Jedro

Tožena stranka bi morala o poslovanju tožeče stranke v tistem času ponuditi več informacij, predvsem o načinu poslovanja, številu zaposlenih, načinu dela (morebitno terensko delo) in podobno, s čimer bi lahko ovrgla trditve tožeče stranke, da je bila poraba sredstev tožeče stranke neutemeljena. Šele nato bi sodišče prve stopnje lahko izvajalo nadaljnji dokazni postopek, da bi se prepričalo o utemeljenosti porabe gotovinskih sredstev tožeče stranke in ali so bila le ta porabljena v zvezi z dejavnostjo družbe. Trditveno breme, da je ravnala v svojstvu družbe, je bilo na toženi stranki.

Za profesionalno osebo – poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo se predpostavlja (kot neizpodbitna domneva), da strokovna znanja, ki so potrebna za pravilno opravljanje storitev, ima. Njena ravnanja (dejanja) ali opustitve se zato presojajo po abstraktnih merilih, torej pravilih tiste stroke, s področja katere so strokovna znanja potrebna, da bi bila storitev pravilno opravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 670.096,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2007 do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 11.177,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasni pritožbi po pooblaščenki in samostojno. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbe ni priglasila.

3. Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena v izjavo. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila odškodninski zahtevek po 258. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/1993, v nadaljevanju ZGD). Trdila je, da je bila tožena stranka v letih 2003 in 2004 (do 30. 09. 2004) direktor/poslovodja tožeče stranke. Kot poslovodja tožeče stranke je tožena stranka imela plačilne kartice, izdane na njeno ime, a za račun družbe (tožeče stranke). Na podlagi uporabe teh plačilnih kartic so iz sredstev tožeče stranke v višini 410.901,58 EUR bili plačani računi za hotelske storitve v raznih državah po svetu in letalske karte za takšna potovanja, kakor tudi računi za osebne predmete oziroma za predmete, ki so namenjeni le osebni rabi (oblačila, čevlji, parfumi, drage alkoholne pijače in drugi luksuzni izdelki, ...). Ti računi pa niso imeli nobene zveze s poslovanjem tožeče stranke. Poleg tega je tožena stranka dvignila oziroma odobrila dvig gotovine v letu 2003 in 2004 v skupnem znesku 259.196,38 EUR, ne da bi imela zato v poslovnih knjigah veljaven razlog. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Pri tem je zavrnilo nasprotovanje tožene stranke kot nerelevantno in jo obsodilo na plačilo zneska 670.097,96 EUR s pripadki.

6. Pritožnik trdi, da mu je bila okrnjena ustavna procesna pravica možnosti vplivanja na dokazni postopek, ker sodišče prve stopnje ni izpeljalo dovolj natančnega dokaznega postopka, s tem ko je zavrnilo vse dokazne predloge pravdnih strank, z izjemo dokaznih listin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do zatrjevanih procesnih kršitev ni prišlo. Obseg dokaznega postopka je namreč nujno vezan na trditveno podlago, ki jo stranki v pravdnem postopku navedeta. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka konkretno in podrobno opredelila historični dogodek (nakazila, datumi, zneski), za katere trdi, da ji je zaradi ravnanj tožene stranke nastala škoda. Bistveno je, da tožeča stranka svoj zahtevek predstavi v temeljih, podrobneje pa še, v kolikor nasprotna stranka temu zahtevku oporeka, in to v izrecno (opredeljeno) oporekanem delu. Sodišče prve stopnje pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da tožena stranka tožbenega zahtevka tožeče stranke ni (dovolj) konkretno prerekala. Zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izpeljalo dovolj natančnega dokaznega postopka, ni utemeljen. Predlagani dokazi namreč ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev strank.

7. Pritožnik tudi navaja, da se je sodišče prve stopnje celo sklicevalo na dokaz, ki ga je samo zavrnilo, to je vpogled v stečajni spis nad tožečo stranko. Čeprav pritožnik navaja, da je na podlagi tega dokaza sodišče prve stopnje odločalo o odločilnih dejstvih, se pritožbeno sodišče s tem ne strinja, razlogi pa bodo razvidni iz nadaljnje obrazložitve. Dejstva, da je bil nad tožečo stranko dne 01. 06. 2005 začet stečajni postopek ter dejstva, da upniki v stečajnem postopku ne bodo v celoti poplačani, pa tožena stranka niti ne prereka. Zatrjevani očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) zato ni podan.

8. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je podana njena odškodninska odgovornost po 258. členu ZGD. Sodba sodišča prve stopnje je preizkusljiva, pritožbeno sodišče pa bo na pritožbene navedbe odgovarjalo po posameznih postavkah odškodninske odgovornosti.

Protipravnost ravnanja in dolžna skrbnost ravnanja tožene stranke:

9. Člani uprave morajo pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (1. odstavek 258. člena ZGD). Člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 258. člena ZGD). Tudi za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo je potrebno uporabiti določbo 258. člena ZGD (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča III Ips 86/2004 z dne 24. 05. 2005).

10. Tožeča stranka je v tožbi podala dva sklopa trditev, s katerimi je utemeljevala odškodninsko odgovornost poslovodje – tožene stranke: (1) da je tožena stranka (poslovodja) sredstva tožeče stranke porabila za osebno rabo poslovodje (tožba na str. 2 – 5) in (2) da za gotovinske dvige in kompenzacije, za katere je bila pooblaščena tožena stranka (poslovodja), opravičenost porabe ne izhaja iz poslovnih knjig, ker ne obstajajo računi, ki bi omenjene gotovinske dvige opravičili (tožba na str. 5 - 10), kar kaže na to, da dvigi/sredstva niso bili potrošeni za potrebe redne dejavnosti tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 14. 06. 2011, točka VII, list. št. 44).

11. Glede prvega sklopa trditev pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da poraba sredstev družbe (tožeče stranke) v zasebne namene poslovodje (tožene stranke), predstavlja protipravno ravnanje po 258. členu ZGD. Enako stališče je zavzela tudi teorija (1). Tožeča stranka je „neupravičeno porabo v letih 2003 in 2004“ konkretno opredelila v tožbi, 56 postavk za leto 2003 in 46 postavk za leto 2004. Navedla je datum dogodka, znesek v SIT, št. računa ter izdajatelja računa. S tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostno opredelila trditveno podlago v tem primeru. Iz priloženih dokaznih listin pa je namen porabe še konkretneje opredeljen. Tožena stranka je svojo obrambo gradila le na trditvah, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da gre pri navedenih izdatkih za neupravičeno osebno porabo tožene stranke, ter da bi morebitne nepravilnosti poslovanja odkrila že revizijska družba I.. Ker pa tožena stranka posameznim postavkam ni bolj konkretno ugovarjala (vsa poraba je razvidna tudi iz dokaznih listin A4, A5), sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokaznih predlogov, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi (zaslišanje tožene stranke, prič in angažiranje izvedenca finančne stroke). Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje toženo stranko povprašati po nadaljnjih pojasnilih (285. člen ZPP), ni utemeljen, ker je tožeča stranka jasno opredelila vse dogodke in neutemeljeno porabo, ki jo je toženi stranki očitala.

