Jedro

Po dovolitvi taksne olajšave (to je odloga ali obročnega plačila taksne obveznosti) plačilo sodne takse ni več procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje strankine vloge, temveč pride v poštev samo še prisilna izterjava neplačane sodne takse.

Tožnik v ponovnem predlogu za taksno oprostitev ni navedel oziroma izkazal bistveno spremenjenih okoliščin od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu za taksno oprostitev.

Po določbi drugega odstavka 13. člena ZST-1 sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil izdan. Glede na navedeno ni pravno pomembno pritožbeno sklicevanje na taksno oprostitev za plačilo nižjih zneskov sodnih taks v dveh drugih sodnih postopkih. Tudi sicer sodišče ni absolutno vezano na podobne odločitve v drugih primerih iz sodne prakse, temveč na tehtnost argumentov teh odločitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. S sklepom s 4. 12. 2019 (v nadaljevanju tudi: prvi sklep) je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Gre za ponovni predlog za taksno oprostitev, vložen 25. 10. 2019. 2. S sklepom z 21. 1. 2020 (v nadaljevanju tudi: drugi sklep) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke s 14. 1. 2020 zoper plačilni nalog s 27. 12. 2019. 3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je zoper oba sklepa vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. V pritožbi zoper prvi sklep, vloženi 24. 12. 2019, sodišču prve stopnje očita, da mu kljub izteku odloga za plačilo sodne takse (21. 11. 2019) do vložitve predmetne pritožbe še ni poslalo novega plačilnega naloga v skladu z drugim odstavkom 14.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). S tem mu je bilo onemogočeno plačilo sodne takse v roku, prav tako pa se mu onemogoča izvrševanje pravice do povračila škode (26. člen URS – od tožene stranke namreč terja odškodnino), s čimer lahko pride tudi do kršitve pravice do poštenega sojenja iz 22. člena URS in 6. člena EKČP (tožbeni zahtevek bi bil zavrnjen na podlagi napačnega sklepa o plačilu sodne takse z 19. 10. 2018). Glede na navedeno meni, da je njegov ponovni predlog za taksno oprostitev s 25. 10. 2019 utemeljen. Vztraja pri svojih navedbah glede dejanskega stanja, ki jih je podal v omenjenem ponovnem predlogu, saj gre za bistveno spremenjene okoliščine od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu. Opozarja, da sodišče v prvotnem sklepu z 19. 10. 2018 in v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo, da gre pri nepremičnini, katere lastnik je, za vikend na odročni legi, ki posledično ni tržno zanimiv. To nepremičnino je praktično nemogoče oddati v najem (ne nahaja se ob smučišču) in v letu dni nikakor ne bi bilo mogoče iztržiti najemnine, s katero bi lahko pokril strošek sodne takse v višini 621 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da se zaradi ozke usmeritve na navedeno nepremičnino ni opredelilo do drugih njegovih navedb glede plačilne nezmožnosti, pri katerih gre za bistveno spremenjene okoliščine. Poudarja, da kljub odlogu plačila sodne takse za 12 mesecev sodne takse do sedaj ni mogel in tudi ne bo mogel poravnati, saj je zoper njega uveden izvršilni postopek I 000/2019 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, v katerem tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) od njega izterjuje 807,55 EUR. Pojasnjuje, kako je nastala omenjena izterjevana terjatev (gre za stroške neplačanega izvedenskega dela v pravdnem postopku IV P 000/2015 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru) in zakaj je ni mogel plačati (prejema podpovprečne prihodke, od leta 2013 je udeležen v več sodnih postopkih glede odločanja o družinskih razmerjih, ima še preživninsko obveznost v znesku 315 EUR do dveh mladoletnih hčera). Izpostavlja, da je bil po odločitvi o odlogu plačila sodne takse v predmetni pravdi v dveh drugih sodnih postopkih oproščen plačila sodnih taks v nižjih zneskih (v postopku IV P 000/2015 je bil oproščen plačila sodne takse za dopustitev revizije (23 EUR), v postopku R 000/2019 pa plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi (55 EUR) in plačila sodne takse za postopek o pritožbi (33 EUR). Zato meni, da je njegov ponovni predlog za oprostitev oziroma olajšavo za sodno takso v višini 621 EUR še toliko bolj utemeljen. Dodaja, da je stališče o smotrnosti prej omenjenega izvršilnega postopka in njegovem socialnem položaju zavzel tudi Varuh človekovih pravic RS v mnenju, ki ga prilaga pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali o zadevi odloči samo in v celoti ugodi njegovemu ponovnemu predlogu za taksno oprostitev. Podredno pritožbenemu sodišču predlaga taksno olajšavo (obročno plačilo oziroma vsaj ponovno odloženo plačilo sodne takse za 12 mesecev). V vsakem primeru tudi predlaga, naj se toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V pritožbi zoper drugi sklep, vloženi 11. 2. 2020, tožnik vztraja pri navedbah iz ugovora s 14. 1. 2020 zoper plačilni nalog s 27. 12. 2019. Pojasnjuje, da je omenjeni ugovor zoper plačilni nalog vložil, ker sodne takse ne more plačati drugače kot v obrokih, s čimer je smiselno uveljavljal ugovorni razlog napačne odmere sodne takse. Meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni upoštevalo njegove plačilne sposobnosti in materialnega položaja. Ne glede na možnost uspeha s pritožbo zoper prvi sklep opozarja, da je njegovo plačilno nezmožnost treba upoštevati v celotnem postopku plačila sodne takse. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma o zadevi odloči samo in v celoti ugodi njegovemu ugovoru s 14. 1. 2020 zoper plačilni nalog s 27. 12. 2019. V vsakem primeru tudi predlaga, naj se toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper prvi sklep

7. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev s sklicevanjem na smiselno uporabo 319. člena ZPP in na podlagi obrazloženega zaključka, da tožnik v ponovnem predlogu za taksno oprostitev s 25. 10. 2019 ni navedel oziroma izkazal bistveno spremenjenih okoliščin od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu za taksno oprostitev v sklepu z 19. 10. 2018 (s tem sklepom je bil njegov predlog za taksno oprostitev zavrnjen, plačilo sodne takse pa mu je bilo odloženo za 12 mesecev). Izpodbijana odločitev je pravilna.

8. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da mu kljub izteku obdobja, v katerem mu je bilo plačilo sodne takse odloženo, še ni poslalo novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse. Ta okoliščina za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ni pravno pomembna. Izpodbijana odločitev se namreč nanaša le na presojo dopustnosti tožnikovega ponovnega predloga za taksno oprostitev s 25. 10. 2019, ne pa na ugotavljanje, ali je tožnik po preteku obdobja odloga pravočasno plačal sodno takso. Poleg tega samo dejstvo, da tožnik ob vložitvi obravnavane pritožbe še ni prejel novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse,1 še ne pomeni, da bi sodišče njegovemu ponovnemu predlogu za taksno oprostitev moralo ugoditi. Poudariti pa gre tudi, da je odveč tožnikova bojazen, da bi prišlo do njegove nezmožnosti uveljavljanja odškodnine v predmetni pravdi. Po dovolitvi taksne olajšave (to je odloga ali obročnega plačila taksne obveznosti) namreč plačilo sodne takse ni več procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje strankine vloge2, temveč pride v poštev samo še prisilna izterjava neplačane sodne takse (kar izhaja tudi iz vsebine naknadno izdanega plačilnega naloga s 27. 12. 2019). Glede na vse navedeno zato ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na kršitev drugega odstavka 14.a člena ZST-1 in na kršitev onemogočanja plačila sodne takse v roku ter posledično na kršitve pravic URS in ESČP. 9. Tožnikovo vztrajanje pri navedbah glede dejanskega stanja, ki ga je podal v ponovnem predlogu za taksno oprostitev s 25. 10. 2019, prav tako ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik v ponovnem predlogu za taksno oprostitev s 25. 10. 2019 ni navedel oziroma izkazal bistveno spremenjenih okoliščin od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu za taksno oprostitev v sklepu z 19. 10. 2018. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnika s sklepom z 19. 10. 2018 ni oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, ker je presodilo, da lahko tožnik 15.418 EUR vredno nepremičnino, katere lastnik je (parcelo, na kateri je vikend, v katerem ne živi) proda oziroma odda v najem in si s tem zagotovi denarna sredstva za plačilo sodne takse. V ponovnem predlogu za taksno oprostitev s 25. 10. 2019 tožnik ni z ničemer utemeljil ali izkazal, zakaj ni mogel prodati navedene nepremičnine ali je oddati v najem, niti ni navedel ali predložil dokazil o tem, da je v obdobju odloga to nepremičnino poskušal prodati ali oddati v najem, vendar kljub trudu ni mogel pravočasno pridobiti denarnih sredstev za plačilo sodne takse. Kot spremenjeno okoliščino je tožnik v ponovnem predlogu za taksno oprostitev navajal le nezmožnost plačila sodne takse zaradi izvršilnega postopka I 000/2019 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, v zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje s poizvedbami po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bila večina izterjevanega zneska že poplačana z odtegnitvami s tožnikovega transakcijskega računa (do 5. 11. 2019 kar 702,23 EUR od glavnice 807,55 EUR) in da kot sredstvo izvršbe sploh ni bila predlagana izvršba na sporno nepremičnino, ki je še vedno v tožnikovi lasti ter tudi prosta bremen in prepovedi odtujitve ali obremenitve. Iz povzetih ugotovitev izpodbijane odločitve je razvidno, da se je sodišče prve stopnje pri oceni dopustnosti tožnikovega ponovnega predloga za taksno oprostitev opredelilo do tožnikovih navedb o plačilni nezmožnosti zaradi teka izvršilnega postopka I 000/2019, vendar pa je te navedbe glede na razloge odločitve o prvotnem predlogu za taksno oprostitev ocenilo kot pravno nepomembne in posledično ni sledilo tožnikovemu stališču o nastanku bistveno spremenjenih okoliščin.

