Jedro

Na pravnomočno sodno odločbo je izvršilno sodiče vezano, vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen, česar pa doklžnik niti ne zatrjuje. Zato dolžnik v izvršilnem postopku za izterjavo judikatne terjatve ne more (več) uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki se tičejo poslovnega razmerja, temveč bi te razloge moral uveljavljati v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Izrek

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dolžnik mora upniku v 8 dneh povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 2.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor proti sklepu o izvršbi (na podlagi izvršilnega naslova) za neutemeljen, zaradi česar ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. V pravočasnem ugovoru dolžnik izpostalja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Navaja tudi, da mu okrožno sodišče v Ljubljani ni vročilo sodbe v zadevi I Pg 610/97-23. Iz ugovora nadalje izhaja, da mu je upnik v novembru in decembru 1995 za uporabo telefona izstavil račun s previsokim zneskom. Le-tega je dolžnik reklamiral ter zahteval tudi izpisek klicanih številk, katerega pa mu upnik ni izročil. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugovoru ugodi. Upnik je v odgovoru na ugovor prerekal ugovorne navedbe in priglasil stroške (sodne takse za ugovor in poštnina) ter Višjemu sodišču predlagal zavrnitev ugovora, podrejeno pa njegovo zavrženje. Ugovor ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, torej navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vse dolžnikove ugovorne navedbe tičejo samega poslovnega razmerja, iz katerega izvira izvršilni nasklov. Na pravnomočno sodno odločbo je izvršilno sodiče vezano, vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen, česar pa doklžnik niti ne zatrjuje. Zato dolžnik v izvršilnem postopku za izterjavo judikatne terjatve ne more (več) uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki se tičejo poslovnega razmerja, temveč bi te razloge moral uveljavljati v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Dolžnik ne uveljavjla nobenega od razlogov, ki bi preprečevali izvršbo v smislu I. odst. 55. čl. ZIZ, zato njegov ugovor v smislu določbe II. odst. 53. čl. ZIZ ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen ter zato ravnalo po 5. odst. 62. čl. ZIZ (ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi). Ker sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o rpavdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba pa v zvezi s 15. čl. ZIZ),na katre pazi po uradni dolžnosti, je ugovor kot neutemeljen zavrnilo ter izpodbijani sklep kot zakonit in pravilen potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Odločitev o upnikovih stroških temelji na 5. odst. 38. čl. ZIZ. Dolžnik mora upniku povrniti 2.000,00 SIT za odgovor na ugovor, pri čemre navedeni znesek predstavlja strošek sodne takse za odgovor na ugovor (100 točk po 3. odst. tarifne številke 1 Taksne tarife, kar ob vrednosti točke 17,00 SIT na dan nastanka taksne obveznosti znaša 1.700,00 SIT) ter poštnina (300,00 SIT).