12. Glede drugega sklopa trditev, to je trditev tožeče stranke o neupravičenih gotovinskih dvigih in kompenzacijah s strani tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tem trditvam sicer ugovarjala, vendar ne dovolj konkretno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka dvigovala oziroma odobrila dvig gotovine v letu 2003 in 2004 v skupnem znesku 259.196,38 EUR, vsi gotovinski dvigi pa so razvidni iz kopij bančnih izpiskov in specifikacij dvigov. Iz poslovnih knjig tožeče stranke pa ni razvidno, za katere namene so bili opravljeni gotovinski dvigi oziroma kompenzacije. Tožena stranka sicer v pritožbi pravilno opozarja, da je s pripravljalno vlogo z dne 16. 08. 2011 (list. št. 52) podala trditve, ki so se nanašale na upravičenost dela dvigov denarnih sredstev. Trdila je, da je bil del dvigov denarnih sredstev (Banka X in ostale banke) materialni strošek poslovanja družbe O. d.o.o., za kar so obstajali določeni potni nalogi zaposlenih delavcev in ostali izdatki pokriti z računi za tekoče poslovanje in zakonit blagajniški izdatki v okviru poslovanja.

13. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da trditve tožene stranke niso dovolj konkretne. Tožena stranka bi namreč morala o poslovanju tožeče stranke v tistem času ponuditi več informacij, predvsem o načinu poslovanja, številu zaposlenih, načinu dela (morebitno terensko delo) in podobno, s čimer bi lahko ovrgla trditve tožeče stranke, da je bila poraba sredstev tožeče stranke neutemeljena. Šele nato bi sodišče prve stopnje lahko izvajalo nadaljnji dokazni postopek, da bi se prepričalo o utemeljenosti porabe gotovinskih sredstev tožeče stranke in ali so bila le ta porabljena v zvezi z dejavnostjo družbe. Trditveno breme, da je ravnala v svojstvu družbe, je bilo na toženi stranki, ki le-tega ni zmogla. Tudi trditve, da gotovinskih dvigov ni odobrila ne zadostujejo. Tožeča stranka je podala trditve, da je tožena stranka imela pooblastila za dostop do sredstev na transakcijskem računu tožeče stranke (družbe). Temu je smiselno pritrdil tudi toženec sam z navedbo, da je kot zakoniti zastopnik imel pravico dvigovati za materialne stroške (list. št. 52). Vendar pa samo dejstvo, da je bil toženec pooblaščen za ravnanje s sredstvi družbe še ne pomeni, da je vsa sredstva porabil za delovanje družbe in opravljanje njene dejavnosti. Tožena stranka, kot je bilo že obrazloženo, tega v tem postopku ni izkazala.

14. Čeprav pritožnik navaja, da tožeča stranka v spis ni predložila enega dokazila, iz katerega bi bile razvidne dejavnosti tožeče stranke za sporno obdobje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka obsegu in naravi dejavnosti, kot jo je opisala tožeča stranka in povzelo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni ugovarjala. Da bi šlo za bolj kompleksno dejavnost, ki bi od direktorja (poslovodje) zahtevala večjo porabo sredstev tudi iz naslova osebne porabe in materialnih stroškov, pa kot je bilo že obrazloženo, tožena stranka ni konkretno pojasnila.

15. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je odškodninska odgovornost po 258. členu ZGD objektivna, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do krivde tožene stranke. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da si je tožena stranka napačno interpretirala sodbo sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi na 5. in 6. strani zapisalo, da je treba pri presoji odgovornosti profesionalnih oseb izhajati iz zahteve po določenem strokovnem znanju. Za profesionalno osebo – poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo se predpostavlja (kot neizpodbitna domneva), da strokovna znanja, ki so potrebna za pravilno opravljanje storitev, ima. Njena ravnanja (dejanja) ali opustitve se zato presojajo po abstraktnih merilih, torej pravilih tiste stroke, s področja katere so strokovna znanja potrebna, da bi bila storitev pravilno opravljena. Sodišče prve stopnje je le v tem – opisanem pomenu – štelo odgovornost poslovodje za objektivno, saj se strokovnjak lahko razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da je vzrok za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev v dogodkih oziroma ravnanju tretjih oseb, ki jih ni mogoče predvideti oziroma se jim izogniti oziroma preprečiti njihovih negativnih posledic. S tem je sodišče prve stopnje smiselno zapisalo, da bi se tožena stranka lahko odgovornosti razbremenila le, če bi izkazala, da je ravnala z zahtevanim standardom skrbnosti (2. odstavek 258. člena ZGD). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da se je od tožene stranke pričakovalo, da bo ravnala s skrbnostjo dobrega poslovodje.

16. Sodišče prve stopnje torej ni štelo, da gre pri odškodninski odgovornosti poslovodje po 258. členu ZGD za objektivno odgovornost, temveč, da je standard dolžnega ravnanja – skrbnost dobrega poslovodja – abstrakten (2). Pritožbeno sodišče še dodaja, da je dokazno breme, da je poslovodja (tožena stranka) ravnala v skladu s pravili stroke, obrnjeno (3), torej je bilo v konkretnem primeru na toženi stranki.

17. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ker tožena stranka sploh ni pojasnila oziroma niti zatrjevala, oziroma njene trditve niso bile dovolj konkretne (primerjaj obrazložitev pod točkama 12 in 13), da bi gotovino uporabila v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožeče stranke, je sodišče prve stopnje presodilo, da ravnanje tožene stranke ne ustreza standardu ravnanja skrbnega in poštenega gospodarstvenika – skrbnega poslovodje. S tem je sodišče prve stopnje podalo razloge o „krivdi“ tožene stranke (opustitev dolžne skrbnosti dobrega poslovodje), zato ni utemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Smiselno enak zaključek izhaja tudi za sredstva tožeče stranke, ki jih je tožena stranka porabila v osebne namene in ne za potrebe družbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje v tem delu povzelo pravno podlago spregleda pravne osebnosti (6. člen ZGD), je smiselno obrazložilo, da tožena stranka, s tem, da je porabila sredstva družbe v zasebne namene in ne potrebe družbe, ni ravnala s skrbnostjo dobrega poslovodje. Takemu zaključku se pritožbeno sodišče pridružuje.

18. Tožena v pritožbi tudi zatrjuje, da bi se ravnanje tožene stranke, če bi bilo le-to v nasprotju s stroko, odražalo v revizijskem mnenju, ki ga je v spis vložila tožena stranka. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da mnenje pooblaščenega revizorja I., ki ga je v spis vložila tožena stranka, za ta spor ni relevantno (primerjaj B 78). Revizorska družba je v mnenju (mnenjih) izrecno zapisala, da revizije ni opravila, zato ne izraža revizijskega mnenja. Predmet poročila je bila le ocena, da je poslovno poročilo poslovodstva skladno z revidiranimi računovodskimi izkazi. Tožeča stranka v tem sporu toženi stranki ne očita, da je prirejala računovodske izkaze, zato je priloženo revizorsko poročilo družbe, ki revizije poslovanja ni opravila, v celoti brezpredmetno.

19. Tudi pritožbene trditve o posojilni pogodbi med pravdnima strankama so preveč pavšalne za obravnavo (1. odstavek 360. člena ZPP). Tožena stranka namreč nikoli ni pojasnila, kako naj bi sredstva po omenjeni posojilni pogodbi vračala, s tem pa bi lahko ovrgla očitke o zatrjevani neutemeljeni porabi sredstev tožeče stranke. Vendar pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka premalo pojasnila, kako naj bi ji tožeča stranka „odobrila izplačilo posojila z likvidacijo plačila računov po kreditnih karticah (DINERS, AMEX, itd.)“ (list. št. 52). Zgolj trditve tožene stranke, da je med pravdnima strankama tudi obstajala posojilna pogodba, trditvenega in dokaznega bremena v tem primeru, ne prevalijo nazaj na tožečo stranko (7. in 212. člen ZPP).

