Jedro

Skladno s sodno prakso Sodišča EU mora tožena stranka ugovarjati mednarodni pristojnosti ob prvi priložnosti, ki jo dopuščajo nacionalna pravila države članice EU, pred katero poteka postopek. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da lahko tožena stranka v primeru, ko se postopek začne kot izvršba na podlagi verodostojne listine, ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča uveljavlja najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v nasprotnem primeru se šteje, da je privolila v pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje tega spora (I. točka izreka) in tožbo zavrglo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.829,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za reševanje tega spora in v preostalem delu razveljavi sklep sodišča prve stopnje oziroma da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi gre za spor z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, tožena stranka pa pravna oseba s sedežem v Italiji. V sporu z mednarodnim elementom je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo (29. člen ZPP).

6. V konkretnem primeru so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 1215/2012): sedež tožene stranke je v Italiji, ki je članica EU (6. člen v zvezi s 63. členom); gre za gospodarsko zadevo, za katero se uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi s 66. členom) pred sodiščem v Republiki Sloveniji, ki je članica EU.

7. Predmet spora je plačilo na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 19. 4. 2019 (v nadaljevanju Pogodba) in dodatku z dne 13. 9. 2019. Med strankama ni bilo sporno, da 11. člen Pogodbe določa, da je za vse spore, ki se nanašajo na tolmačenje, izvajanje, veljavnost, učinkovanje ali na razdrtje te pogodbe izključno pristojno sodišče v Bologni.

8. Za opredelitev pristojnosti je treba v konkretni zadevi uporabiti 25. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012, ki v prvem odstavku določa, da lahko stranke za spore, ki so ali bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, izberejo pristojno sodišče ali sodišča določene države članice EU (gre za t. i. prorogirano pristojnost).

9. Prorogirana pristojnost je izključna, razen če se stranki nista dogovorili drugače.1 Stranka tako lahko vloži tožbo le pred izbranim sodiščem, razen če druga stranka tiho ne privoli v pristojnost drugega sodišča. Stranke lahko tako svoj dogovor (tudi molče) spremenijo, npr. tako, da se spustijo v spor, ne da bi ugovarjale pristojnosti sodišča (gre za t. i. tiho prorogacijo). Po prvem odstavku 26. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 je namreč pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se tožena stranka spusti v postopek, če se ne spusti v postopek zato, da bi ugovarjala pristojnosti tega sodišča.2

10. Sodišče EU je v zadevi _Elefanten Schuh_ odločilo, da mora tožena stranka ugovarjati pristojnosti ob prvi priložnosti, ki jo dopuščajo nacionalna pravila države članice EU, pred katero poteka postopek. Pomembno je, da sodišče ob prvi priložnosti obrambe tožene stranke oceni, ali ima ta namen ugovarjati pristojnosti.3 Tudi Ustavno sodišče je navedlo, da mora tožena stranka, kadar je mogoča tiha prorogacija, če želi ugovarjati pristojnosti slovenskega sodišča, to storiti, preden se spusti v postopek (tako prvi odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012)4.5 Vrhovno sodišče je zavzelo jasno stališče, da lahko tožena stranka v primeru, ko se postopek začne kot izvršba na podlagi verodostojne listine, ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča uveljavlja najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v nasprotnem primeru se šteje, da je privolila v pristojnost slovenskega sodišča.6

11. Pritožnica v pritožbi pristojnost slovenskega sodišča utemeljuje s sklicevanjem na pristojnost na podlagi tihe privolitve. Ta očitek ni utemeljen, saj je tožena stranka pravočasno v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča. Navedla je namreč, da je v skladu z medsebojno pogodbo med strankama za spore pristojno sodišče v Padovi7. Takšna navedba zadostuje za uveljavljanje ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča in s tem za izključitev pristojnosti na podlagi tihe privolitve.

