Jedro

Kot izhaja iz stališča sodne prakse določitev preživnine ni matematično opravilo, saj po eni strani ni mogoče celovitosti življenja preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Za pravično porazdelitev preživninskih bremen med udeležencema se namreč upoštevajo tudi dejavniki, ki so povsem nenumerični in nematerialne narave.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se IV. točka izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „Udeleženca sta dolžna od 3. 6. 2021 dalje kriti mesečne potrebe v višini 346,00 EUR za ml. A. A. in v višini 377,00 EUR za ml. B. B. tako, da C. C., EMŠO: ..., plačuje 50 % njunih potreb, to je znesek 173,00 EUR za ml. A. A. in 188,50 EUR za ml. B. B., na bančni račun matere D. D. št. ... Mati D. D., EMŠO: ..., bo svojo preživninsko obveznost izpolnjevala s kritjem 50 % potreb ml. otrok in sicer za ml. A. A. v višini 173,00 EUR mesečno, za ml. B. B. pa 188,50,00 EUR mesečno, v takem znesku do prve valorizacije preživnin, od takrat dalje pa v valorizirani višini, ki bo razvidna iz vsakokratnega obvestila pristojnega Centra za socialno delo.

Razliko od plačane do dosojene preživnine za čas od 1. 6. 2021 do 21. 1. 2022 je C. C. dolžan D. D. plačati v 15 dneh, in sicer: - 161,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2021 dalje do plačila, - 361,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 dalje do plačila, - 161,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2021 dalje do plačila, - 161,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2021 dalje do plačila, - 161,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2021 dalje do plačila, - 161,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2021 dalje do plačila, - 161,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2021 dalje do plačila - 161,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2022 dalje do plačila.

V bodoče dospevajoče obroke v skupnem znesku 361,50 EUR je C. C. dolžan plačevati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamujenega zneska preživnine za čas od njene zapadlosti dalje do dneva plačila. Tako preživnino je dolžan plačevati do prve valorizacije preživnin, od takrat dalje pa v valorizirani višini, ki bo razvidna iz vsakokratnega obvestila pristojnega Centra za socialno delo, pod izvršbo.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se mladoletna otroka A. A. in B. B. dodelita v varstvo in vzgojo materi (predlagateljici) in očetu (nasprotnemu udeležencu) ter njuno stalno prebivališče določilo na naslovu stalnega prebivališča predlagateljice, ki se ji vročajo tudi poštne pošiljke za otroka (I. in II. točka izreka). Uredilo je izvrševanje skupnega starševstva (III. točka izreka) ter odločilo, da znašajo mesečne potrebe za ml. A. A. 346,00 EUR, za ml. B. B. pa 377,00 EUR, pri čemer je predlagateljica dolžna kriti 55 % potreb mld. otrok, nasprotni udeleženec pa 45 %. Hkrati je sodišče odločilo, da je nasprotni udeleženec razliko od plačane do dosojene preživnine za čas od 1. 6. 2021 do 21. 1. 2021 dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse pod izvršbo (IV. točka izreka). Kar sta udeleženca zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (V. točka izreka) ter odločilo, da se morata udeleženca vključiti v trening starševskih veščin pri Društvu za nenasilno komunikacijo (VI. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje (VII. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot je razvidno iz obrazložitve pritožbe, izpodbija I., III. in IV. točko izreka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo pravila postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu predlagateljice, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

