Jedro

Namen stikov je v tem, da otrok preko stikov ohrani občutek čustvene navezanosti, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti s staršem, s katerim ne živi.

Z začasno odredbo je določen začasni način izvrševanja pravice do stikov, ki se ga oba starša morata držati. Ne more pa biti prav vsaka dejanska situacija zajeta oziroma prepuščena oblastni odločitvi. Zato ni nikakršnega razloga, da se v primeru nepremostljive ovire za izvršitev stika (nezmožnost prihoda v Slovenijo zaradi npr. vremenskih razmer) starša sama ne dogovorita drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo s 5. 6. 2018 določilo stike toženca z mladoletnima otrokoma A., roj. 2016 in B., roj. 2013, tako da ti potekajo vsak drugi vikend, ko oče ob 9.00 uri prevzame otroka na domu tožnice do nedelje do 12.00 ure, ko ju pripelje nazaj na tožničin dom. Odločilo je še, da mora toženec tožnici vsaj tri dni pred izvedbo stika sporočiti, če stika ne namerava izvesti, v takšnem položaju pa se odpadni stiki ne nadomestijo. Sodišče prve stopnje je določilo še tedenski stik v primeru toženčevega prihoda v Slovenijo ter njegov stik z otrokoma v času poletnih počitnic, in sicer z B. po en teden v mesecu juliju in mesecu avgustu, z mld. A. pa po tri dni v mesecu juliju in avgustu. Odločilo je še, da se pravdnima strankama v primeru neupoštevanja začasne odredbe določi denarna kazen v višini 300,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo toženčevemu ugovoru in vikend stik razširilo do nedelje do 17.00 ure, v preostalem delu pa je njegov ugovor zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge. Meni da so njegovi stiki z otrokoma v času poletnih počitnic določeni v premajhnem obsegu. Prvostopenjsko sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da živi v tujini in da je zato pomembno, da z otrokoma v času poletnih počitnic preživi več časa, kot je določeno v izdani začasni odredbi. Ker ni izkazana kakršnakoli ogroženost otrok z njegove strani, ni nobenega razloga, da sodišče ne bi omogočilo kar največjega obsega stikov. Navaja, da ni nepomembno, da se izpodbijani sklep časovno nanaša na skoraj na eno leto oddaljeno obdobje, kar pomeni, da bosta oba otroka v času prihodnjih poletnih počitnic starejša, zato je potrebno stike razširiti. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča, da se odpadli vikend stiki ne nadomeščajo. Opozarja na nepredvidljive in objektivne razloge (vremenske razmere) zaradi katerih se stiki morda ne bodo mogli izvesti glede na to, da na stike prihaja iz Švice. O tem izpodbijani sklep nima razlogov, zato se ga ne da preizkusiti, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženec pravilno opredeljuje namen stikov, ki je v tem, da otrok preko stikov ohrani občutek čustvene navezanosti, občutek medsebojne pripadnosti in povezanosti s staršem, s katerim ne živi. Toženec meni, da bi se z daljšim poletnim stikom ta občutek lahko okrepil. 5. Pritrditi je treba zaključku prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je z začasno odredbo določeno ureditvijo stikov v obravnavanem primeru izpolnjen opredeljeni namen pravice do stikov, katere glavni akter je otrok. Pri tem je treba poudariti, da je z izdano začasno odredbo prvostopenjsko sodišče vzpostavilo začasen modus vivendi, ker starša mladoletnih B. in A. nista sama zmogla vzpostaviti pravil fair play-a oziroma sama najti razumen in primeren način, da medsebojno razmerje v odnosu do otrok do končne odločitve v tej zadevi uredita sama in hkrati, da gre zgolj za začasno določitev, ki bo veljala do končne odločitve o stikih, ki bo ob ustreznem in korektnem sodelovalnem pristopu pravdnih strank sprejeta še pred prihodnjimi poletnimi počitnicami.

6. Krajši stik toženca v času poletnih počitnic z A., ki v času odločanja še ni dopolnil niti dveh let, je prvostopenjsko sodišče razumno utemeljilo z njegovo starostjo in potrebo po prisotnosti matere kot primarne osebe otrokove navezanosti, katere daljša odsotnost bi lahko pri otroku povzročila stisko.

7. Razlog odločitve prvostopenjskega sodišča, da se odpadli stiki ne nadomeščajo, je v konfliktnosti odnosa med pravdnima strankama, ki je pogojeval, da je bil dotedanji režim stikov neurejen. V razlogih svoje odločitve je povzelo trditev tožnice, da toženec otrokom obljubi, da pride na stik, nato pa ne pride, kar pri otrocih, še posebej pri B., povzroča čustveno prizadetost, zmedenost in stisko. Sodišče prve stopnje je navedlo, da gre za odločitev, ki potrjuje rutino in kontinuiteto pri izvajanju vnaprej določenih stikov, ki jo otroci potrebujejo in pravilno poudarilo, da bo takšna odločitev silila toženca, da stori vse, kar je v njegovi moči, da se bo stik za vikend, določen z začasno odredbo, tudi res izvedel. Kot je bilo navedeno, je z začasno odredbo določen začasni način izvrševanja pravice do stikov, ki se ga oba starša morata držati. Ne more pa biti prav vsaka dejanska situacija zajeta oziroma prepuščena oblastni odločitvi. Zato ni nikakršnega razloga, da se v primeru nepremostljive ovire za izvršitev stika (nezmožnost prihoda v Slovenijo zaradi npr. vremenskih razmer) starša sama ne dogovorita drugače. 8. Toženčeva pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do končne odločitve oziroma odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP).