Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso je v posestnih sporih pasivno legitimiran tako tisti, ki je motilno dejanje neposredno izvršil ali naročil njegovo izvršitev, kot tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z (v njegovo korist) opravljenim dejanjem.

Ker je bila toženka tista, ki je neposredno naročila izvedbo vseh potrebnih del za zamreženje (zamrežitev) zabojnikov etažnih lastnikov, torej v tem postopku obravnavanih del, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo protipravno motenje tožničine (so)posesti parcele, je slednja pasivno (stvarno) legitimirana. Iz tega razloga je nebistveno tudi njeno pritožbeno izpostavljanje, da sama del ni izvršila, prav tako, da bi imela tožnica možnost motenjski spor sprožiti (»dobiti«) tudi zoper etažne lastnike (v imenu in za račun katerih naj bi se sporna dela, kot to poudarja, izvršila). Naziranje, da so v verigi udeležencev od naročnika do končnega izvajalca (podizvajalca), „vmesni“ udeleženci pasivno legitimirani le, če so bili v slabi veri in če so vedeli, da lahko pride do motenja posesti, je neustrezno obrazloženo, tudi sicer pa zmotno. Okoliščina dobre (slabe) vere je pri ugotavljanju obstoja posesti kot tudi pri presoji obstoja (protipravnosti) njenega motenja nebistvena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.536,58 EUR nadomesti z zneskom 1.461,92 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 22. 11. 2019 je sodišče prve stopnje: - dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka v roku 30-ih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da s severozahodnega dela nepremičnine ID znak: parcela 1 (ID 1111), ki je v lasti Republike Slovenije in v upravljanju tožeče stranke, odstrani postavljeno zamrežitveno konstrukcijo s streho in sanira poškodbe asfalta, ki so nastale s fiksiranjem konstrukcije, ter tožeči stranki omogoči neovirano posest nad severozahodnim delom nepremičnine ID znak: 1 - ID 1111 (II. točka izreka), - odločilo, da se je dolžna toženka v prihodnje vzdržati motenja posesti nepremičnine ID znak: parcela 1 (ID 1111) tako, da bi na njenem severozahodnem delu ali kjerkoli drugje, kjer bi se nahajali zabojniki etažnih lastnikov Ceste 10a, 12 in 14, postavljala ovire, ograje in nadstreške nad tem delom nepremičnine ali zračnim prostorom nad njim (III. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (IV. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v roku 15-ih dni plačati stroške postopka v višini 1.536,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., III. in V. točko izreka sklepa se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne (torej, da odločitev spremeni) oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Sklep izpodbija zaradi ugovora pasivne legitimacije. Izpostavlja, kakšno dejansko stanje naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Med toženo1 stranko in etažnimi lastniki Ceste naj bi do spora prišlo v oktobru 2018, ki se vodi pri naslovnem sodišču pod opr. št. III P 1681/2018, ko je tožeča stranka postavila ovire na parkirišča, ki se sicer nahajajo na drugem koncu parcele in ni predmet te pravde, nakazuje pa na poslabšanje odnosov. Tožeča stranka se je ves čas zavedala, da se vsa dela, ki se dogajajo na parceli 1 k.o. X, izvajajo za račun in v imenu etažnih lastnikov Ceste. Sama je dela, s katerimi je bilo izvršeno motilno dejanje zamrežitve smetnjakov, izvedla v imenu in na račun etažnih lastnikov na podlagi z njihove strani veljavno sprejetega sklepa. Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka točno vedela, da se aktivnosti v zvezi zamrežitvijo smetnjakov izvršujejo v imenu etažnih lastnikov Ceste, ni mogoče trditi, da ne bi mogla svoje pravice pravilno uveljavljati s tožbo zoper omenjene etažne lastnike. Če v zadevi v zvezi z motenjem posesti nastopa veriga udeležencev od naročnika do končnega izvajalca oziroma podizvajalca, potem sta za takšno tožbo pasivno legitimirana naročnik in končni izvajalec ali podizvajalec. Ostali udeleženci v verigi, ki izvajajo pravno-tehnične posle in druga opravila, načeloma niso pasivno legitimirani, razen če so bili v slabi veri in so vedeli, da lahko pride do motenja posesti. Tožena stranka je bila udeležena v verigi, vendar je bila ves čas v dobi veri. Izvedeni dokazi jasno kažejo, da je bila A. A. prepričana, da ima soglasje tožeče stranke. Tudi sodišče v 11. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da je bilo zamreženje zabojnikov koristno za obe pravdni stranki, kar pa ne sanira samovoljnosti posega. Ampak ravno ta obojestranska korist v smislu dokazne ocene kaže na to, da je bila tožena stranka v dobri veri, da je ustno soglasje doseženo. Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v posestnih sporih pasivno legitimiran tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši ali naroči njegovo izvršitev, pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z v njegovo korist opravljenim dejanjem, pri čemer pa konkretne prakse ni navedlo. To stališče je napačno materialno-pravno uporabilo, ko je zaključilo, da je tožena stranka kot upravnik pasivno legitimirana, saj je bila tista, ki je neposredno naročila izvedbo del oziroma poskrbela, da se dela izvedejo. Toženka namreč ni neposredno naročila del, ampak jih je naročila v imenu in za račun etažnih lastnikov na podlagi veljavno sprejetega sklepa. V kolikor bi bila sama sposobna izvesti zamrežitev, ne bi potrebovala zunanjega izvajalca in potem del ne bi neposredno naročila tretjemu, ampak bi bili v takem primeru neposredni naročniki etažni lastniki. Ker sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, ni navedena, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Pritožnica pojasnjuje, da je skušala sama najti sodno prakso, a nič od najdene sodne prakse stališča sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije ne potrjuje. V nadaljevanju z ozirom na konkretno zadevo obravnava vsebino sklepov VSL II Cp 3440/2013, VSL II Cp 286/2018 in VSM I Cp 183/2017. Namen posestnega varstva je v preprečevanju samovoljnih posegov, zaradi česar je potrebno zahtevek postaviti zoper tistega, ki je samovoljno motil (čeprav preko neposrednega izvajalca), ne pa zoper izvajalca, ki je izvršil naročilo lastnika. Dodatno bo s potencialno izvršitvijo izpodbijanega sklepa izvedla dejanje v nasprotju z voljo etažnih lastnikov (svojih naročnikov) in posestnega stanja ne bo mogla vzpostaviti, saj bodo naročniki temu nasprotovali ali pa morda sploh ne bo več upravnik. Ne strinja se niti z dokazno oceno sodišča in posledično ugotovitvijo, da tožnica ni podala soglasja k zamrežitvi smetnjakov. Takšnega soglasja res ni bilo v pisni obliki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa še ne pomeni, da ni bilo ustnega soglasja. Tožeča stranka je sama predlagala zamrežitev zaradi urejenosti okolice in da smeti ne bi ležale naokrog, o čemer so bile podane pritožbe s strani stanovalcev. Elektronsko poštno sporočilo A. A. dodatno potrjuje obstoj ustnega dogovora o zamrežitvi. V kolikor tožnica ne bi soglašala z zamrežitvijo, bi na tako sporočilo odreagirala in nasprotovala. Prav izpovedba A. A., ki jo sodišče napačno ocenjuje za neverodostojno, kaže na obstoj ustnega dogovora oziroma soglasja tožnice z zamrežitvijo smetnjakov. Sodišče šteje izpovedbo B. B. za najbolj prepričljivo, a ne navede zakaj. Ob dogovoru za prestavitev smetnjakov na sestanku ni bila prisotna direktorica tožene stranke, ampak se je na ravni A. A. in na ravni B. B., C. C. in D. D. za tožečo stranko ustno dogovorilo o prestavitvi smeti. Ob tehtanju pisne elektronske poštne korespondence bi sodišče zlahka ugotovilo, da je bila B. B. zelo natančna pri dogovorih (pritožba omenja, kaj naj bi slednja v odgovoru z dne 5. 7. 2018 napisala A. A.). Pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ne more biti pomembno, kako je toženka razumela tožničino ravnanje. Glede na ustne dogovore in e-poštno korespondenco je bila A. A. ob podaji naročila izvajalcu K. v dobri veri, da je zamrežitev smetnjakov dogovorjena in za tožnico nesporna. Toženka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je imela tožnica soposest spornega dela parcele oziroma nepremičnine. Napačno je ugotovilo dejansko stanje, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Navedeni del parcele namreč ne predstavlja dovoza do garaž tožeče stranke. Prav tako ni res, da se je sporni del parcele čistilo s strani tožeče stranke (pritožba izpostavlja, kaj naj bi izpovedal predstavnik družbe E., F. F.). Glede izpovedb prič, zaposlenih pri AJPES, pa bi moralo biti sodišče bolj kritično pri presoji verodostojnosti njihovih izpovedb, saj gre za priče, ki so zaradi svoje zaposlitve zainteresirane za izid pravde. Tožnica nikoli ni trdila, da tam parkira službeno vozilo. Prav tako ni pojasnila, zakaj bi parkiranje tretjih oseb ali njenih uslužbencev pomenilo, da pravna oseba sploh izvršuje posest. Tudi vse zaslišane priče so povedale, da mimo teh smetnjakov niso hodile, vozile s kolesi, niti hodile na avtobus. Nobenega dejanja izvrševanja posesti tam niso opravljale. Po trenutku prestavitve smetnjakov so izključno posest dela parcele, kjer je postavljena zamrežitev, izvrševali etažni lastniki Ceste. Napačno je pravno naziranje sodišča, da tožnica s soglasjem k prestavitvi zabojnikov ni opustila posesti. Tudi izpovedbe prič kažejo na to, da tožnica ni izvrševala tega dela posesti, da tam ni hodila do avtobusa, dostopala do poslovnih prostorov, niti tja odlagala smeti in podobno. Sodišče je v tem delu napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica ugovarja tudi zoper odmerjene stroške. Stroški za posvet s stranko so namreč zajeti v strošek zastopanja in pripravo tožbe ter vlog. Neutemeljeno so priznani tudi stroški za odsotnost iz pisarne, saj so zajeti v strošek naroka in se ne priznavajo posebej oziroma si je tožnica, ki je iz Ljubljane, sama izbrala pooblaščenca izven Ljubljane.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno pojasnjevanje, da je tožnica predmetni posestni spor sprožila v posledici poslabšanja odnosov z etažnimi lastniki Ceste 10a, 12 in 14 (v nadaljevanju etažni lastniki), kar naj bi izkazoval obstoj druge pravde, ki teče pred istim sodiščem2 (III P 1681/2018), oziroma da naj bi bila z njene strani vložena tožba »povračilni ukrep«, je neizkazano in za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa nerelevantno. Na drugi strani je njeno poudarjanje, da se je tožnica ves čas zavedala, da se vsa dela, ki so bila opravljena na parceli št. 1 k.o. X (v nadaljevanju parcela) izvajajo za račun in v imenu etažnih lastnikov, nekonkretizirano, neizkazano, za presojo toženkine pasivne (stvarne) legitimacije pa obenem nebistveno. Njeno zatrjevanje, da je sama izvajala le pravno-tehnična opravila (v zvezi s sprejetim sklepom etažnih lastnikov) in da ni izvršila nobenega stvarnopravnega dejanja, je prvenstveno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP3), hkrati pa ne(po)jasn(jen)o. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), je v skladu z ustaljeno sodno prakso4 v posestnih sporih pasivno legitimiran tako tisti, ki je motilno dejanje neposredno izvršil ali naročil njegovo izvršitev, kot tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z (v njegovo korist) opravljenim dejanjem. Okoliščina, da omenjeno sodišče te sodne prakse (sodnih odločb) ni konkretno navedlo, ne pomeni, da je zato odločitev neobrazložena in da se je ne da preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP), kot to meni pritožnica; še manj je v tem oziru pomembno, da toženka sama te sodne prakse ni uspela najti (oziroma da ji je to uspelo samo deloma5), pri čemer se v pritožbi sklicuje na (druge) odločbe, ki bodisi s sodno prakso, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, niso v nasprotju6 (ampak jo potrjujejo7) ali pa zanje ni moč reči, da izražajo drugačno ustaljeno naziranje,8 na katero bi bilo prvostopenjsko ali pa to sodišče ob svojem odločanju vezano.

6. Ker je bila toženka tista, ki je neposredno naročila9 izvedbo vseh potrebnih del za zamreženje (zamrežitev) zabojnikov etažnih lastnikov, torej v tem postopku obravnavanih del, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo protipravno motenje tožničine (so)posesti parcele, je slednja pasivno (stvarno) legitimirana. Iz tega razloga je nebistveno tudi njeno pritožbeno izpostavljanje, da sama del ni izvršila, prav tako, da bi imela tožnica možnost motenjski spor sprožiti (»dobiti«) tudi zoper etažne lastnike (v imenu in za račun katerih naj bi se sporna dela, kot to poudarja, izvršila). Naziranje, da so v verigi udeležencev od naročnika do končnega izvajalca (podizvajalca), „vmesni“ udeleženci pasivno legitimirani le, če so bili v slabi veri in če so vedeli, da lahko pride do motenja posesti, je neustrezno obrazloženo, tudi sicer pa zmotno. Okoliščina dobre (slabe) vere je pri ugotavljanju obstoja posesti kot tudi pri presoji obstoja (protipravnosti) njenega motenja nebistvena1011 (glej npr. 426. člen ZPP in 33. člen SPZ12). Enak zaključek tako velja za toženkino (obsežno in hkrati izrecno) sklicevanje na svojo dobro vero, ki je prvenstveno tudi sicer pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP) in že iz tega razloga neupoštevno. Posledično je brezpredmetno (obenem neizkazano) pritožbeno pojasnjevanje, da je bila (in zakaj) toženkina operativna upravnica A. A. v dobri veri glede obstoja tožničinega soglasja (za izvedbo zamrežitve zabojnikov), kakor tudi, da naj bi toženkino dobro vero v tem oziru potrjevala ugotovitev sodišča prve stopnje (v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) o obojestranski koristnosti izvedene zamrežitve13 (nadaljnje pritožbeno izpostavljanje koristnosti kot okoliščine, zaradi katere po njenem mnenju ni bilo potrebno pridobiti pisnega soglasja tožnice, je nebistveno,14 v prvi vrsti pa pritožbeno novo in že zato neupoštevno). Kot je to v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve, bo imela toženka »pooblastilo« (in hkrati dolžnost) vzpostaviti prejšnje stanje na podlagi pravnomočne odločitve izdane v tej zadevi, zaradi česar je (samo po sebi hipotetično) pritožničino razmišljanje o morebitnem nasprotovanju etažnih lastnikov in okoliščini, da (morda) ne bo več upravnica, brezpredmetno.

7. Zakaj je bilo moč ugotoviti, da toženka ni izkazala obstoja tožničinega soglasja za izvedbo zamrežitve, je sodišče prve stopnje v točkah 9 – 10 izpodbijanega sklepa obširno in prepričljivo obrazložilo. Ker ni izkazala, da bi bilo takšno soglasje podano v kakršnikoli obliki (tudi v ustni obliki ali »zgolj« konkludentno ne), je nebistveno pritožničino poudarjanje, da neobstoj pisnega soglasje (še) ne pomeni, da ni bilo ustnega. Toženka (kot rečeno) tudi takšnega soglasja ni izkazala. Njeno zatrjevanje, da naj bi tožnica sama predlagala zamrežitev (zaradi urejenosti okolice), je neizkazano. Te trditve, prav tako pa ne samega obstoja (pisnega ali ustnega) soglasja/dogovora, ne dokazuje niti okoliščina (na katero se sklicuje pritožba) dogovarjanja (dogovora) pravdnih strank o premiku/prestavitvi zabojnikov/smetnjakov15 (glej 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar velja tudi za nekonkretizirano pritožbeno sklicevanje na elektronsko sporočilo A. A. (glede vsebinske relevantnosti e-sporočila z dne 2. 7. 2018 v prilogi B8, kakor tudi sporočila, na katerega se je slednja sklicevala ob svoji izpovedbi, toženka pa ga nikoli ni predložila niti omenila, glej razloge oziroma v zvezi s tem podane ugotovitve sodišča prve stopnje16 v 10. točki obrazložitve izpodbijane odločbe). Prav tako ga ne izkazuje neobstoj izrecnega nasprotovanja tožnice (kot to meni pritožba) po tistem, ko ji je bila takšna namera etažnih lastnikov izražena (glej razloge v 10. točki obrazložitve izpodbijane odločbe). Tudi sicer je tožnica takoj (nemudoma) po začetku izvajanja del z zahtevo po njihovi ustavitvi jasno izrazila nasprotovanje (glej dopis v prilogi A4 oziroma razloge v 10. točki obrazložitve izpodbijane odločbe). Slednje jasno izkazuje njeno nestrinjanje, zaradi česar (drugačni) pritožbeni zaključki niso prepričljivi.

8. Sodišče prve stopnje izpovedbe priče A. A. ni ocenilo kot neverodostojne v celoti (kakor je to moč razbrati iz pritožbe), ampak zgolj v delu (njene) izpovedbe o elektronskem sporočilu, ki naj bi ji ga poslala B. B. (in naj bi vseboval poziv slednje k zamrežitvi), katerega pa, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje (kar je bil tudi primarni razlog za takšno oceno/presojo omenjenega dela pričine izpovedbe), toženka nikoli ni ne omenjala niti predložila (glej 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožnica poudarja, da omenjena priča ni več upravnica objekta etažnih lastnikov Ceste oziroma v delovnem razmerju pri njej, kar je vse ne le neizkazano, ampak (prvenstveno) pritožbeno novo.17 Zato ni moč slediti niti s to (oziroma zgolj s to) okoliščino utemeljevani trditvi, da naj bi bila slednja najverodostojnejša priča v postopku, ki nima nobenega interesa za izid pravde, niti posplošenemu pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje njeno izpovedbo napačno ocenilo. Zakaj je sodišče prve stopnje (glede (ne)obstoja tožničinega soglasja k zamrežitvi zabojnikov) kot najbolj prepričljivo ocenilo izpovedbo priče B. B., je razvidno iz vsebine primerjave in ocene prepričljivosti vseh dokazov, ki jih je izvedlo in ki jih omenja (predvsem) v okviru razlogov 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.18

9. Zakaj je lahko sledilo tožničinim trditvam o (so)posesti na parceli, pa je sodišče prve stopnje konkretno in prepričljivo pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbena trditev, da ni izkazan noben konkreten akt tožničinega izvrševanja posesti (in da naj bi omenjeno sodišče napačno/nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo tudi materialno pravo19), ne drži. Novo20 je pritožničino pojasnjevanje, zakaj ne drži, da naj bi tožnica kljub sklenjeni pogodbi z izvajalcem – družbo E.21 (tudi dejansko) čistila obravnavani del parcele.22 Poleg tega je sodišče prve stopnje (ki izpostavlja Pogodbo za izvajanje hišniških del in urejanja okolice na Centrali ... z dne 13. 6. 2017, ki jo je tožnica sklenila z izvajalcem družbo E.– glej prilogo A18) svoje zaključke o dejanskem izvrševanju čiščenja, pometanja, odvoza smeti (itd.), oprlo na izpovedbe tožničine zakonite zastopnice G. G., pri njej zaposlenih prič D. D. in B. B. ter F. F, zakonitega zastopnika družbe E. Pritožba teh zaključkov s posplošenim izpostavljanjem posameznih delov izpovedbe F. F. 23 in (neprepričljivim) izpodbijanjem verodostojnosti izpovedb zakonite zastopnice tožeče stranke ter pri njej zaposlenih prič (in sicer le iz razloga njihove zaposlitve) ne uspe omajati. Brezpredmetno je tudi njeno izpostavljanje, da tožnica ni pojasnila, zakaj bi lahko parkiranje tretjih oseb ali njenih uslužbencev pomenilo, da sama kot pravna oseba izvršuje posest, saj je slednja v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2019 jasno navedla, da naj bi bila neposredno ob zabojnikih parkirana tudi njena vozila (in ne le vozila njenih strank ter njenih uslužbencev, kar edino izpostavlja pritožba). Zakaj tožnica z dovoljenjem, da se na določenem delu parcele nahajajo (stojijo) zabojniki etažnih lastnikov oziroma da se ti prestavijo na drugo mesto, ni opustila (izgubila) posesti na parceli (oziroma njenih delih), je prav tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa24). Pritožba zgolj z izražanjem nasprotnega naziranja (oziroma zatrjevanjem, da so po prestavitvi smetnjakov izključno posest na obravnavanem delu parcele izvajali etažni lastniki in da ni moč pričakovati, da bi tožnica v bodoče izvrševala posest spornega dela parcele iz razloga, ker tam stojijo smetnjaki) tudi v tem oziru pomislekov ne poraja. Ker svoje posesti (predmetnega dela) parcele tožeča stranka ni utemeljevala (zgolj) s trditvami o hoji (na avtobus), vožnji s kolesom mimo smetnjakov, odlaganjem smeti in dostopanjem do poslovnih prostorov,25 je brezpredmetno (tudi sicer ne dovolj opredeljeno) pritožbeno izpostavljanje, da naj bi vse priče izpovedale, da tega niso počele. Še manj je za presojo obstoja tožničine (so)posesti relevantno, da naj bi bilo v bližini smetnjakov umazano in da naj bi smrdelo (kar pritožba prav tako izpostavlja).

