Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 318. člena ZPP, ko je svojo odločitev gradilo na sodišču znanih podatkih, ki v tožbi niso bili navajani, niti niso splošno znani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano (zamudno) sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanjske hiše na L. 11/a, L., ter da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške. Svojo odločitev je temeljilo na 4. odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre v obravnavani pravdi za tipično lastninsko tožbo, s katero eden od solastnikov nepremičnine zahteva vrnitev te nepremičnine v posest solastnikov. Dejstvo obstoja toženčevega stalnega bivališča ne pomeni nujno obstoja soglasja solastnikov, da toženec prebiva v njihovi nepremičnini, ker je verjetno, da je solastnik, ko je pridobil svojo solastninsko pravico, soglašal s pridobitvijo toženčevega stalnega prebivališča v upravnem postopku, to pa nikakor ne pomeni, da novi solastnik ne more zahtevati vrnitve svoje solastne stvari v posest. Toženec je lahko takšno soglasje imel, sedaj pa ga nima več. Naslova stalnega bivališča torej ne gre enačiti s pravnim naslovom za bivanje v sporni nepremičnini. Ker je bila tožba tožencu pravilno vročena in ta nanjo ni odgovoril, bi sodišče prve stopnje torej moralo izdati zamudno sodbo. Iz izpodbijane sodbe tudi ni možno ugotoviti, kaj je sodišče prve stopnje pripeljalo do zaključka, kot ga je sprejelo. Sodba niti ne predstavi pravne norme kot podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pri izdaji zamudne sodbe velja čisto razpravno načelo, medtem ko je sodišče prve stopnje ravnalo po preiskovalnem načelu, ko se je opredeljevalo po prijavljenem prebivališču toženca.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče, če toženec ne odgovori na tožbo, izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Torej, ko sodišče tožbeni zahtevek presoja po vsebini, lahko upošteva le dejstva, ki so navedena v tožbi, v kolikor ta dejstva niso v nasprotju z dokazi v spisu ali s splošno znanimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 318. člena ZPP, ko je svojo odločitev gradilo na sodišču znanih podatkih o prijavljenem stalnem prebivališču toženca, ker to dejstvo v tožbi ni bilo navajano, niti ni splošno znano. Tudi sicer ni nujno, da tisti, ki ima svoje prebivališče prijavljeno na določenem naslovu, to nepremičnino uporablja zakonito.

Zaradi zgoraj podane zmotne uporabe določb ZPP je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (z nezakonitim postopanjem sodišča stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) in je bilo potrebno pritožbi ugoditi že iz tega razloga, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker pritožbeno sodišče kršitve postopka ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). Če bi namreč pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da bi izdalo zamudno ugodilno sodbo, bi bila toženi stranki kršena pravica do pritožbe. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.