10. Pritožbeno opozarjanje na neupoštevanje, da gre pri sporni nepremičnini za vikend na odročni legi, ki posledično ni tržno zanimiv in ga je praktično nemogoče oddati v najem, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožnik se na to dejstvo prvič v tem postopku sklicuje šele v obravnavani pritožbi, ne da bi pojasnil, zakaj nanj brez svoje krivde ni mogel opozoriti (in ga tudi dokazno podkrepiti) že prej. Zoper sklep z 19. 10. 2018, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o prvotnem predlogu za taksno oprostitev, se tožnik sploh ni pritožil, zaradi česar je navedeni sklep (v katerem se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi glede sporne nepremičnine) postal pravnomočen. Zato tudi pritožbena kritika na račun pravilnosti in zakonitosti navedenega sklepa ni upoštevna.

11. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZST-1 sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil izdan. Glede na navedeno ni pravno pomembno pritožbeno sklicevanje na taksno oprostitev za plačilo nižjih zneskov sodnih taks v dveh drugih sodnih postopkih, še toliko manj pa opozarjanje na stališče Varuha človekovih pravic RS, ki se tiče drugega sodnega postopka. Tudi sicer sodišče ni absolutno vezano na podobne odločitve v drugih primerih iz sodne prakse, temveč na tehtnost argumentov teh odločitev. V konkretnem primeru pa je zlasti vezano na že omenjeno pravnomočno odločitev o tožnikovem prvotnem predlogu za taksno oprostitev in na njene razloge. Na tej podlagi je tudi presojalo dopustnost tožnikovega ponovnega predloga za taksno oprostitev in sprejelo pravilno odločitev.

O pritožbi zoper drugi sklep

12. Druga izpodbijana odločitev je bila sprejeta z utemeljitvijo, da je bil plačilni nalog s 27. 12. 2019 izdan upravičeno in da tožnik zoper njega ni uveljavljal enega izmed pravno relevantnih razlogov za ugovor. Ti razlogi so namreč v zakonu našteti taksativno (1. odstavek 34. a člena ZST-1), ugovora pa ni mogoče vložiti iz razloga, ker stranka sodne takse ne more plačati. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je bilo tožniku dolžno poslati plačilni nalog v skladu s pravnomočnim sklepom z 19. 10. 2018 (saj mu ne more arbitrarno in mimo sklepa naložiti plačila takse v obrokih) in dodalo, da bo v primeru tožnikovega morebitnega uspeha s pritožbo zoper prvi sklep plačilni nalog razveljavilo po uradni dolžnosti. Tudi navedena odločitev je pravilna.

13. Tožnik neutemeljeno vztraja pri navedbah iz ugovora zoper plačilni nalog s 27. 12. 2019. Če se ni strinjal z odločitvijo v sklepu z 19. 10. 2018, s katerim je bilo odločeno o njegovem prvotnem predlogu za taksno oprostitev, bi se moral pritožiti zoper omenjeni sklep, česar pa ni storil. S pritožbo zoper sklep o ponovnem predlogu za taksno oprostitev (drugi sklep) pa, kot že prej obrazloženo, ni uspel. 14. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da bi sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve moralo (ponovno) upoštevati oziroma presojati tožnikovo plačilno sposobnost in materialni položaj. Izpodbijana odločitev logično sledi predhodno sprejetim odločitvam v postopku. Nezmožnost plačila sodne takse je tožnik že imel možnost uveljavljati, večkrat pa mu v istem sodnem postopku ob nespremenjenih okoliščinah to ne more biti omogočeno. V nasprotnem primeru bi bile prej sprejete pravnomočne odločitve brez vsakega pomena in se odločanje o taksni obveznosti ne bi nikoli zaključilo.

Sklepno

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in oba izpodbijana sklepa potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

1 Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil nov plačilni nalog za plačilo sodne takse 621 EUR izdan šele po vložitvi obravnavane pritožbe, in sicer 27. 12. 2019, tožnik pa je zoper njega vložil ugovor, o katerem je bilo odločeno z drugim izpodbijanim sklepom. 2 Primerjaj VSL sklep I Cp 4323/2006 z 2. 8. 2006, VSL sklep III Ip 134/2015 z 28. 1. 2015 in VSL sklep I Cpg 932/2017 s 23. 10. 2017.