10. Pritožba odločitvi sodišča prve stopnje o priznanju povračila stroškov tožeči stranki iz naslova pooblaščenkine odsotnosti iz pisarne (in sicer 2 x 40 točk) oporeka z navajanjem, da so ti stroški vključeni v strošek naroka, kar pa ne drži (urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko je predvidena v četrtem odstavku 6. člena, nagrada za zastopanje na naroku pa v Tar. št. 20 Odvetniške tarife/OT26). Prav tako ni moč slediti pritožbenemu pomisleku, da ti stroški tožnici ne gredo iz razloga, ker si je izbrala pooblaščenko (odvetnico) iz Š. Do nagrade iz tega naslova v višini, kot ji je bila priznana, bi bila namreč upravičena tudi, če bi si odvetnika izbrala v kraju, ki sodi pod krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani.

11. Utemeljeno pa pritožba navaja, da tožnici ne gredo stroški posveta s stranko, saj so ti v konkretnem primeru zajeti v druga izvedena odvetničina opravila, in sicer sestavo tožbe (vlog) ter zastopanje, skratka da ne gre za samostojno storitev oziroma za primer iz Tar. št. 39 OT, ki predvideva, da je moč tudi takšno storitev (posvet) posebej obračunati, iz razloga ker ni zajeta v drugih tarifnih številkah (opravilih). Tožnica je nagrado za posvet s stranko priglasila v tožbi (za sestavo katere je prav tako priglasila nagrado), ne da bi pojasnila, zakaj naj bi šlo v konkretnem primeru za samostojno storitev. Če ni moč govoriti o posvetu, ki bi bil iz utemeljenih razlogov opravljen posebej (samostojno), gre lahko po sami naravi stvari »zgolj« za storitev, ki je potrebna bodisi za sestavo vloge (kot v konkretnem primeru) oziroma siceršnjo opravo (strokovnega) zastopanja.2728 V tem delu je bilo zato potrebno skupni s strani sodišča prve stopnje priznani znesek stroškov tožeče stranke zmanjšati za 74,66 EUR (kolikor je sodišče prve stopnje tožnici iz obravnavanega naslova29 skupaj s povračilom materialnih stroškov in DDV priznalo). V skladu z navedenim je to sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev (V. točka izpodbijanega sklepa) spremenilo tako (358. člen ZPP), da se znesek 1.536,58 EUR nadomesti z zneskom 1.461,92 EUR. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je toženka s pritožbo uspela v relativno majhnem delu,30 sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožnica nosi sama svoje stroške odgovora, saj ni ta v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Pravilno tožečo. 2 Ki naj bi jo zaradi motenja posesti v povezavi s parkirišči etažni lastniki sprožili zoper tožnico. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 4 V tem oziru glej npr. sklepe tega sodišča II Cp 286/2018 z dne 3. 10. 2018, II Cp 4172/2009 z dne 20. 1. 2010, I Cp 2482/2015 z dne 23. 9. 2015 in I Cp 2475/2015 z dne 21. 10. 2015. 5 Glej sklep tega sodišča II Cp 286/2018 z dne 3. 10. 2018, ki ga pritožba tudi sama omenja. 6 Pritožba omenja naziranje podano v sklepu tega sodišča II Cp 3440/2013 z dne 12. 3. 2014, v katerem so izpostavljene okoliščine, zaradi katerih je bila podana pasivna legitimacija toženca (sodelovanje, naročilo in korist od motilnega ravnanja). Iz citirane odločbe pa ne izhaja, da pasivno legitimiran v motenjskih pravdah (torej nasploh) ne more biti nekdo (kot je to v konkretnem primeru toženka), ki je motilno ravnanje (neposredno) naročil (zaradi česar pritožničino poudarjanje, da nima (nobenega posebnega) interesa v zvezi z obravnavanimi motilnimi ravnanji, ni bistveno). 