Jedro

Določba 28. člena ZDD-1 dopušča, da detektiv "pridobiva informacije neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, in od drugih oseb, ki s podatki razpolagajo, če so jih pripravljene dati prostovoljno /.../." S tem sporoča, da detektiv pri izvajanju svoje dejavnosti ob neposredni komunikaciji z drugimi osebami ne sme poseči v njihovo splošno svobodo ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave RS. Ta določba zagotavlja vsakomur pravico "da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah, /.../ da se človek v komunikaciji po lastni presoji odzove na najustreznejši način in se prilagodi vsakokratnemu naslovniku." Merila prikrite kazenske preiskave (ob zatrjevanju kršitve privilegija zoper samoobtožbo ali njegovih prvin) so uporabna le, ko imamo opravka z izjavami (kasnejšega) domnevnega storilca, danimi pri sodelovanju v oblastnih (nekazenskih) postopkih. Prav tako ni mogoče uporabiti meril, oblikovanih za presojo načinov pridobivanja izjave, ki štejejo za ekvivalent (policijskega) zaslišanja. Za uporabo teh meril je bistveno, da je do izjave prišlo zaradi odločilnega vpliva organa kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni A. B. je dolžan plačati 600 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 2599/2013 dne 30. 1. 2019 obsodilo A. B. in A. C. zaradi poskusa goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zv. s 34. členom Kazenska zakonika (KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi. Obsojenemu A. B. je določilo kazen zapora 1 leta in 6 mesecev, obsojenemu A. C. pa kazen 1 leta zapora. Za oba je določilo preizkusno dobo 3 let. Zavarovalnici Triglav je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 558,42 EUR in odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 2599/2013 z dne 4. 12. 2019 sodbo spremenilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in Zavarovalnico Triglav napotilo na pravdo, v preostalem delu pa zavrnilo pritožbi obsojencev in potrdilo sodbo okrožnega sodišča. 2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega A. B. Zahtevo vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena v zv. z 8. točko prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zv. z drugim odstavkom 371. člena ZKP) ter zaradi kršitev kazenskega zakona. Vložniki predlagajo, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, ki predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom, ki pa se o njem niso izjavili.

B.

5. Vložnik zatrjujejo: a) da je podana kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ker se izpodbijana sodba opira na uradni zaznamek, sestavljen dne 21. 10. 2010, o izjavi, ki jo je ob klicu na Operativno-komunikacijski center Policijske uprave Celje podal obsojeni A. B. (list. št. 6); b) da je podana kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ker se izpodbijana sodba opira na izpovedbo zasebnega detektiva S. N. o izjavi, ki mu jo je med pogovorom dne 21. 4. 2011 podal soobsojeni A. C., in na njegovo pisno izjavo, sestavljeno ob tej priložnosti; c) da je podana kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP s tem, ker sodišče ni ponovilo izvedenstva cestnoprometne stroke; in č) da je podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče napačno opredelilo dejanje po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 211. člena KZ-1. 6. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče opre sodbo na nedovoljen dokaz. Dokaz ni dovoljen, če je pridobljen s kršitvijo ustavne ali zakonske dokazne prepovedi, tj. s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic ali s kršitvijo določbe ZKP, za katero je predpisana sankcija z izločitvijo dokaza. Vložnik ne zatrjuje, da je bi bila sporna izjava pridobljena s kršitvijo dokazne prepovedi, zatrjuje pa, da naj bi prepoved (opirati se na takšno izjavo) izvirala iz načela neposrednosti, ki - med drugim - terja dokazovanje z dokaznimi sredstvi, ki so z dokazovanim dejstvom najtesneje zvezana. Iz tega izpeljuje sklep, da naj bi bilo dopustno le dokazovanje z izvirnim posnetkom klica obsojenega A. B. na OKC PU Celje. Izvirni posnetek v času sojenja ni bil več na voljo.

7. Zatrjevana kršitev ni podana. Načelo neposrednosti glavne obravnave ne vsebuje dokaznih prepovedi ali zapovedi, niti kolikor iz njega izhaja, da naj si sodišče prizadeva za dokazovanje s ti. izvirnimi dokazi. Sporočilo načela neposrednosti je namreč treba razumeti v povezavi z načelom proste presoje dokazov, ki izključuje ti. formalna dokazna pravila (prvi odstavek 18. člena ZKP), tudi pri izbiri dokaznih sredstev (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, točka 11 obrazložitve). To pomeni, da sme sodišče brez ovir poseči tudi po dokaznih sredstvih, ki so v spoznavnem smislu šibkejša. To so položaji, ki jih ilustrira določba zadnje povedi prvega odstavka 339. člena ZKP, naj se pisanja, ki pomenijo dokaz, po možnosti predložijo v izvirniku. Ob takšnih izhodiščih zahtevi, ki nasprotuje uporabi zapisa posnete izjave obsojenega A. B., ni mogoče slediti.

8. Kršitev zaradi opiranja sodbe na nedovoljen dokaz naj bi bila podana tudi s tem, da se je sodišče oprlo na pisno in ustno izjavo, ki jo je soobsojeni A. C. podal zasebnemu detektivu S. N. Pri tem se vložniki opirajo na določbo 28. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1) in na primerjavo z metodami pridobivanja izjav od domnevnega storilca v kazenskem postopku (ob zatrjevanju, da je šlo za prikrito kazensko preiskavo).

