Jedro

Posledica določitve določenega dejstva za odložni pogoj je, da opisani učinek pogodbe ne nastopi takrat, ko so izpolnjene (splošne in posebne) zakonske predpostavke za sklenitev pogodbe, temveč šele, ko in če to dejstvo nastopi oziroma nastane.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: A: razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.024.214,93 SIT od dne 22. 06. 2003 do 15. 03. 2004; B: v preostalem delu pa se spremeni tako, da se odslej glasi: „1.a/ Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 38.457,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 06. 2003 dalje do plačila.

1.b/ Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 38.457,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 06. 2003 dalje do plačila.

1.c/ Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 38.457,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 06. 2003 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 428,81 EUR izvršilnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.136,86 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni.“ Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 38.457,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 06. 2003 dalje in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.024.214,93 SIT od 22. 06. 2003 do 15. 03. 2004 (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 2.699,79 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 38.457,00 EUR z obrestmi ugodi, predpravdni in pravdni pobot kot neutemeljen zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da terjatev tožeče stranke ni sporna ne po temelju ne po višini. Da pa tožena stranka trdi, da je že pred pravdo uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke škodo, ki jo je morala plačati investitorju B zaradi zamude z izgradnjo objekta, v višini 18.000.000,00 SIT ( sedaj 75.112,67 EUR), za katero naj bi bila odgovorna tudi tožeča stranka kot ena izmed podizvajalcev, in sicer v višini 60%. Zato tožeči stranki naj ne bi nič več dolgovala.

Prvostopno sodišče je ocenilo, da je dokazano nedopustno ravnanje tožeče stranke, to je, da je do zamude prišlo po njeni krivdi, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem tožeče stranke, da je nastanek in višino škode tožena stranka izkazala z Dokončnim obračunom z dne 26. 05. 2003 (dokončni obračun; obračun), pri čemer naj bi izhajala višina škode iz 3. točke obračuna, iz 5. točke pa njeno plačilo. Za nastalo škodo naj bi investitor dogovorjeni znesek odštel od končnega obračuna, s čimer naj bi bilo zmanjšanje premoženja tožene stranke izkazano.

Pritožnik utemeljeno poudarja, da sklenjen dokončni obračun še ne dokazuje, da so bile z njim dogovorjene obveznosti tudi realizirane. S tem pa tudi ne, da je škoda v zatrjevani višini 18.000.000,00 SIT toženi stranki nastala. Pri tem se sklicuje na določbo 4.odst. 5.čl. dokončnega obračuna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se investitor in tožena stranka res dogovorila, da bo investitor v skladu z določili Dokončnega obračuna z dne 26. 05. 2003 pri plačilu IV. končne situacije v višini 31.200.000,00 SIT odštel odškodnino zaradi nastale zamude, v višini 18.000.000,00 SIT, tako da ostane za plačilo še 13.200.000,00 SIT. Vendar pa sta se nadalje tudi dogovorila, da je plačilo zneska 11.700.000,00 SIT (znesek 1.500.000,00 SIT naj bi investitor zadržal do odprave napak), katerega se je investitor zavezal plačati najkasneje v roku 5 dni po podpisu dokončnega obračuna in plačilo pogodbene kazni najemniku v višini 18.000.000,00 SIT v roku 10 dni po podpisu sporazuma pogoj za veljavnost tega sporazuma, kar izhaja iz zapisa 4. odst. 5. člena Dokončnega obračuna. Tam sta investitor in izvajalec določila, da sta plačilo zneska 11.700.000,00 SIT izvajalcu in izročitev potrdila o plačilu zneska 18.000.000,00 SIT najemniku bistveni sestavini dogovora, saj je v nasprotnem primeru dokončni obračun brezpredmeten in je investitor dolžan izvajalcu plačati celotno IV. situacijo v višini 31.200.000,00 SIT. V takšnem primeru torej škoda toženi stranki ne bi nastala, saj do zmanjšanja njenega premoženja ne bi prišlo.

Prvostopno sodišče je torej zmotno ocenilo, da je tožena stranka izkazala nastanek škode že s samim Dokončnim obračunom. Iz zapisa 4. odstavka 5. člena Dokončnega obračuna je jasno razvidno, da sta stranki dogovora določili dejstvo izročitve potrdila o plačilu zneska 18.000.000,00 SIT najemniku kot pogoj za začetek učinkovanja dogovora v smislu 1. odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika (kot odložni pogoj). Posledica določitve določenega dejstva za odložni pogoj je, da opisani učinek pogodbe ne nastopi takrat, ko so izpolnjene (splošne in posebne) zakonske predpostavke za sklenitev pogodbe, temveč šele, ko in če to dejstvo nastopi oziroma nastane (Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 379).

