Jedro

Ugotovljene okoliščine primera sicer potrjujejo, da je tožnik moral ukrepati hitro, vendarle pa ne v tolikšni meri, da bi mu to onemogočalo varen dostop do službenega vozila. Hoja po (že tako le deloma) poledeneli podlagi ne zahteva posebne, temveč zgolj običajno skrbnost, ki se lahko pričakuje od povprečnega odraslega človeka. Tožnik bi se torej poškodbi izognil že s previdn(ejš)im stopanjem, s čimer bi se zamudil le zelo kratek čas. Da tega ne bi mogel (ali smel) storiti, oziroma da bi s takšnim ravnanjem ogrozil uspešno in pravočasno opravo svojih nalog, iz okoliščin primera ne izhaja. Pri tem je odločilno, da se tožnik ni poškodoval pri nujnem in takojšnjem posredovanju v zvezi s kaznivim dejanjem oziroma požarom, pač pa so bile to le (že minule) okoliščine. Njegovo delo v konkretnem primeru ni bila nevarna dejavnost.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeča stranka pa je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki 31,71 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki 131,36 EUR njenih pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo tožeče stranke, ki ji je nastala zaradi poškodbe pri delu dne 14. 2. 2003, odločitev o pravdnih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. Obrazložilo je, da se je tožnik kot policist poškodoval pri opravljanju dejavnosti, ki je bila v konkretnem primeru nevarna. Šlo je za ogled kraja kaznivega dejanja, pri katerem so gasilci gasili požar v restavraciji, v kateri so našli zabodeno osebo, pogrešan je bil otrok ter niso vedeli, ali je še kdo v objektu. Obstajali so tudi priporni razlogi za določene osebe. Vse te okoliščine so terjale hitro gibanje in ukrepanje tožnika, saj je moral po radijski zvezi obvestiti policijsko postajo o tem, kje se otrok nahaja, hitro pa je moral napisati tudi uradne zaznamke o razgovorih, saj je iz njih izhajal obstoj pripornih razlogov za osumljenca kaznivega dejanja. Zato se je odpravil proti službenemu vozilu, pri tem pa mu je na zaledeneli grbini spodrsnilo, tako da je padel in si poškodoval desno koleno. Tla na kraju dogodka so bila neravna in peščena, zaradi gašenja in nizkih temperatur v zimskem času pa še delno poledenela.

(2) Proti sodbi se zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka (zavarovalnica tožnikovega delodajalca). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo pri delu policista (tožnika) v konkretnem primeru za nevarno dejavnost. Meni, da tožnikovo zbiranje obvestil, čeprav zelo hitro, že pojmovno ne more biti nevarno, prav tako pa mokra in poledenela tla v zimskem času ne predstavljajo izvora povečane nevarnosti za nastanek poškodb. Pri tem se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča VS RS (II Ips 391/97 z dne 11. 11. 1998, II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008, II Ips 370/2004 z dne 17. 3. 2005 ter II Ips 50/2003 z dne 8. 1. 2004) in na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 243/2008 z dne 11. 6. 2008. Tožnik bi poledenela tla lahko pričakoval toliko bolj, ker je z ogledom pričel že ob sedmi uri zjutraj, škodni dogodek pa se je zgodil šele ob dvanajsti uri, torej po petih urah dela na terenu, ko je bilo zbiranje obvestil pri koncu. Opozarja, da je bil tožnik razmeram primerno obut (zimski čevlji) in da neravna peščena tla (v nasprotju z gladkimi asfaltiranimi tlemi) zdrse prej preprečujejo kot pa povzročajo. Tožnik bi se ob minimalni (in ne nadpovprečni) skrbnosti padcu lahko izognil, saj bi moral pred vstopom v vozilo le pogledati v tla, kar je od povprečnega odraslega človeka utemeljeno pričakovati, čeprav se mu mudi. Na drugi strani od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo kraje kaznivih dejanj v zimskem času posipal s peskom in soljo. Meni, da dokazni postopek ni potrdil nujnosti in potrebne hitrosti ukrepanja, saj je tožnik pred škodnim dogodkom z ostalimi kriminalisti zbiral obvestila že celo dopoldne, v času škodnega dogodka pa je bilo zbiranje obvestil zaključeno, požar pogašen, pogrešani otrok pa najden. Tudi priča B. R. je izpovedal, da glede na navedeno ne vidi razlogov za hitro ukrepanje. Končno opozarja, da so policisti za urno delo na terenu strokovno usposobljeni, tožnik pa je podobno delo opravljal že dlje časa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

(3) Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejavnost policista kriminalista ni nevarna sama po sebi, da pa lahko v določenih okoliščinah postane nevarna. Ocena, ali gre v tem primeru za nevarno dejavnost, je tako odvisna predvsem od konkretnih dejanskih okoliščin. Te morajo spremeniti tveganje nastanka poškodb v tolikšni meri, da ga kljub ustrezni skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in še vedno predstavlja veliko verjetnost škode ali pa nevarnost, da bo ta znatna, nadpovprečna.

(6) Potrebna hitrost tožnikovega ukrepanja na kraju dogodka ter tamkajšnja delno poledenela neravna peščena površina gotovo povečujeta nevarnost nastanka poškodb, še posebej, ko obe okoliščini časovno sovpadata, kot je to primer v obravnavani zadevi. Ker pa poledenelost tal v zimskem času ni nepredvidljiva in neobičajna okoliščina, bi bilo mogoče tožnikovo dejavnost v konkretnem primeru opredeliti kot nevarno le, ko bi narava njegovih nalog terjala, da se nujno opravijo nemudoma oziroma takoj na način, ki bi predstavljal tveganje za tožnikovo zdravje. V konkretnem primeru bi tožnikova delovna obveznost od njega morala terjati dostop do službenega vozila s tolikšno naglico, da ne bi imel (dovolj) časa, da se razmeram ustrezno prepriča, kam in na kakšen način bo varno stopil. Ne glede na dolžnost ukrepanja policistov morajo le-ti ravnati smotrno in sorazmerno nujnosti ter stopnji naglice, ki se pri opravljanju določenih nalog od njih zahteva; svojega življenja in zdravja niso dolžni izpostavljati v vsakem primeru (1).

(7) Ugotovljene okoliščine primera sicer potrjujejo, da je tožnik moral ukrepati hitro, vendarle pa ne v tolikšni meri, da bi mu to onemogočalo varen dostop do službenega vozila. Pritožba ima prav, da hoja po (že tako le deloma) poledeneli podlagi ne zahteva posebne, temveč zgolj običajno skrbnost, ki se lahko pričakuje od povprečnega odraslega človeka. Tožnik bi se torej poškodbi izognil že s previdn(ejš)o hojo, s čimer bi se zamudil le zelo kratek čas, kar na bistvo in uspešnost njegove naloge (na policijsko postajo je moral posredovati zbrane uradne zaznamke) ne bi vplivalo. Da tega ne bi mogel (ali smel) storiti, oziroma da bi s takšnim ravnanjem ogrozil uspešno in pravočasno opravo svojih nalog, iz okoliščin primera ne izhaja. Pri tem je namreč odločilno, da se tožnik ni poškodoval pri nujnem in takojšnjem posredovanju v zvezi s kaznivim dejanjem oziroma požarom, pač pa so bile to le (že minule) okoliščine. Njegovo delo v konkretnem primeru ni bila nevarna dejavnost. Tožnik, ki ga bremeni dokazovanje nevarne dejavnosti (2. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami; od tu OZ, in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; od tu ZPP), natančnejših trditev v tej smeri ni podal (215. čl. ZPP).

(8) Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo materialno pravo, ko je dejavnost tožnika opredelilo kot nevarno in posledično ugotovilo (objektivno) odgovornost zavarovanca tožene stranke (2. odst. 131. čl. OZ in 150. čl. OZ). Ker trditev glede morebitne krivdne odgovornosti ni bilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. tč. 358. čl. ZPP).

(9) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških, temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov in Zakona o sodnih taksah. Za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada toženi stranki 31,71 EUR (taksa za odgovor na tožbo), njeni priznani stroški s pritožbo pa znašajo 131,36 EUR (taksa za pritožbo). Materialnih stroškov tožena stranka ni opredeljeno izkazala, zato jih sodišče ni priznalo.

(1) Primerjaj sklep VS RS, opr. št. II Ips 158/99 z dne 13. 10. 1999.