Nastala škoda:

20. Sodišče prve stopnje je vtoževano škodo pravilno opredelilo kot navadno škodo (132. člen OZ) – zmanjšanje premoženja. Čeprav tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je z vlogo z dne 16. 08. 2011 višini nastale škode obrazloženo ugovarjala, slednje ne izhaja iz sodnega spisa. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka višini škode ni obrazloženo ugovarjala. S trditvami, na katere se sklicuje tudi v pritožbi, je nasprotovala temelju odškodninske odgovornosti, posameznim postavkam nastale škode, kot jih je opredelila tožeča stranka v tožbi, pa konkretno ni nasprotovala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo:

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prav zato, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ko je premoženje družbe (tožeče stranke) uporabila za lastne (zasebne) namene (za osebno potrošnjo poslovodje), prišlo do posledice v obliki nastale navadne škode – zmanjšanja premoženja družbe. Da je šlo pri tem za zmanjšanje stečajne mase, za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost poslovodje v tem primeru izhaja iz statusne (258. člen ZGD) in ne stečajne zakonodaje. Čeprav pritožnik nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje in navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se položaj tožene stranke po 30. 09. 2004 ni spremenil, popolnoma splošna in izven ugotavljanja dejanskega stanja, tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka vtožuje le dejanja, ki so nastala pred 30. 09. 2004, ko je bil toženec poslovodja tožeče stranke. Zato so pritožbeni očitki tudi v tem delu neutemeljeni.

22. Pritožba v delu, v katerem sodbi sodišča prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka nepreizkusljivosti (14. točka 2. odstavka 339. člena) in kršitve pravice do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo svoje stroškovne odločitve, s tem, da se je zgolj sklicevalo na svoj uradni zaznamek, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 154. člen ZPP, Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Odmera posameznih stroškov izhaja iz specificiranega stroškovnika tožeče stranke, ki se v sodnem spisu nahaja na listovni št. 93 in iz katerega je tudi razvidno, katere od stroškov je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo (155. člen ZPP). S tem je sodišče prve stopnje svojo stroškovno obrazložitev v zadostni meri obrazložilo, stroškovnik z uradnim zaznamkom sodišča prve stopnje pa je bil toženi stranki na voljo, saj bi v sodni spis lahko vsak čas vpogledala.

23. S tem se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na 6. člen ZGD, so pritožbene navedbe o spregledu pravne osebnosti brezpredmetne.

24. Ker pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25. Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo.

(1) “B. Bratina (v Oblike odgovornosti uprave delniške družbe in razmerje pri odpoklicu, Podjetje in delo, st. 5-6/95, str. 643) navaja, da vsakega zmanjšanja premoženja družbe po civilnopravnih predpisih ni mogoče šteti za škodo, in se sprašuje, kako presojati izdatke družbe za socialne, kulturne, izobraževalne, raziskovalne, politične, naravovarstvene in druge podobne namene, ki niso vedno nujno v neposredni zvezi s predmetom poslovanja družbe. Ker praviloma ne povečujejo dobička družbe, temveč so za družbo izdatek, je osnovno vprašanje, kdaj so bili potrebni in upravičeni. Za nepotrebne in družbo škodljive bi jih lahko opredelili v primeru, ko bi bili nesorazmerno visoki, nastali zgolj iz osebnih interesov članov uprave, ko bi povsem zgrešili svoj namen ali bi bili po skrbni gospodarski presoji brez pomena za družbo.” M. Kocbek: ZAKON O GOSPODARSKIH DRUŽBAH (ZGD) s komentarjem, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, GV Založba, Ljubljana (2002), 1. knjiga (v nadaljevanju Komentar ZGD), str. 805., str. 803 – 804)

(2) Podobno stališče že zavzeto v sodni praksi, primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 510/2010, z dne 16. 09. 2010: „Obveznost direktorja (članov uprave) je po svoji naravi obligacija prizadevanja. Merilo za presojo, ali je svoje obveznosti, povezane z vodenjem družbe, pravilno izpolnil, je zato njegovo ravnanje. Njegova izpolnitev bo zato nepravilna, če je ravnal v nasprotju s pravili poslovodne (managerske) stroke.”

(3) Komentar ZGD, str. 805.