Jedro

Če imata toženca služnostno pravico odlaganja gnoja in kolja v času od novembra do aprila na služečem zemljišču v korist gospodujočega zemljišča na podlagi sodne poravnave z dne 27.5.1930 in imata tako kot je bilo tedaj, tudi sedaj na gospodujoči parceli vinograd, na katerega imata dostop samo preko služečega zemljišča, ter na njem vsako leto odlagata gnoj in kolje, se od ustanovitve služnosti do danes ni spremenila namembnost zemljišča, niti kultura. Zato niso podane okoliščine, ki bi narekovale ukinitev služnosti po določilu drugega odstavka 58. člena ZTLR, saj je treba vinograd še vedno gnojiti in je treba nekje pač odlagati gnoj in kolje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1.a) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Služnostna pravica odlaganja gnoja in kolja, do katere sta upravičena toženca N. J. in M. na zemljišču tožeče stranke parc. št. 140, vpisana v vl. št. 409 k.o. Z., se z zapadnega dela tega dela prestavi na isto zemljišče tožeče stranke parc. št. 140. ki je vpisana v vl. št. 409 k.o. Z. in sicer na skrajni vzhodni del navedene parc. št. 140 k.o. Z.." Pod 1. b) je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Služnostna pravica odlaganja gnoja in kolja, do katere sta upravičena toženca N. J. in M. na zemljišču tožeče stranke parc. št. 140, vpisana v vl. št. 409 k.o. Z., se kot nepotrebna ukine, služnostna pravica obračanja traktorja s traktorsko prikolico pa se prestavi na parc. št. 140, ki je vpisana v vl. št. 409 k.o. Z. in sicer na skrajni njen vzhodni del parcele".

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo izpodbijano sodbo v izreku pod tč. 1. a), s katerim je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek na prestavitev služnostne pravice odlaganja gnoja in kolja, ter v izreku pod tč. 1. b) v delu, s katerim je bil zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek za prestavitev služnostne pravice obračanja. V ostalem je pritožbo zavrnilo tako, da je postal pravnomočen zavrnilni del izreka o tožbenem zahtevku, ki se glasi: "Služnostna pravica odlaganja gnoja in kolja, do katere sta upravičena toženca N., na zemljišču tožeče stranke parc. št. 140 k.o. Z., vpisana pri vl. št. 409, se kot nepotrebna ukine." Proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Revizijo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava in vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu razveljavi ter vrne prvemu sodišču v novo sojenje, revizijske stroške pa prizna kot nadaljnje stroške postopka. Meni, da bi se sodišče prve stopnje pri ogledu lahko prepričalo, da sporna služnost ni potrebna in nato navaja, da si tožena stranka lahko uredi traso delno po svojem zemljišču in deloma po služečem zemljišču. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da zmotno tolmačita določilo drugega odstavka 58.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ št. 6/80 do 36/90), ker ne upoštevata evidentnega dejstva, da služnostna pravica že ob sami ustanovitvi ni bila potrebna, kasneje, ko sta bili porušeni zidanici, pa še manj. Dodaja, da v primeru, da služeče zemljišče ostane obremenjeno s služnostjo v sedanjem obsegu, ni sposobno za gradnjo in da škoda, ki jo trpi tožeča stranka, ni v sorazmerju s koristjo tožene stranke, ki ji predstavlja le določeno komoditeto in ji ne omogoča gospodarske koristi.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja, da imata toženca služnostno pravico odlaganja gnoja in kolja v času od novembra do aprila na služečem zemljišču parc. št. 140 k.o. Z. v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 147/1 k.o. Z. na podlagi sodne poravnave z dne 27.5.1930. Tako kot je bilo tedaj, imata tudi sedaj na gospodujoči parceli vinograd. Od ustanovitve služnosti do danes se ni spremenila namembnost zemljišča, niti kultura, saj gre ves čas za vinograd. Nanj imata toženca dostop samo preko služečega zemljišča, na katerem vsako leto odlagata gnoj in kolje.

V zvezi s temi ugotovitvami je sodišče pravilno štelo, da niso podane okoliščine, ki bi narekovale ukinitev služnosti. Prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja ne pride v poštev, ker se služnost izvršuje. Za prenehanje služnosti po določilu drugega odstavka 58. člena ZTLR pa tudi niso podani pogoji, saj je treba vinograd še vedno gnojiti in je treba nekje pač odlagati gnoj in kolje. Torej namen, zaradi katerega je nastala služnost še obstoji. Služnost odlaganja gnoja in kolja objektivno omogoča boljše izkoriščanje gospodujoče parcele in je ekonomsko koristna. V kolikor pa gre za kraj, kjer naj se na služeči parceli to odlaga, in za pot, pa je treba ugotoviti, da o tem zahtevku še ni pravnomočno razsojeno.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili določila drugih predpisov materialnega prava in ker revizijsko sodišče ni našlo kake bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.