9. Določba 28. člena ZDD-1 dopušča, da detektiv "pridobiva informacije neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, in od drugih oseb, ki s podatki razpolagajo, če so jih pripravljene dati prostovoljno /.../." S tem sporoča, da detektiv pri izvajanju svoje dejavnosti ob neposredni komunikaciji z drugimi osebami ne sme poseči v njihovo splošno svobodo ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave RS. Ta določba, tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, zagotavlja vsakomur pravico "da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah, /.../ da se človek v komunikaciji po lastni presoji odzove na najustreznejši način in se prilagodi vsakokratnemu naslovniku."

10. Vložnik zatrjuje, da je bila izjava pridobljena zaradi lažnih navedb detektiva o (sicer neobstoječem) očividcu, zaradi groženj z uvedbo kazenskega postopka, zaradi groženj s stroški in z lažnimi obljubami. Presojo dejanskih okoliščin so sodišča opravila celovito, tudi ob primerjavi vodenja pogovora z izvajanjem policijskih preiskovalnih pooblastil (pa čeprav je zasebni detektiv opravljal naloge za zavarovalnico in ne kot sodelavec policije). Presojo so opravila skladno z ustavno določenimi merili (gl. zlasti sodbo višjega sodišča, točko 9 obrazložitve in sl.). Vrhovno sodišče sprejema stališče, da v pogovoru med A. C. in S. N. ni bilo okoliščin, ki bi preprečevale, da bi se A. C. na izjave S. N. odzval po prostem in svobodnem premisleku, brez ovir in brez tveganj za svojo telesno ali duševno celovitost. 11. Ob tem je treba še dodati, da so merila prikrite kazenske preiskave (ob zatrjevanju kršitve privilegija zoper samoobtožbo ali njegovih prvin) uporabna le, ko imamo opravka z izjavami (kasnejšega) domnevnega storilca, danimi pri sodelovanju v oblastnih (nekazenskih) postopkih (gl. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011). Prav tako ni mogoče uporabiti meril, oblikovanih za presojo načinov pridobivanja izjave, ki štejejo za ekvivalent (policijskega) zaslišanja. Za uporabo teh meril je bistveno, da je do izjave prišlo zaradi odločilnega vpliva organa kazenskega postopka (policije; gl. npr. sodbe ESČP v zadevi Allan proti Združenemu Kraljestvu, št. 48539/99 z dne 5. 11. 2002; Bikov proti Rusiji, št. 4378/02 z dne 10. 3. 2009, veliki senat; M.M. proti Nizozemski, št. 39339/98 z dne 8.4.2003). Zato tudi argumentom vložnika, ki iščejo vzporednice z oblastnim (policijskim) pridobivanjem izjav, ni mogoče slediti (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 35851/2011-189 z dne 10. 3. 2016).

12. Vložnik se glede zatrjevanih kršitvah pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP opira na razlike med izvedenskimi mnenji, zlasti na odstopanja v izvedenskem mnenju S. H. glede določenih okoliščin prometne nesreče (koeficient trenja, značilnosti vozil in pnevmatik ter radij krivine). Pridobljena strokovna in izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje izčrpno ocenilo v točkah 10 - 16 obrazložitve sodbe ter se do predlogov za ponovitev izvedenstva opredeljevalo v točkah 26 - 31 izpodbijane sodbe; višje sodišče se je na pritožbene navedbe odzvalo v točkah 17 in 18 obrazložitve svoje sodbe. V kazenskem postopku mora biti obdolžencu omogočeno, da mnenje izvedenca kritično analizira, oceni, uveljavlja ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizira ter se tako izjavi o tem dokaznem gradivu in se do njega opredeli, tudi z angažiranjem svojega strokovnjaka (Ustavno sodišče RS nazadnje v odločbi Up-511/17-20 z dne 7. 1. 2021). To možnost je obramba izkoristila, sodišče pa se je do obrambnih izvajanj opredelilo tudi tako, da je izvedensko mnenje dokazno ocenilo v luči strokovnega mnenja, ki ga je predložila obramba (sodba okrožnega sodišča, obrazložitev v točkah 10 in sl.). Sodišče prve stopnje se je do vseh mnenj razumno opredelilo in razumno zavrnilo nadaljnje dokazne predloge. Navedbe vložnika je zato mogoče razumeti le kot nestrinjanje z dokazno oceno v pravnomočni sodbi, s čimer pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.

13. Tudi glede očitkov kršitve kazenskega zakona Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča, ki sicer sledi že ustaljeni sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 133/2009 z dne 28. 5. 2009). Kaznivo dejanje po drugem odstavku 211. člena KZ-1 je pripravljalne narave, "lažnivo prikazovanje škodnega dogodka" (kot eno od izvršitvenih ravnanj po tej določbi) pa je mogoče razumeti le kot prikazovanje škodnega dogodka tretjim osebam, npr. oškodovancu ali policiji. Tisti trenutek, ko storilec škodni dogodek lažno prikaže osebi, pri kateri želi doseči ravnanje v škodo lastnega ali tujega premoženja, preide ravnanje v izvrševanje znakov goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Poskus takšnega dejanja - v kvalificirani obliki iz tretjega odstavka 211. člena KZ-1 - se tudi očita obsojenima A. B. in A. C. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

C.

14. Ker zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče slediti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP, smiselni uporabi prvega odstavka 95. člena ZKP in Taksni tarifi, določeni z Zakonom o sodnih taksah (tar. št. 7152, 71113 in 7113).