Predlagateljica sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnilo, zakaj je skupno starševstvo v večjo korist otrok, kot če bi bila otroka dodeljena predlagateljici. Le-ta je namreč že v svojih vlogah navedla, da se udeleženca nista sposobna sporazumevati glede otrok in izvajati skupnega starševstva. Med njima ni medsebojnega zaupanja in usklajevanja, ne le glede pomembnejših, pač pa tudi glede vsakdanjih zadev. Ker udeleženca nista sposobna neobremenjene komunikacije in med njima obstaja zelo visoka stopnja konflikta, ki otroka ogroža, skupno starševstvo ni v korist mld. otrok. Sklep v tem delu ni obrazložen oziroma je obrazložen pomanjkljivo, hkrati pa nasprotuje samemu sebi, saj je sodišče z izbiro rezidenčne oblike skrbništva dejansko pritrdilo trditvam predlagateljice, da skupno starševstvo ni mogoče. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb predlagateljice o tem, da opaža, da nasprotni udeleženec ponovno sega po alkoholu ter ves prosti čas preživi v gostilni, da se ne posveča otrokoma in ne skrbi, da opravita šolske obveznosti. Opozarja, da je bil nasprotni udeleženec poslan na zdravljenje od alkohola ter vključen v društvo za nenasilno komunikacijo, vendar obeh procesov ni izpeljal do konca, saj sodišču tudi ni dostavil ustreznih potrdil. Sodišče med drugim tudi ni upoštevalo, da je naknadno poročilo Centra za socialno delo1 v očitnem neskladju z dejanskim stanjem in da so bili povzetki razgovorov predlagateljice z uslužbenci CSD napačno povzeti. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje bi moralo po predlagateljičinem predlogu angažirati izvedenca za strokovno pomoč pri odločitvi o tem, kaj predstavlja največjo korist otrok. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Predlagateljica sodišču prve stopnje očita tudi, da je odločitev o tem, da se otroka dodelita udeležencema po t.i. rezidenčni obliki, medtem ko se njej naloži večino bremena za varstvo in vzgojo otrok ter večji del preživninskega bremena (55%), nepravilna in nepravična. Obveznosti nasprotnega udeleženca glede varstva in vzgoje otrok ter samega preživninskega bremena (45%) pa so znižane na minimum. Pri tem dodaja, da okoliščina, da ima nasprotni udeleženec hčerko iz prejšnje zveze, ne more biti odločilna pri določanju preživninskega bremena, saj gre za njegovo življenjsko odločitev, ki ne more iti na škodo predlagateljice. Hkrati izpostavlja, da so preživninske potrebe otrok določene prenizko, saj sodišče neutemeljeno ni upoštevalo višine stroškov, kot jih je navedla predlagateljica. Posledično je preživninsko obveznost nasprotnega udeleženca določilo prenizko, tako po višini, kot po deležu. Glede določitve stikov med poletnimi počitnicami predlagateljica navaja, da so le-ti določeni preveč rigidno in neustrezno, saj ni nujno, da bo sama lahko dobila letni dopust ravno prvih 14 dni v avgustu. Nobene ovire namreč ni, da ne bi mogla z otrokoma teh neprekinjenih 14 dni preživeti kadarkoli v drugem obdobju poletnih počitnic.

3. Nasprotni udeleženec odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče za odločanje o varstvu in vzgoji otroka je v 54. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS), iz katerega izhaja, da so pravice in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, enake. Na podlagi 18. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (ki se uporablja skladno z 8. členom Ustave RS), sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Slednje velja tudi v primeru, ko starši ne živijo več skupaj oz. če živijo ločeno (135 člen Družinskega zakonika, DZ). Glavno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih je tako po mednarodnih konvencijah, Ustavi RS in DZ največja korist otroka. Gre za pravni standard, ki zahteva, da se v konkretni zadevi upoštevajo vse objektivne in subjektivne okoliščine. Z vidika otrokove koristi velja kot izhodišče, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena. Skupno varstvo in vzgoja otroka je torej najustreznejša in tudi prvenstvena rešitev pri odločanju o njegovem zaupanju v varstvo in vzgojo.2

6. Pritožbeni očitek o tem, da je sklep v delu, ki se nanaša na določitev skupnega starševstva, neobrazložen in da nasprotuje sam sebi,3 je neutemeljen. Sodišče je v 5. in 6. točki obrazložitve sklepa ustrezno presodilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine v predmetni zadevi ter na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj sprejelo odločitev, da je skupno starševstvo v največjo korist obeh mladoletnih otrok. Iz obrazložitve tudi izhaja, da se je sodišče seznanilo z vsemi navedbami in pripombami predlagateljice v postopku, odgovorilo pa je na bistvene, torej take, ki so pravno relevantne v postopku varovanja koristi mladoletnih otrok. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb o ponovnem seganju nasprotnega udeleženca po alkoholu. Iz 6. točke obrazložitve sklepa jasno izhaja, da je sodišče tovrstne navedbe presojalo, hkrati z upoštevanjem preostalih ugotovitev4 pa zaključilo, da slednje ne omaje dejstva, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje.

