Jedro

Tožnika nista zatrjevala, da bi uporabo poti prepovedala prej kot je poteklo 20 let od nakupa, nista niti zatrjevala; na teh dejanskih ugotovitvah temelječa pravna presoja, da je toženec za dostop do svojega zemljišča preko zemljišča tožnikov uporabljal nad 20 let v dobri veri, je materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je potrjena zavrnilna sodba sodišča prve stopnje (3 in 4. točka izreka), se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. F. Č. je lastnik parcele št. 1985/3 k.o. ..., v naravi vinograda z zidanico. I. K. in M. K. pa sta vsak do 1/2 solastnika parcele št. 1998 iste k.o. v naravi sadovnjaka in vikenda.

2. Od asfaltirane ceste do nepremičnine F. Č. je dostop urejen po (sedaj) utrjeni dovozni poti dolžine 14 m in širine 2,5 m, ki leži na ob asfaltni cesti 5 m širokem in nato do polovice poti na 3 m zoženem prostoru med betonskim opornim zidom na parceli št. 1985/4, last K. in J. H. na severu ter žično ograjo na betonskih temeljih na parceli št. 1998, last I. K. in M. K. na jugu. Del trase poti leži na parceli H., ki F. Č. služnostno pravico priznavajo, preostali (iz prve točke izreka sodišča prve stopnje razviden) del pa na parceli K., ki obstoj služnostne pravice zanikata.

3. I. K. in M. K. sta s tožbo zahtevala ugotovitev neobstoja stvarne služnosti in prepoved vznemirjanja, F. Č. pa z nasprotno tožbo ugotovitev služnostne pravice in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj služnosti v korist parcele F. Č. in v breme parcele I. K. in M. K. ter oba imenovana zavezalo F. Č. izstaviti listino, na podlagi katere bo služnostna pravica vpisana v zemljiško knjigo, zavrnilo pa je zahtevka I. K. in M. K. za ugotovitev, da služnostna pravica ne obstoji in za opustitev poseganja v lastninsko pravico na njuni parceli št. 1998 k.o. ... Sodišče druge stopnje je takšno sodbo potrdilo.

5. I. K. in M. K. sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve slednjemu v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena F. Č., ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

8. Tožnika sta zoper toženca uveljavljala nedenarna zahtevka za ugotovitev neobstoja stvarne služnosti in za prepoved vznemirjanja. Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega premeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Tožnika tega nista storila, zato si nista zagotovila pravice do revizije zoper odločitev o zahtevku iz njune tožbe. Revizija je tako v tem delu nedovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP). Je pa dovoljena revizija zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, saj je toženec vrednost spora opredelil z zneskom, ki presega revizijski prag 4.172,925 EUR oziroma 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

9. Po trditvah revidentov je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev procesnih pravil po prvem odstavku 339. ZPP, ko je kot prepoznega zavrnilo v pritožbi predlagan dokaz z vpogledom v fotografijo spornega kraja iz leta 1985. Menita, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko ob primerni skrbnosti to fotografijo pridobila že do konca ponovljenega sojenja pred sodiščem prve stopnje, saj nista mogla vedeti, da takšna fotografija sploh obstoja in da z njo razpolaga priča M. Š.

10. Po presoji revizijskega sodišča vprašanje, ali je, ko sta revidenta (skupaj s pritožbo) sodišču predložila nov dokaz, že nastopila prekluzija (prvi odstavek 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP), za odločitev o obravnavanem izrednem pravnem sredstvu ni bistvenega pomena. S fotografijo sta tožnika dokazovala svojo trditev, da v letu 1985 na sedanji trasi sporne poti ni videti, ker je (še) ni bilo. Sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem pojasnilo, da trasa služnostne poti ni bila vseskozi utrjena (v sodbi prvostopenjskega sodišča, izdani leta 2004, je ugotovljeno, da sta jo pravdni stranki skupaj utrdili pred približno 20 leti, priča K. H. pa je izpovedal, da jo je z gramozom nasul Č. leta 1984 ali 1985) in da se je njena trasa po pričetku izvrševanja služnosti v letu 1966 "fiksirala" na sedanjem mestu šele, ko je bila utrjena in da je iz razloga, ker jo je toženec uporabljal že prej, predno je bila njena trasa utrjena in ustaljena na sedanjem mestu, nepomembno, kdaj je bila utrjena in kdo jo je utrdil. Navedeno pa predstavlja dodaten in samostojen argument za zavrnitev v pritožbi predlaganega dokaza, ki je povsem pravilen: tudi pravočasno predlaganega dokaza sodišču ni treba izvesti, če se ne nanaša na relevantna dejstva. Uveljavljane procesne kršitve zato ni bilo.

11. Neutemeljeno revidenta uveljavljata tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta je po njunem prepričanju podan najprej zato, ker sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali določbe drugega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), skladno s katero bi morala služnost, če bi obstajala, prenehati, ko je bila asfaltirana cesta, ki nudi ustrezen dostop do toženčeve nepremičnine na severni strani in sporna pot ni več potrebna; poleg tega je po mnenju revidentov materialno pravo zmotno uporabljeno, ker toženec ni s sodbo priznanega obsega služnostne pravice izvajal vseh 20 let priposestvovalne dobe, pač pa je bila v začetku pot (pravzaprav steza) široka le približno 0,75 m, pa tudi dobroveren je bil le do junija 1998, ko sta mu tožnika vožnjo prepovedala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pričel sporno pot v namene, ugotovljene v prvi točki izreka sodbe, uporabljati na podlagi pogodbe o nakupu gospodujočega zemljišča v letu 1966. Da bi mu uporabo poti tožnika prepovedala prej kot je poteklo 20 let od nakupa, nista niti zatrjevala (tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je do prvega spora glede uporabe sporne poti prišlo v letu 1991, v reviziji pa trdi, da je uporabo poti tožencu prepovedal junija 1998); na teh dejanskih ugotovitvah temelječa pravna presoja, da je toženec za dostop do svojega zemljišča preko zemljišča tožnikov uporabljal nad 20 let v dobri veri, je materialnopravno pravilna. Ko je tako, je pravilen tudi zaključek, da je nastopilo priposestvovanje služnostne pravice v obsegu, vsebinsko in prostorsko opredeljenem v izreku sodbe (prvi odstavek 54. člena ZTLR), presoja o pridobitvi služnostne pravice s priposestvovanjem pa je podlaga sodbi z zavezo za izstavitev listine, sposobne za vknjižbo služnostne pravice v zemljiško knjigo. In ker sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (drugi člen ZPP), tožnika pa ukinitve služnosti (drugi odstavek 54. člena ZTLR) nista zahtevala, je neutemeljen njun očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je postala sporna pot za uporabo toženčeve nepremičnine nepotrebna.

12. Revizija v dovoljenem je po obrazloženem neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).