12. Pritožničini očitki, da tožena stranka ugovora ni obrazložila in k ugovoru ni priložila dokazil (medsebojne pogodbe pravdnih strank) tako ni utemeljen. Zgolj na podlagi dejstva, da tožena stranka ugovoru zoper sklep o izvršbi ni priložila dokazil, ni mogoče šteti, da je s tem molče izbrala pristojnost slovenskega sodišča (glede na to, da je pristojnosti izrecno ugovarjala). Niti Uredba (EU) št. 1215/2012 niti sodna praksa Sodišča EU ne zahtevata, da bi morala tožena stranka za pravočasen ugovor o mednarodni pristojnosti slednjemu priložiti tudi dokazila. Glede na obrazložitev Sodišča EU v zadevi _Elefanten Schuh_ pristojnost na podlagi tihe privolitve ni podana, če lahko sodišče ob prvi priložnosti obrambe tožene stranke oceni, da ima ta namen ugovarjati pristojnosti. To pa je sodišče prve stopnje glede na izrecen ugovor tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi zagotovo lahko storilo.

13. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da se je tožena stranka v ugovoru spustila tudi v obravnavanje glavne stvari (poleg podanega ugovora pristojnosti), ne utemeljuje uporabe 26. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Sodišče EU je namreč v zadevi _Elefanten Schuh_8 odločilo, da je pristojnost na podlagi tihe privolitve izključena tudi v primeru, če tožena stranka ob prvi priložnosti obrambe ugovarja tako pristojnosti kot vsebini glavne stvari. V zvezi s tem pa je pravno povsem neodločilno, na katerem mestu v ugovoru zoper sklep o izvršbi (na začetku, na sredini ali na koncu vloge) je tožena stranka takšen ugovor podala.

14. Pravno neodločilne so tudi pritožbene navedbe, da je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o zavarovanju opr. št. Zg 27/2021 z dne 19. 11. 2021, s katerim je do dokončne odločitve v tem pravdnem postopku Ministrstvu za zdravje prepovedalo poravnati toženi stranki njeno terjatev v iztoževani višini.9 Navedena začasna odredba namreč ne more vplivati na mednarodno pristojnost v postopku o glavni stvari. Uredba (EU) št. 1215/2012 v 8. členu, ki ureja atrakcijo mednarodne pristojnosti,10 ne določa atrakcije tudi za obravnavani primer, ko je bila predhodno izdana začasna odredba.11 Uredba (EU) št. 1215/2012 v 35. členu celo izrecno določa, da se lahko pri sodiščih države članice vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice.12 Prisotnost osebe, ki ugovarja začasnim ukrepom ex ante, pa se tudi ne more šteti za tiho privolitev v postopku o glavni stvari.13

15. Pritožnica nadalje utemeljuje, da predmet spora ni veljavnost, učinkovitost, interpretacija ali prenehanje Pogodbe, zaradi česar bi bilo skladno z 11. členom Pogodbe za reševanje spora pristojno sodišče v Bologni, temveč je predmet spora izpolnitev obveznosti oz. plačilo računov. Pritožnica očitno namenoma izpusti, da navedeni člen pristojnost italijanskega sodišča določa tudi za spore, ki se nanašajo na izvajanje Pogodbe. Plačilo za izvedene posle po Pogodbi pa zagotovo spada pod termin "izvajanje" Pogodbe.14 Tožeča stranka ima namreč po Pogodbi obveznost izvedbe dogovorjenih poslov, tožena stranka pa nasprotno obveznost izvedbe plačila za te posle.

16. V konkretnem primeru sta se torej stranki dogovorili, da je za reševanje sporov pristojno sodišče v Bologni. Taka izbira krajevno pristojnega sodišča v Italiji vsebuje tudi izbiro mednarodne pristojnosti. Ker ima dogovorjena pristojnost prednost pred izbirno pristojnostjo, pritožničino sklicevanje na 7. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 (na pristojnost glede na kraj izpolnitve obveznosti) ni utemeljeno.

17. Pritožničine navedbe glede obstoja same terjatve v drugem odstavku obrazložitve pritožbe za presojo mednarodne pristojnosti niso pravno relevantne.

18. Pritožnica nadalje utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po njenih navedbah gre za kršitev 18. člena ZPP),15 kar naj bi sodišče prve stopnje storilo, ker je izdalo sklep, s katerim je tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe, in plačilni nalog za doplačilo sodne takse, ne da bi se pred tem izreklo za nepristojno na podlagi ugovora tožene stranke o pristojnosti. Višje sodišče pojasnjuje, da tudi če bi bila zatrjevana kršitev podana, bi lahko predstavljala kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To pa pomeni, da za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Ta pogoj pa v konkretni zadevi ni podan (niti tega pritožnica ne zatrjuje). Poziv na dopolnitev tožbe in izdaja plačilnega naloga, enako pa tudi vročitev dopolnitve tožbe v odgovor nasprotni stranki, ne vplivajo na zakonitost in pravilnost sklepa.