7 Glej sklep tega sodišča II Cp 286/2018 z dne 3. 10. 2018, v zvezi s katerim pritožba (pa še to zgolj smiselno) izpostavlja v 14. točki obrazložitve podano ugotovitev, da toženka kot upravnica (garaže) ni imela jasnega pooblastila etažnih lastnikov za izvedbo (v omenjeni zadevi) obravnavanega (motilnega) ravnanja, spregleda pa, da je pritožbeno sodišče v isti točki obrazložitve jasno poudarilo, da se v primerih, ko je očitno, kdo je posest motil (v omenjeni zadevi je sporne stebričke po svojem zakonitem zastopniku postavila toženka kot upravnica garaže), ni ovire, da se tožba vloži proti njemu, ne da bi se tožniki, ki želijo hitro in učinkovito pravno varstvo, ukvarjali z vprašanjem, v čigavo korist je motilec morebiti ukrepal (hkrati je jasno poudarilo, da bi bila lahko tožba uperjena tudi zoper etažne lastnike garažne hiše, saj je bilo motilno dejanje storjeno v njihovo korist). 8 Glej VSM sklep I Cp 183/2017 z dne 21. 3. 2017, na podlagi vsebine (obrazložitve) katerega toženka v pritožbi (na novo) izpostavlja svojo dobrovernost (češ da je bila prepričana, da je tožnica podala soglasje k zamrežitvi, česar v sami pravdi ni uspela izkazati), kar je (kot bo v nadaljevanju še poudarjeno) za presojo protipravnosti izvršenega motenja oziroma obstoj njene pasivne (stvarne) legitimacije (tudi sicer) nebistveno. 9 Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje (s hkrati posplošeno podanim očitkom, da naj bi slednje napačno uporabilo materialno pravo) pritožnica oporeka s (z neprepričljivim) pojasnjevanjem, da sama del ni neposredno naročila, saj naj bi jih naročila v imenu in na račun etažnih lastnikov (njihovega sklepa), kar pa sta dve različni kategoriji, ki se ne izključujeta (si med seboj ne konkurirata). Nebistveno je tudi pritožbeno poudarjanje, da toženka, v kolikor bi bila sama sposobna izvesti zamrežitev, teh del ne bi neposredno naročila neposredno drugemu (in da bi bili v takem primeru neposredni naročniki sami etažni lastniki). Temu argumentu ni moč slediti, ker je v prvi vrsti hipotetičen, poleg tega pa bi bila (lahko) pritožnica tudi v takem (torej hipotetičnem) primeru (kot neposredni izvršitelj motilnega ravnanja) pasivno legitimirana. 10 Upoštevaje navedeno pa je (v nasprotju s tem kar meni pritožnica, ki obstoja soglasja ni uspela izkazati) pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (glej 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da ne more biti pomembno, kako je toženka razumela postopanje B. B. 11 Vključno s pritožničinim poudarjanjem, da je ravnala v imenu (in račun) etažnih lastnikov, katerih naročilo je izvršila. 12 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013. 13 Ob tem, da sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno (jasno) ne ugotavlja koristnosti zamrežitve za tožnico in da uporablja pogojni način (»…,da bi bilo zamreženje….«), gre tudi sicer za posreden in (sam po sebi) ne posebej prepričljiv pritožbeni argument. 14 In sicer iz razloga ker ni toženka izkazala niti ustno (ali konkludentno) podanega soglasja s strani tožeče stranke. 15 Zato je brezpredmetno pritožbeno pojasnjevanje, katere osebe naj bi se o tem (ustno) dogovarjale v imenu pravdnih strank, nadalje (kar je obenem pritožbeno nov argument) kako naj bi na skici označile pozicijo smeti/smetnjakov, kot tudi kako naj bi bila B. B. pri teh dogovarjanjih (o novi poziciji zabojnikov) natančna. 