Tožena stranka bi tako le s predložitvijo dokazila o plačilu dogovorjene odškodnine 18.000.000,00 SIT najemniku izkazala, da je pogoj za začetek učinkovanja dogovora nastal. Šele v tem primeru bi ji nastala škoda, ki bi se odražala v zmanjšanju zneska IV. situacije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka sklicevala na določbo 4. odst. 5. člena Dokončnega obračuna že v pripravljalnih vlogah z dne 09. 05. 2006 in 04. 09. 2006. Vendar pa tožena stranka dokazov v smislu 3. odst. 5. točke obračuna ni predložila. Predložila jih ni niti v ponovljenem postopku. Računovodska kartica za družbo B d.o.o. na dan 30. 05. 2003 ni dokazilo o plačilu dogovorjene odškodnine najemniku, zanjo pa je tožena stranka tudi sicer prekludirana, saj jo je predložila šele v ponovljenem postopku (2. odstavek 362. člena ZPP).

Ker se je tožena stranka v dokaz o nastanku škode in njene višine sklicevala na dokončni obračun z investitorjem, nastanka škode na tej podlagi pa ni izkazala, ni bilo pogojev za predpravdni pobot, s tem pa tudi ne za pravdni pobot, pri katerem je tožena stranka na naroku dne 13. 01. 2009 (podrejeno) vztrajala. Terjatev tožeče stranke zato ni ugasnila, v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke pa ne obstaja, kar je sodišče ugotovilo v izreku odločbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodba sodišča prve stopnje glede v pobot uveljavljene terjatve opira le na listinske dokaze, te pa je prvostopno sodišče zmotno ocenilo. In ker terjatev tožeče stranke ni sporna, so podani pogoji za spremembo sodbe (2. alineja 358. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni zanikala, da bi tožeča stranka delo v še vtoževani višini opravila, kar izhaja tudi iz končnega obračuna na podlagi Obrtniške pogodbe št. 94/02 (Pogodba), ki ga je tožena stranka napravila 16. 06. 2003. Ugotovilo je, da so iz tega obračuna razvidna tudi dodatno naročena dela, ki jih tožena stranka priznava, ter da tožena stranka ni ugovarjala opravljenemu delu ne po količini ne po kvaliteti.

Ugotovitve prvostopnega sodišča so pravilne, saj tožena stranka v ničemer ni ugovarjala terjatvi tožeče stranke. Ta pa je tudi izkazana s predloženimi listinami. Ker je tožeča stranka opravila dela, katerih plačilo vtožuje, ji jih je tožena stranka dolžna plačati v skladu z določbo 5. člena Obrtniške pogodbe in v skladu s Končnim obračunom z dne 16. 06. 2003, ki ga je sestavila tožena stranka sama.

Zamudne obresti gredo tožeči stranki od 22. 06. 2003, v skladu z določbo 5.člena Pogodbe, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 38.457,00 EUR z obrestmi ugodilo (2.alineja 358.člena ZPP).

Glede obresti od zneska 1.024.214,93 SIT od 22. 06. 2003 do 15. 03. 2004, pa je sodbo razveljavilo, saj je prvostopno sodišče o teh obrestih že pravnomočno odločilo, s sodbo, opr. št. II Pg 185/2004 z dne 26. 09. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča I Cpg 1090/2006 z dne 06. 12. 2007, kar utemeljeno opozarja pritožnik (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP).

Tožeči stranki je priznalo 428,81 EUR izvršilnih stroškov. To so stroški, ki so bili potrebni za izvršbo glede dela zahtevka, glede katerega je tožeča stranka predlog za izvršbo utemeljeno vložila. To je glede zneska glavnice 4.273,97 EUR (prej 1.024.214,93 SIT), saj je tožena stranka navedeni znesek poravnala po vložitvi izvršilnega predloga (2 dni pred vložitvijo ugovora), ter glede zneska 38.457,08 EUR (prej 9.215.854,65 SIT), glede katerega je tožeča stranka v pravdi uspela. Ti stroški predstavljajo takso za predlog in sklep o izvršbi v znesku 427,31 EUR in poštne stroške v znesku 1,50 EUR in jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1.521,44 EUR stroškov postopka do izdaje prve sodbe prvostopnega sodišča, opr. št. II Pg 185/2004-20 z dne 26. 09. 2006, ki so bili potrebni glede dela zahtevka v znesku 6.625.606,86 SIT (27.648,17 EUR), glede katerega tožeča stranka v pravdi ni uspela. Ti stroški predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 13. 06. 2006 v znesku 321,30 EUR (700 odvetniških točk; OT), za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 27. 06. 2006 v znesku 240,97 EUR (525 OT), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo v znesku 321,30 EUR, za zastopanje na glavni obravnavi dne 26. 09. 2006 v znesku 206,55 EUR (450 OT), za sestavo tretje pripravljalne vloge z dne 21. 09. 2006 v znesku 160,65 EUR, (350 OT), skupaj torej 1.250,77 EUR, materialne stroške v znesku 17,10 EUR ter 20% DDV v znesku 253,57 EUR.

Za ponovljeni postopek pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov, saj glede zneska, glede katerega se je ta vodil, v pravdi ni uspela.

Tožeči stranki pa je priznalo 384,57 EUR takse za sodbo, medtem ko ostalih stroškov tožeča stranka ni specificirala.

Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.136,86 EUR pravdnih stroškov.

Stroški so odmerjeni v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.