Jedro

Pravni standard krajevno običajnih stroškov za postavitev nagrobnega spomenika vključuje tudi materialni status pokojnikove družine. To pomeni, da se ugodne gmotne razmere tožeče stranke v določeni meri in kolikor je to krajevno običajno, lahko odražajo tudi pri postavitivi nagrobnega spomenika ženi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o pravdnih stroških tako spremeni, da sta dolžni toženi stranki tožniku solidarno povrniti 39.750,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2000 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da sta toženi stranki Zavarovalnica T. d.d. in Vereinigte Hafpflicht - Versicherung dolžni solidarno plačati tožniku 344.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 100.000,00 SIT od 20.1.2000, od 244.800,00 SIT pa od 30.10.1991 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženima strankama pa še naložilo, da morata tožniku solidarno povrniti 258.250,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2000 do plačila.

Proti obsodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče tožniku v celoti prisodilo zahtevani znesek po predračunu za postavitev nagrobnega spomenika, in sicer zgolj na podlagi izjave tožeče stranke, da je predračun račun, ker je ta znesek poravnala na dan njegove izstavitve ter fotografij nagrobnika. Sodišče je brez podlage sledilo tožniku. Splošno znano dejstvo je, da je bil v jeseni 1991 povprečni mesečni osebni dohodek v Sloveniji zelo nizek, to je manj kot 400 DEM, nesporno pa je bilo to povprečje na Hrvaškem še nižje in je znašalo kvečjemu protivrednost 300 DEM. Tožena stranka nima možnosti preveriti s sodbo tožeči stranki odmerjenih stroškov, saj ti v obrazložitvi niso podrobneje navedeni.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka se opredeljeno pritožuje le v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, ki zadeva nepremoženjsko škodo, preizkusilo le v okviru 2. odst. 350. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz pritožbe tožene stranke je mogoče izluščiti, da se ji zdi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov nagrobnega spomenika nepravilna iz dveh razlogov: - tožnik za postavljeni spomenik ni plačal vsote, ki izhaja iz predračuna z dne 29.10.1991; - postavljeni spomenik presega standard krajevno običajnega spomenika.

V zvezi s trditvijo, da tožeča stranka za postavitev nagrobnega spomenika ni plačala tolikšnega zneska, kot izhaja iz predračuna, tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, ki bi podkrepilo njeno prepričanje. Če je menila, da so tovrstni stroški v kraju pokopa manjši in predračun ne dokazuje resničnosti tistega, kar se v njem zatrjuje, bi lahko na primer pridobila primerljive podatke o cenah za postavitev nagrobnega spomenika za sporno območje. Ker tega ni storila, ostajajo pritožbene trditve na ravni subjektivne domneve tožene stranke, zato s pritožbo v tej smeri ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je nagrobni spomenik S. Č. v okviru krajevno običajnih razmer. Takšno oceno je mogoče napraviti po primerjavi z ostalimi nagrobnimi spomeniki v kraju pokopa pokojnice (fotografije priloga A/51), saj spomenik po dimenzijah in kvaliteti materiala ne odstopa od nekaterih drugih, prikazanih na fotografiji. Pri tem je treba poudariti, da pravni standard krajevno običajnih stroškov za postavitev nagrobnega spomenika vključuje tudi materialni status pokojnikove družine. To poenostavljeno povedano pomeni, da se ugodne gmotne razmere tožeče stranke v določeni meri in kolikor je to krajevno običajno lahko odražajo tudi pri postavitvi nagrobnega spomenika njegovi ženi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo glede glavne stvari zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje pa ni v celoti upoštevalo določila 2. odst. 154. čl. ZPP, ko je odločalo o stroških postopka. Točen je izračun, da so stroški tožeče stranke do izdaje sodbe 26.11.1998 znašali 358.136,00 SIT (10 % od zneska 1.503.361,00 SIT + celotna izvedenina) ni pa res, da je bil znesek teh v ponovljenem postopku 325.510,00 SIT. Ko je pritožbeno sodišče preverilo izračun stroškov tožeče stranke v ponovljenem postopku, je ugotovilo, da so ti utemeljeni v višini 107.010,00 SIT (10 % zneska 240.492,00 SIT + 10 % takse za pritožbo 27.000,00 SIT + plačana izvedenina 55.961,00 SIT). Celotni stroški tožeče stranke tako znašajo 465.146,00 SIT, tožene stranke pa 425.396,00 SIT. Po pobotu mora tožena stranka tožniku povrniti še 39.750,00 SIT pravdnih stroškov.

Glede pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremenilo, da morata toženi stranki tožniku solidarno povrniti 39.750,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2000 do plačila (3. tč. 365. čl. ZPP).