16 Ki jih pritožba ustrezno (jasno) ne izpodbija. 17 V kolikor gre za dejstvo, ki je nastopilo po zaključku glavne obravnave, pa je iz tega razloga neupoštevno. Sodišče prve stopnje sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave, na to dejansko stanje (dejstva obstoječa ob njenem zaključku) pa je ob odločanju o pritožbi vezano tudi to sodišče (glej npr. II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012). 18 Okoliščine (ki jih edine izpostavlja pritožba), da je omenjena priča pri tožnici zaposlena, da je sodelovala pri celotni zadevi asfaltiranja in da je seznanjena z drugimi zadevami, ji same zase (kot poskuša to prepričati pritožba) še ne jemljejo verodostojnosti (oziroma njeni izpovedbi). 19 Zakaj (in kako) naj bi bilo temu tako, ni (po)jasn(jen)o. 20 Podobna ugotovitev velja za (hkrati nekonkretizirano in neizkazano) pritožbeno zatrjevanje (ki predstavlja nasprotovanje drugačni ugotovitvi sodišča prve stopnje), da parcela (oziroma njen relevantni del) ne predstavlja dovoza do tožničinih garaž. 21 Na kar se je tožnica sklicevala v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2019. 22 V ta okvir sodi tudi (ne dovolj pojasnjena) pritožbena trditev, da toženka sicer priznava (verjame v) naročilo čiščenje izvajalcu, vendar ne konkretnega dela parcele. 23 Ki je na naroku dne 22. 11. 2019 izpovedal, da so (pred asfaltiranjem) čistili tudi sporni del parcele (zgolj zato, ker je omenjeni uporabil besedno zvezo »Mislim, da….«, to še ne pomeni, kot meni pritožba, da naj bi bila ta izpovedba pri ugotavljanju dejanskega stanja neupoštevna). 24 V kateri je (pravilno) pojasnilo tudi, da za izvajanje (obstoj) posesti ni potrebno, da bi posestnik prav na vseh delih svoje nepremičnine ves čas izvajal neka dejanja, ampak da je bistveno to, da jih lahko (v primeru soposesti v okvirih dogovorjenega načina njenega izvrševanja) izvede, kadar oceni, da je to potrebno. 25 Kar je tudi sicer pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP) navajanje. 26 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 27 Glej sklepa tega sodišča II Cp 2419/2018 z dne 11. 3. 2019 in II Cp 91/2020 z dne 9. 3. 2020, kot tudi VDSS sklep Psp 278/2017 z dne 9. 11. 2017. 28 Tožnica se v odgovoru na pritožbo v zvezi s tem sklicuje na (drugačno) naziranje oziroma obvezno razlago Tar. št. 39 OT s strani Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 9. 2. 2016 (in z dne 28. 9. 2017), na katero pa to sodišče ni vezano (vezano je zgolj na Ustavo RS in zakone). V zvezi s tem glej pojasnilo, ki ga je v zvezi 22. členom Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003), ki je po svoji vsebini enak določbi sedaj veljavnega 14. člena Odvetniške tarife (v povezavi z 19. členom Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93, s kasnejšimi spremembami) podalo Vrhovno sodišče RS v odločbah I Up 996/2005 z dne 14. 9. 2005 in I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006 (glej tudi VDSS sklep Psp 278/2017 z dne 9. 11. 2017, VSL sklep I Cp 1250/2017 z dne 8. 11. 2017, VSM sklep I Ip 296/2016 z dne 23. 6. 2016, VSL sodbo II Cp 456/2018 z dne 18. 7. 2018, VSC sklep II Kp 51005/2018 z dne 30. 6. 2020). 29 In sicer 100 točk. 30 To je zgolj delno glede stroškovne odločitve.