7. Dokazna ocena sodišča je jasna, prepričljiva in življenjska, razloge glede odločilnih dejstev pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vprašanja medsebojne komunikacije med udeležencema, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da je pravilno ocenilo, da le-ta ni tako konfliktna, da bi mladoletna otroka ogrožala.5 Tako pravna teorija kot tudi veljavna sodna praksa zavzemata stališče, da lahko določitev skupne vzgoje in varstva prepreči zgolj ogrožanje otrokove koristi, ki obstoji takrat, ko je med starši zelo visoka stopnja konflikta. Za slednjo gre, ko na strani enega od staršev obstoji poseben razlog, ki opravičuje omejitev oziroma njegovo izključitev iz varstva in vzgoje6 in ne pri blažjih komunikacijskih težavah, ki so značilne spremljevalke razpadlih zvez. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo, da sta udeleženca zmožna upoštevati koristi otrok, čeprav je med njima še vedno zaznati določene negativnosti, zaradi česar jima je naložilo, da se morata vključiti v trening starševskih veščin pri Društvu za nenasilno komunikacijo. Ravno to jima bo po stališču sodišča prve stopnje, ki mu sledi tudi pritožbeno sodišče, v pomoč pri postavljanju starševske vloge pred preteklo partnersko vlogo in pri vzpostavitvi boljše komunikacije.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane kršitve določb postopka, s tem, ko je kot nepotrebno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije. Tako kot je prepričljivo utemeljilo v 3. točki obrazložitve sklepa, sodišče izvedenca imenuje le, če samo ne razpolaga s potrebnim znanjem za odločitev o določenem vprašanju. Pri vprašanju primernosti starševskih sposobnosti obeh udeležencev, se je sodišče utemeljeno oprlo na mnenje CSD in njegovo dopolnitev.7 Slednjima ni zgolj sledilo, ampak ju je ovrednotilo in ocenilo ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov.8 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da centri mnenja pripravijo na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jih ocenijo s stališča stroke oziroma pravil znanosti. Posledično imajo tudi ta mnenja bistvene značilnosti (in strukturo) izvedenskih mnenj9, vendar pa (tako kot) izvedenska mnenja za sodišče niso pravno zavezujoča, ampak jih sodišče (kritično) presoja znotraj posameznega dokaznega postopka.10 Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so odločilna dejstva razjasnjena, bi bil dokaz s postavitvijo izvedenca klinične psihologije nesorazmeren tudi s časovnega in finančnega vidika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je presoja vprašanja, katera izmed oblik izvrševanja vzgoje in varstva je v večjo korist otrok, v domeni dokazne ocene sodišča. Kot je obrazloženo že v 6. in 7. točki obrazložitve tega sklepa, pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

9. Predlagateljica sodišču neutemeljeno očita, da so stiki med poletnimi počitnicami določeni preveč rigidno in neustrezno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v tem delu v celoti sledilo predlogu predlagateljice ter njeni kasnejši izpovedi. V 7. točki obrazložitve sklepa je namreč ocenilo, da bo takšen režim stikov (enakomerno porazdeljeno preživljanje v času poletnih počitnic) otrokoma v korist, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. 10. Neutemeljena je tudi navedba predlagateljice, da so preživninske potrebe otrok določene prenizko. Pritožbeno sodišče sprejema oceno potreb, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, kot realno in življenjsko ter nenazadnje, kot takšno, ki ne odstopa od višine potreb, ki jih sodišča priznavajo za otroke primerljive starosti, kot sta mld. otroka udeležencev. Sodišče je potrebe le-teh ocenilo korektno in argumentirano, razlogi za takšno odločitev pa izhajajo iz 11. točke obrazložitve sklepa in jih pritožbeno sodišče sprejema, predlagateljica pa svojega očitka o prenizko določenih potrebah tudi ne konkretizira. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje glede višine preživninskih potreb obeh mld. otrok.

11. Predlagateljica pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o razporeditvi preživninskega bremena med predlagateljico in nasprotnega udeleženca. Kot izhaja iz stališča sodne prakse11 določitev preživnine ni matematično opravilo, saj po eni strani ni mogoče celovitosti življenja preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Za pravično porazdelitev preživninskih bremen med udeležencema se namreč upoštevajo tudi dejavniki, ki so povsem nenumerični in nematerialne narave.

12. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da imata udeleženca primerljive neto izplačane plače.12 Da imata tudi primerljive stroške bivanja, v pritožbi ni izpodbijano. Nadalje je sodišče ugotovilo, da so preživninske sposobnosti pri nasprotnem udeležencu zmanjšane na račun preživninske obveznosti do hčerke, rojene v prejšnji zvezi. Pri presoji zmožnosti starša za preživljanje otroka se upoštevajo tudi preživninske dolžnosti le-tega do drugih otrok,13 zato je to dejstvo sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Hkrati pa sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da bosta otroka večino časa preživela pri predlagateljici. Posledično bo vsakodnevna oskrba obeh mladoletnih otrok pretežno na njej.

13. Ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob upoštevanju ugotovljenih preživninskih sposobnosti obeh staršev je tako sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo, ko je preživninsko obveznost porazdelilo med starša na način, da je predlagateljici določilo kritje 55 % mesečnih potreb otrok, nasprotnemu udeležencu pa 45 % njunih mesečnih potreb. Ob ustreznem upoštevanju dejstva, da bo predlagateljica nosila večji del dnevnih skrbi in vsakodnevnih opravil za otroka (saj sta med delavniki večinoma v njeni oskrbi),14 ter ostalih ugotovljenih okoliščin konkretne zadeve, je zato pritožbeno sodišče odločitev v tem delu spremenilo tako, da udeleženca preživninsko breme nosita enakomerno (50:50) in je prisojena preživnina skladna s potrebami mld. otrok ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi staršev (189. člen DZ).

14. Po navedenem in ob ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo,15 kot je razvidno iz izreka tega sklepa (358. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 55. člena ZNP-1, v katerem je za odločanje o stroških postopka za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij uzakonjeno načelo prostega preudarka. V okviru tega je pritožbeno sodišče upoštevalo interes udeležencev ter pretežni neuspeh predlagateljice s pritožbo, zato je odločilo, da ta sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju CSD. 2 Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve. 3 Tudi rezidenčna oblika je ena izmed oblik skupnega varstva in vzgoje. 4 Sodišče prve stopnje se je oprlo na ugotovitve CSD, da nasprotni udeleženec ves čas izpoveduje iskreno, koherentno in logično ter da ga je ukrep odvzema vozniškega dovoljenja (zaradi vožnje pod vplivom alkohola) spametoval, da po alkoholu posega zgolj še ob posebnih priložnostih. Sodišče je presodilo, da tega ne omajejo niti predložene fotografije njegovega osebnega avtomobila parkiranega pred lokalom, saj same po sebi ne izkazujejo, da je nasprotni udeleženec v lokalu užival alkoholne pijače. 5 V 4. točki obrazložitve sklepa je jasno navedlo, da so med njima še nerazčiščena vprašanja glede partnerske zveze, da pa se o otrocih lahko dogovarjata. 6 Glej sklep IV Cp 1614/2021. Kot upravičeni razlogi za odstop so navedeni: nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za otroka. 7 Glede te dopolnitve predlagateljica v pritožbi le pavšalno navaja, da je v očitnem neskladju z dejanskim stanjem in da so bili njeni razgovori z uslužbenci CSD napačno povzeti. 8 V 6. točki obrazložitve sklepa je namreč navedlo, da se je o ugotovitvah centra (glede primernosti obeh udeležencev in navezanosti otrok na oba starša) prepričalo tudi samo na podlagi njunih izpovedi. 9 Z. Strajnar, Pomen mnenja centra za socialno delo pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten št. 4/2000, str. 67. 10 Izvedenci in centri dajejo odgovore na dejanska vprašanja, odločitev pa sprejme sodišče, ko posamezen dokaz (tudi izvedenska mnenja in mnenja centrov) analizira in oceni v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi. 11 Glej VSL sklep IV Cp 1614/2021. 12 V obdobju od oktobra 2020 do septembra 2021 je predlagateljica prejela povprečno 1179,36 EUR, nasprotni udeleženec pa 1278,95 EUR (oba z vključenim regresom), torej ne gre za bistveno razliko. 13 B. Novak, komentar Družinskega zakonika, str. 636. 14 Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 343/2017 in II Ips 345/2016. 15 Glede razporeditve preživninskega bremena med udeleženca in posledično glede višine njune preživninske obveznosti.