19. Neutemeljene so tudi pritožničine navedbe glede odločitve o pravdnih stroških. Pritožnica zatrjuje, da je tožena stranka upravičena kvečjemu do povrnitve stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ne pa tudi za odgovor na tožbo. Ta naj ne bi bil potreben in naj ne bi v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča v izpodbijanem sklepu. Višje sodišče se s tem ne strinja. Sodišče prve stopnje je toženo stranko pozvalo, naj odgovori na dopolnitev tožbe tožeče stranke. Tožena stranka je imela pravico do odgovora na navedbe tožeče stranke v zvezi z vsebino pravnega razmerja in razlago pogodbenega določila glede dogovora o pristojnosti. Odgovor na dopolnitev tožbe je bil torej za odločitev o mednarodni pristojnosti potreben (155. člen ZPP).

20. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

21. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Navedeno pomeni, da so izključene vse ostale pristojnosti, ki so na hierarhični lestvici uvrščene nižje od prorogirane pristojnosti, to so splošna in izbirne pristojnosti. Prorogirana pristojnost je hierarhično le pod izključno pristojnostjo iz 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 (ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev). 2 Prim. dr. Martina Repas v dr. Martina Repas in drugi, Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, 2018, str. 182–185 in 194 ter odločbi URS Up-256/18-23 (točka 17 obrazložitve) in VSRS III Ips 11/2021. URS se v navedeni odločbi sklicuje tudi na sodbo SEU C-48/84, Hannelore Spitzley proti Sommer Exploitation SA. 3 Zadeva SEU 150/80, Elefanten Schuh, GmbH, proti Pierre Jacqmain, točke od 13 do 17 obrazložitve. Glej tudi dr. Martina Repas, prav tam, str. 197. 4 Ki določa, da če je toženec s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe. 5 Glej odločbo URS Up-256/18-23 (opomba št. 33). 6 Glej sodne odločbe VSRS III Ips 11/2021, II Ips 197/2009 in II Ips 649/2004. 7 V odgovoru na tožbo je nato pojasnila, da je pristojno sodišče v Bologni ter da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi napačno zapisala, da je pristojno sodišče v Padovi. 8 Glej točko 14 obrazložitve. 9 Ta sredstva naj bi izvirala iz naslova sklenjene pogodbe z dne 19. 7. 2019 in naj bi se nanašala na izplačilo zadržanih 5 % vrednosti izvedenih del, ki jih je ministrstvo zadržalo ob izplačilu vsake situacije toženi stranki. 10 Atrakcija mednarodne pristojnosti po tej določbi pomeni, da v nekem postopku kot mednarodno pristojno odloča sodišče, ki nima redne povezave s tožbo, po postopkovnih pravilih, ki so drugačna, kakor bi bila v postopku po redni mednarodni pristojnosti iz 4. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012. Dr. Martina Repas, prav tam, str. 133. 11 V konkretnem primeru pa je bila podana atrakcija stvarne in krajevne pristojnosti po četrtem odstavku 266. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa, da če je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, je za to odločitev (torej za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo) pristojno sodišče, pred katerim teče postopek. Prim. sklep VSRS III R 30/2020. 12 Za izdajanje začasnih odredb (in drugih ukrepov zavarovanja v širšem smislu) je po Uredbi (EU) št. 1215/2012 predvidena dvotirnost: izda jih lahko tako sodišče v državi, ki je pristojna za meritorno odločanje o zahtevku po določilih Uredbe, pa tudi sodišče v državi, katere notranje pravo utemeljuje pristojnost za izdajo ukrepa zavarovanja. Vendar pa je v slednjem primeru učinek začasnih ukrepov omejen na ozemlje države članice, kjer je ukrep izdan. Glej dr. Martina Repas, prav tam, str. 238 in 281 ter dr. A. Galič, Začasne odredbe v evropskem civilnem procesnem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, LXIV. letnik, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2004, str. 125–148. 13 Sodba SEU C-99/96, Hans-Hermann Mietz proti Intership Yachting Sneek BV. Glej dr. Martina Repas, prav tam, str. 196. 14 Prim. tudi sklep VSM I Cpg 103/2019. 15 Ta določa, da če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila.