Jedro

Odvetnik do priglašene nagrade za storitve pregleda spisa in listin ni upravičen, ker slednja nima narave samostojne storitve. Pravilno je uporabljena tudi določba 5. odstavka 17. člena ZOdv, saj je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I izreka odvetniku Borisu Kmetu priznalo stroške zastopanja zadržane osebe v predmetni zadevi v znesku 102,42 EUR. V točki II izreka pa je sklenilo, da se znesek z I. točke izreka sklepa izplača iz sredstev sodišča na TRR odvetnika, naveden v sklepu, in sicer 30. dan po prejemu ustreznega elektronskega računa.

2. Proti sklepu se odvetnik pravočasno pritožuje. Kot pritožbeni razlog navaja nepravilno uporabo odvetniške tarife (OT). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odvetniku prizna stroške zastopanja v višini 390 točk po OT, kar znaša 179,01 EUR, povečano za 5,92 EUR za kilometrino na relaciji C. - V. - C., ali skupaj 184,93 EUR, povečano za 22 % DDV, kar znaša 40,68 EUR, torej skupaj 225,61 EUR. Navaja, da je po sklepu sodišča prve stopnje o postavitvi zagovornika - pooblaščenca po uradni dolžnosti z dne 24. 7. 2015 v postopku odločanja o pogojih zadržanja na zdravljenju brez privolitve v nujnih primerih na naroku dne 27. 7. 2015 zastopal J. E. iz P. Priglasil je stroške zastopanja: za pregled spisa in listin (tar. št. 39/2 OT) 50 točk, nagrada za narok (tar. št. 23 OT) 200 točk in urnina (6/1 člen OT) 100 točk, odsotnost iz pisarne (6/4 OT) 40 točk in kilometrina 16 km po 0,37 (člen 10 OT) 5,92 EUR, torej skupaj 390 odvetniških točk, kar vse skupaj s priznanim DDV znaša 225,61 EUR. Navaja, da mu je sodišče priznalo skupne odvetniške stroške 102,42 EUR ter kilometrino 5,92 EUR, na skupni znesek pa še 22 % DDV. Nagrade po tar. št. 39 OT sodišče prve stopnje ni priznalo, ker naj bi šlo za razmerje med stranko in pooblaščencem, ki pa ima hkrati naravo samostojne storitve, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah, 50 % znižano nagrado pa obrazlaga z uporabo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Takšna argumentacija po navedbi pritožbe ni sprejemljiva. Pregled spisa in listin kot samostojna postavka v tarifni številki 39 OT je po mnenju pritožnika namenjena učinkovitemu zastopanju v okviru samega postopka še zlasti v zadevah, v katerih se odloča o udeležencih, ki praviloma sami ne morejo ali težko izražajo svojo pravo voljo. Pooblaščeni odvetnik je skupaj s stroškovnikom sodišču posredoval sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 10. 2. 2015, izdan na podlagi prvega odstavka 19. člena OT, ki ga je priložil tudi k pritožbi, po katerem je UO OZS pristojen za pojasnilo in obvezno razlago odvetniške tarife. Na podlagi tega sklepa je odvetnik v okviru zastopanja po uradni dolžnosti po ZDZdr upravičen do celotne nagrade po odvetniški tarifi, torej brez polovičnega znižanja vrednosti. O tem sklepu UO OZS izpodbijani sklep nima obrazložitve, niti ne upošteva niti ga ne zavrne. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da prizna odvetniku nagrado v celotnem priglašenem znesku 225,61 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odmero priglašenih odvetniških stroškov pravilno uporabilo Odvetniško tarifo (OT, Ur. list RS, št. 2/2015) ter Zakon odvetništvu (ZOdv), vključno z zadnjo spremembo (ZOdv-D, Ur. list RS, št. 97/2014). Pravilno je povzelo, da ZOdv v petem odstavku 17. člena (med drugim) določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT.

5.Pritožbeno ni sporno, da je bil odvetnik v predmetni nepravdni zadevi zadržani osebi postavljen po uradni dolžnosti (primerjaj sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 7. 2015 in obrazložitev izpodbijanega sklepa v 1. točki).

6. Peti odstavek 17. člena ZOdv, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje in ki določa tudi, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, je zakonska določba. Po prvem odstavku 19. člena OT Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (UO OZS) daje pojasnila in obvezne razlage le o uporabi odvetniške tarife. Zato v predlogu za odmero stroškov, pa tudi k pritožbi po pritožniku priložen sklep UO OZS, na katerega se sklicuje, pri uporabi in razlagi zakonskih določb, torej tudi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, sodišča ne zavezuje. Ob jasni in nedvoumni določbi petega odstavka 17. člena ZOdv in pritožbeno nespornem dejstvu, da je bil odvetnik v predmetni zadevi postavljen po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je navedeno zakonsko določbo pri odmeri odvetniških stroškov upoštevalo. Takšno stališče je že zavzeto tudi v sodni praksi.(1)

7. Sodišče prve stopnje odvetniku utemeljeno ni priznalo tudi nagrade po tar. št. 39 OT. Tarifna številka 39 OT določa, da če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev, obračuna odvetnik (med drugim) v točki 2. za preglede spisov, listin in druge dokumentacije ter za sestavo poročila o pregledu, za vsake začete pol ure 50 točk. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je odvetniku že priznalo storitev po tarifni številki 23 (op. zastopanje na naroku) in do priglašene nagrade za storitev pregleda spisa in listin po 2. točki tarifne številke 39 OT ni upravičen, ker slednja nima narave samostojne storitve. Pritrditi je mogoče pritožbi v tem, da je pregled spisa in listin namenjen učinkovitemu zastopanju na naroku, toda kljub temu ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila že vključena v osnovno storitev, v konkretnem primeru zastopanja na naroku.

8. Ob obrazloženem je tako sodišče prve stopnje odvetniku pravilno priznalo stroške zastopanja, pri čemer je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba postopkovnih kršitev ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu pritožbeno izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo kršitev postopka, na katere mora paziti uradoma. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oboje v zvezi s 37. členom ZNP in 30. členom ZDZdr).

Op. št. (1): Primerjaj sklepe VSL I Cp 1345/2015, VSC Cp 138/2015.