Jedro

Sodišče mora ugotoviti obstoj vseh elementov zunajzakonske skupnosti, da bi lahko takšen partner dedoval na podlagi 10. čl. ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 152/2014 z dne 1. 12. 2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi tožnici pripadla dedna pravica po pokojnem J. R., rojenemu 31. 1. 1940, umrlem dne 5. 6. 2014, ker je z njim živela v zunajzakonski skupnosti od 19 5. 1998 do njegove smrti 5. 6. 2014. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica in zapustnik nista živela skupaj v skupnem gospodinjstvu in tudi ne v ekonomski skupnosti. Tako je izpovedala sama tožnica, kakor tudi zaslišane priče. Tožnica tudi ni skrbela za pokojnega, ko je bil le-ta bolan, prav tako ni bila pooblaščena na njegovem tekočem računu. Tožnica si je sama uredila stanovanjsko hišo, katero je kupila iz svojih sredstev. Pokojni se k njej ni preselil, temveč se je vračal v stanovanjem v svoji stanovanjski hiši. Samo dejstvo, da je J. R. pomagal tožnici pri delu na vrtu in tudi pri gospodinjskih opravilih, kadar je bil pri njej na obisku, pa še ne pomeni življenjske skupnosti moškega in ženske, ki bi bila celo vsebinsko enaka zakonski zvezi. Sodišče prve stopnje večdnevnih obiskov J. R. pri tožnici v T. ne more šteti za skupno bivanje, skupno gospodinjstvo, najmanj pa za ekonomsko skupnost. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo ob uporabi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 10. člena ZD. Za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti morajo biti skladno kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji in sicer med partnerjem mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, vsebinsko enaka zakonski zvezi, ki mora trajati dalj časa, pri čemer ne sme biti okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Poleg tega pa mora biti izkazana tudi notorna skupnost, oziroma mora biti podana notorna skupnost tako, da partnerja veljata v očeh okolja za taka življenjska sopotnika, kot sta to mož in žena. Tega pa na podlagi izpovedi prič sodišče prve stopnje ni ugotovilo in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Tožnica se z izpodbijano sodbo ne strinja ter meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno je uporabilo materialno pravo, posledično temu pa je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnica in zapustnik naj ne bi živela skupaj v skupnem gospodinjstvu. Dejstvo, da tožnica in zapustnik nista ves čas bivala skupaj, še ne izključuje obstoja zunaj zakonske skupnosti, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožnica poudarja, da kljub temu, da sporazumno nista ves čas živela skupaj, je imela njuna skupnost vse druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti in intimne povezanosti. Pritožnica poudarja, da skupno bivanje nikakor ni edini element obstoja zunaj zakonske skupnosti. Oba sta njun odnos dojema kot zunajzakonsko skupnost, kot takšno pa so jo dojemali tudi vsi ostali, kot je na zaslišanju izpovedal tudi priča A. V., S. R., Z. R., R. P., J. P., M. P. in B. Š.. Prav tako je med pokojnim in tožnico obstajala ekonomska skupnost. Zapustnik je za namen njunega skupnega gospodinjstva iz trgovine prinašal hrano, pijačo, pritožnici pa je denar dajal tudi za bencin, dajal pa ji je tudi gotovino in sicer 20 ali 30,00 EUR mesečno, skupaj okoli 90,00 EUR. Prav tako je zapustnik tožnici plačal izlet, karte za kopanje, česar ne bi storil, če ne bi živela v zunajzakonski skupnosti. Pritožnica še prilaga k pritožbi račun za nakup vozila. Tudi priča Z. C. je izpovedal, da je zapustnik pritožnico pripeljal na praznovanje rojstnega dne njegove žene. Tožnica poudarja, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi priče M. B.,ker je priča neverodostojna. Nadalje pritožnica poudarja, da je sodišče na podlagi izpovedbe priče B. B. naredilo zmoten zaključek glede načina življenja pokojnega J. R. in sicer, da naj bi zapustnik bil ves čas na svojem domu v K. in naj bi hodil le na obiske k svojim intimnim prijateljicam. Pritožnica je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti in prejšnje drugačno življenje zapustnika na drugačne ugotovitve ne morejo vplivati, ker z njeno zunajzakonsko skupnostjo z zapustnikom nima nobene zveze. Iz izpovedbe te priče izhaja, da je zapustnik k pričini mami hodil samo vsak vikend in sicer v petek, soboto in nedeljo. Zapustnik je pri tožnici živel veliko večino časa in je bil odsoten največ dva dni. Pritožnica poudarja, da je sodišče dalo preveliko težo dejstvu, da je imel zapustnik na svojem bančnem računu pooblaščeno prvotoženko. Dejstvo, da je bila za dvigovanje zapustnikovega denarja pooblaščena prvotoženka namreč ne more govoriti proti obstoju zunajzakonske skupnosti. Pritožbo podaja tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče je prisodilo previsoko nagrado pooblaščencu tožene stranke, zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka se s sodbo sodišča prve stopnje popolnoma strinja. Pritožnica k pritožbi podaja nove dokaze, kar je nedovoljena pritožbena novota. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pokojni ni živel ves čas s tožečo stranko. Njuna skupnost ni imela nobenih značilnosti življenjske skupnosti, saj nista živela v ekonomski skupnosti, nista bila čustveno navezana, nista si nudila medsebojne pomoči in opore in so vse pritožbene navedbe v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje in izvedenimi dokazi. Zapustnik je pretežni del časa preživel doma v K. in je le občasno kot prijatelj prihajal k tožeči stranki, kar je vse potrjeno z izvedenimi dokazi. Prav tako nista živela v ekonomski skupnosti, če je zapustnik tožeči stranki kdaj kaj plačal, to še ne pomeni, da sta živela v ekonomski skupnosti. Tožeča stranka je sama potrdila, da nista živela v ekonomski skupnosti, prav tako pa nista imela skupnega gospodinjstva, in nista bila čustveno navezana ter ju okolje ni zaznalo kot zunajzakonska partnerja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno priznalo pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 10. člena Zakona o dedovanju (ZD) dedujejo na podlagi zakona po zapustniku njegovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegov zakonec, njegovi starši, posvojitelj in njegovi sorodniki, njegovi bratje in sestre ter njegovi potomci, njegovi ded in babica ter njihovi potomci. Pri tem pa v skladu z drugim odstavkom istega zakonskega določila kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Po določilu prvega odstavka 12. člena ZZZDR morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjem mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, zadovoljevati mora čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato mora izpolnjevati nekatere, za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo, oziroma ekonomska skupnost. Presoja navedenih pogojev je, saj gre za neformalizirano skupnost, dokaj stroga, vendar je odvisna od vsakega konkretnega primera in v tej zvezi ugotovljenih dejanskih okoliščin.

6. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo takšnih elementov, ki so potrebni za presojo ali sta tožnica in pokojni živela v zunajzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov, katere je po členu 8 ZPP tudi vestno dokazno ocenilo vsakega posebej in vseh skupaj ugotovilo, da tožnica in pokojni nista stanovala skupaj, da tožnik ni imel prijavljenega prebivališča pri tožnici in zato nista živela v skupnem gospodinjstvu. Toženec je kljub temu, da je izročil svojo nepremičnino svoji hčerki še vedno ostal prijavljen na svojem prebivališču, kjer si je tudi zadržal sobo za uporabo. Zgolj ugotovljeno dejstvo, da je večkrat prespal pri tožnici in ji pomagal pri gospodinjstvu in na vrtu, pa še ne pomeni, da je izpolnjen ta prvi pogoj, to je pogoj skupnega bivanja. Izvedeni dokazi so pokazali, da temu ni tako. Prav tako so izvedeni dokazi pokazali, da tožnica in pokojni nista živela v ekonomski skupnosti. Že sama tožnica je izpovedala, da je J. R. prihajal le na večdnevne obiske, da pa je še vedno živel doma v K. Pokojni ji ni pomagal pri obnavljanju hiše v T., pokojnemu ni prala, razen njegovih delovnih oblek, to je opravljala njegovi hči, katera je tudi zanj sicer skrbela kar zadeva hrano in nastanitev. Pokojni je imel na svojem bančnem računu pooblaščeno prvotoženko. Tako ni izpolnjen noben element, da bi lahko sodišče zaključilo o tem, da sta tožnica in pokojni živela v ekonomski skupnosti. Da je pokojni kaj dodal za hrano ali pa tožnici kaj kupil, pa to ne pomeni obstoja ekonomske skupnosti dveh partnerjev. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni skrbela za pokojnega, ko je bil le-ta bolan. Po tistem, ko je prišel iz bolnice, je zanj skrbela hčerka. Tudi zaslišane priče so izpovedale, da sta bila pokojna in J. R. prijatelja s tožnico in nič drugega.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo izpoved priče A. V. in B. B. A. V. ni mogel verodostojno izpovedati o notornosti obstoja zunajzakonske skupnosti, saj je le občasno prihajal k tožnici po zelenjavo. Priča B. B. pa je tudi izpovedal o načinu življenja njegovega očeta, po tistem, ko je ostal sam in je izpovedal, da je imel takšen način življenja, da je v bistvu ves čas živel na svojem domu v K. in je hodil le na obiske k svojim prijateljicam. Takšen način življenja je pokojni J. R. ohranil tudi, ko je bil v sicer intimni zvezi s tožnico.

8. Ker tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo potrebnih elementov za obstoj zunajzakonske skupnosti in s tem tudi ne za obstoj dedne pravice, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo člena 12 ZZZDR in člena 10 ZD. Pritožba zato ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi kršilo določbo člena 8 ZPP, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhajajo jasne dokazne ocene zaslišanih prič in vse te njihove izpovedbe ne potrjujejo notorne skupnosti pokojnega in tožnice, ki bi kot takšna v očeh drugih, veljala kot skupnost moškega in ženske, kot bi živela v zakonski zvezi.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je pri tem pravilno uporabilo Odvetniško tarifo in določbe člena 154 in 155 ZPP.

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, enako krije tudi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške, saj v odgovoru na pritožbo zgolj ponavlja zaključke sodišča prve stopnje (vse po prvem odstavku 154. člen ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).