Jedro

Obvestilo o neizbiri na internem natečaju, ni upravni akt saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni korist s področja upravnega prava, ampak do seznanitve z odločitvijo v kadrovski zadevi, kjer je državni organ nastopal kot delodajalec in ne kot nosilec upravne oblasti. Sodno varstvo neizbranih kandidatov na internem natečaju za zaposlitev javnega uslužbenca je po presoji pritožbenega sodišča zagotovljeno po Zakonu o delovnih razmerjih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 – odl. US), ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik s tožbo zahteval odpravo obvestila, s katerim je bil obveščen, da ni bil izbran na internem natečaju za zasedbo prostega delovnega mesta z dne 17. 2. 2005. Zakon o javnih uslužbencih – ZJU (Ur. l. RS, št. 56/2002, 110/2002 in 2/2004) zoper obvestilo o neizbiri na internem natečaju ne dopušča pravnega sredstva. V postopku internega natečaja kandidati uresničujejo ustavno varovano pravico do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji (tretji odstavek 49. člena Ustave Republike Slovenije), ki zagotavlja le enake možnosti konkuriranja na objavljeno prosto delovno mesto, medtem ko je izbira kandidata v celoti prepuščena pristojnemu organu kot delodajalcu. Obvestilo o neizbiri ni bilo izdano v izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, niti v svojstvu opravljanja nalog upravnega organa, zaradi česar ne gre za upravni akt, zoper katerega bi bil mogoč upravni spor, torej zaradi njegove izdaje ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnih pravic.

2. Tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in kršitev Ustave ter predlaga njegovo odpravo in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožba vložena na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma tretjega odstavka 1. člena ZUS kot tožba zoper posamični akt, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika. Kot take je sodišče prve stopnje ni obravnavalo, čeprav so bili za to izpolnjeni vsi pogoji: izpodbijani akt ni upravni akt, zanj drugo sodno varstvo ni predvideno, z aktom pa je bilo poseženo v pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave (ker je bila izbrana kandidatka, ki enega od pogojev za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjevala, zaradi česar je prišlo do diskriminacije v škodo tožeče stranke), v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vztraja, da bi sodišče izpodbijani akt lahko obravnavalo tudi kot upravni akt, saj izpolnjuje tudi pogoje iz prvega odstavka 3. člena ZUS. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodno varstvo v upravnem sporu je primarno namenjeno presoji zakonitosti upravnih aktov, ki so v prvem odstavku 3. člena ZUS (veljavnemu v času vložitve tožbe) opredeljeni kot dokončni posamični akti, s katerimi državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Gre za akte, s katerimi je bilo odločeno o upravni zadevi, kot je opredeljena v 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Po prvem odstavku navedenega člena je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, po drugem odstavku istega člena, pa se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

5. Pritožbeno sodišče se strinja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu citiranih opredelitev. Z obvestilom o neizbiri na internem natečaju namreč ni prišlo do odločitve o pravici, obveznosti ali pravni korist s področja upravnega prava, ampak do seznanitve z odločitvijo v kadrovski zadevi, kjer je državni organ nastopal kot delodajalec in ne kot nosilec upravne oblasti. Da bi bilo treba v postopku internega natečaja odločiti z upravnim aktom oziroma da bi bil zoper takšno odločitev dopusten upravni spor, pa zakon ne določa (57. člen ZJU). Sodno varstvo v upravnem sporu ZJU sicer določa v zvezi s postopki javnega natečaja (63. in 65. člen ZJU), a glede na to, da natečajni postopki po naravi stvari ne pomenijo odločanja o upravni zadevi, analogna uporaba določb o javnem natečaju pri postopkih internega natečaja ne bi bila utemeljena.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo prvostopno sodišče tožbo obravnavati tudi kot tožbo po tretjem odstavku 1. člena ZUS. Z eno tožbo se namreč ne da hkrati vložiti tožbe v „rednem“ upravnem sporu in tožbe zaradi posega v ustavne pravice po tretjem odstavku 1. člena ZUS.

7. Tudi, če bi tožnik vložil tožbo zaradi posega v ustavne pravice po tretjem odstavku 1. člena ZUS, bi jo bilo treba zavreči. Upravni spor zoper akte, s katerimi se posega v ustavne oziroma človekove pravice, je namreč dopusten le pod procesno predpostavko, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 1644/2006, sodba in sklep I Up 726/2007). Sodno varstvo neizbranih kandidatov na internem natečaju za zaposlitev javnega uslužbenca pa je po presoji pritožbenega sodišča zagotovljeno po Zakonu o delovnih razmerjih – ZDR, ki ga je treba v skladu s 5. členom ZJU uporabiti kot generalni predpis za delovna razmerja ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja javnih uslužbencev. ZDR namreč v petem odstavku 204. člena določa, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila (o neizbiri) delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je zato kljub pomanjkljivi obrazložitvi pravilna. Ker je pritožbeno sodišče s svojo obrazložitvijo dodatno pojasnilo razloge za zavrženje tožbe, je s tem samo odpravilo kršitev določb postopka (77. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 – Ur. l. RS, št. 105/2006) in posledično pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo v skladu s 76. členom v zvezi z 82. členom ZUS-1. 9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.