in sicer samo z vidika ugotavljanja okoliščin pridobitve in prevajanja predloženih listinskih dokazov, sodišče ugotovilo, da je zaradi procesnih kršitev posledično ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, presoja uporabe materialnega prava pa onemogočena, zato je s sodbo št. I U 1558/2018 z dne 28. 3. 2019 tožbi tožnika ponovno ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z napotkom, da glede standardov, kriterijev in pravil za oceno (ne)verodostojnosti upošteva stališča Sodišča EU, izražena v sodbah v zadevah Alheto, C-585/16, 25. 7. 2018, in Ahmedbekova, C-652/16, 4. 10. 2018. 36. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka in med drugim v pritožbi (v 3. odstavku na str. 3) navedla, da "/.../v kolikor je sodišče želelo vpogledati v prevode omenjenih dokumentov, bi toženo stranko lahko pozvalo, da v določenem roku predloži vse prevode /.../". Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo s sklepom št. I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019 iz razloga po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 75. člena ZUS-1 ter navedeno sodbo št. I U 1558/2018 z dne 28. 3. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ker je zaključilo, da navedena sodba ni bila sprejeta v pravilni sestavi sodišča, ker bi v konkretni zadevi moral soditi sodni senat treh sodnikov.

37. Sodišče je v ponovljenem postopku presodilo, da je tožba utemeljena.

38. Sodišče v upravnem sporu skladno z določili 1. člena ZUS-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 157. člena Ustave zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa Zakon o upravnem sporu, če za določeno zadevo ni z zakonom določeno sodno varstvo.

39. Ker zakonodajalec z določili ZMZ-1 sodnega varstva ni uredil kako drugače, veljajo tudi za postopanje sodišča v upravnih sporih glede priznanja mednarodne zaščite določila Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), med drugim tudi določila 38. člena ZUS-1, ki urejajo postopanje sodišča s tožbo v primeru, če le-te sodišče ob predhodnem preizkusu ni zavrglo ali odločilo po 37. členu ZUS-1. 40. V skladu s 1. in 2. odstavkom 38. člena ZUS-1 sodišče namreč pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki ter ji pri določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni, če tožbe po 36. členu tega zakona ne zavrže in ne odloči po 37. členu tega zakona.

41. Na podlagi 3. odstavka 38. člena ZUS-1 mora tožena stranka v določenem roku poslati sodišču vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka niti na novo zahtevo sodišča ne pošlje (vseh) spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (3. odstavek 38. člena ZUS-1).

42. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je tožbo, ki je bila vložena priporočeno na pošto dne 5. 4. 2017, sodišče prejelo 6. 4. 2017 ter jo dne 7. 4. 2017 posredovalo v odgovor toženi stranki in jo hkrati pozvalo, da mu v danem 15-dnevnem roku pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Pri tem jo je tudi opozorilo, da v primeru, če v odrejenem roku spisu ne bo dostavila, bo sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Navedeni poziv je bil po podatkih v listinah sodnega spisa toženi stranki vročen 11. 4. 2017. 43. Tožena stranka je sodišču sicer dostavila upravni spis, skupaj z odgovorom na tožbo, priporočeno po pošti dne 26. 4. 2017. Sodišče je naknadno ugotovilo, da se v spisu ne nahajajo slovenski prevodi listin upravnega spisa, ki jih je v dokazne namene predložil tožnik po svojih pooblaščencih in to med strankama tudi ni sporno, kakor izhaja iz zgoraj citirane navedbe tožene stranke v njeni pritožbi z dne 18. 4. 2018 zoper sodbo št. I U 1558/2018 z dne 28. 3. 2019 (v 3. odstavku na str. 3, v kateri je med drugim navedla (cit.) /.../da v kolikor je sodišče želelo vpogledati v prevode omenjenih dokumentov, bi toženo stranko lahko pozvalo, da v določenem roku predloži vse prevode /.../.

44. Zato je sodišče pri odločanju v ponovljenem postopku s ponovnim pozivom - urgenco z dne 13. 6. 2019, ki ji je bil vročen 14. 6. 2019, toženo stranko pozvalo, naj v dodatno danem roku 15 dni predloži vse manjkajoče listine zadevnega upravnega spisa in sicer slovenske prevode zadevnih dokumentov, sestavljenih v tujih jezikih, saj se upravni postopek skladno s 1. odstavkom 62. člena ZUP v zvezi z 11. členom Ustave vodi v slovenskem jeziku; v tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku; za bistveno kršitev pravil upravnega postopka pa se v vsakem primeru šteje, če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku (5. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

45. Tožena stranka zahtevanih listin tudi po navedenem pozivu - urgenci sodišča v postavljenem 15-dnevnem roku, ki se je iztekel sicer 29. 6. 2019, ker pa je to bila sobota, ki za državne organe v Republiki Sloveniji ni delovni dan, tako da se je navedeni rok iztekel v ponedeljek, dne 1. 7. 2019 ob 24.00 uri, niti pozneje - vse do izdaje te sodbe sodišču ni predložila in sodišča tudi ni zaprosila niti za dodatno podaljšanje dodatno danega roka za predložitev manjkajočih listin, temveč je sodišče v pisnem odgovoru z dne 24. 6. 2019 pozvala, naj ji sodišče pošlje tiste dokumente, za katere nima prevodov in jih ni mogoče razumeti, za kar ni navedla pravne podlage. Tako se je naknadno dodatni petnajstdnevni rok torej iztekel neuspešno dne 1. 7. 2019 ob 24.00 uri.

46. V skladu z določbo 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 sodišče v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, to je ZUS-1, ki v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku in izhajajo iz upravnih spisov. Zaradi navedenega je tožena stranka skladno z 38. členom ZUS-1 sodišču dolžna poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker pa v konkretnem primeru tožena stranka niti po ponovnem pozivu sodišču ni poslala vseh spisov, ki se nanašajo na sporno zadevo (in sicer slovenskih prevodov listin v petih tujih jezikih sestavljenih listin, ki ji jih je v dokazne namene predložil tožnik), sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Tožnik namreč izpodbija uvodoma navedeno odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito, med drugim zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, česar pa sodišče zaradi nepredložitve zahtevanih listin ne more presoditi.

47. Ker mu pri sodnem odločanju niso na voljo vse listine predmetnega upravnega spisa, sodišče tudi ne more preizkusiti podanih navedb glede ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, oziroma okoliščin, ki so pomembne za odločitev, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ki je dolžna o zadevi ponovno odločiti, tudi ob upoštevanju tožbenih ugovorov, v roku 30 dni od prejema te sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru namreč daje ZUS-1 izrecno pooblastilo sodišču, da lahko v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči tudi brez glavne obravnave.