Jedro

Tožnik je v nezgodi utrpel znotrajsklepni zlom leve koželjnice ter poškodbo hrbtenice in sicer zlom 11. in 12. prsnega vretenca ter 1. in 2. ledvenega vretenca. Tožnik je trpel nevšečnosti zaradi hospitalizacije, operativnih posegov v splošni anesteziji, rentgenska slikanja in drugih preiskav, izvajanja terapevtskih vaj, fizikalne terapije, nošenja trotočkovnega steznika, hoje z berglami in kontrolnih pregledov. V bolniškem staležu je bil pet mesecev in pol. Tožnik je neprestane hude bolečine trpel najmanj 12 dni po poškodbi, nadalje je občasne hude bolečine trpel skupno en teden in sicer ob instrumentalnih manipulacijah, ob začetku fizikalne terapije in ob pritisku na celeče se poškodbe. Srednje hude bolečine so trajale 14 dni, lahke pa so bile nato najprej neprestane, nato pa občasne in sicer v trajanju 2 meseca. Občasne bolečine tožnik občuti še sedaj ob spremembah vremena in preutrujenosti. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku 35.000,00 EUR oz. 24.500,00 EUR ob upoštevanju 30 % soprispevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 4.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010 do plačila (I. tč. izreka), v roku 15 dni. Nadalje je v II. tč. izreka odločilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v višini 44.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010 do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (razliko do vtoževanih 89.000,00 EUR) pa je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti stroške postopka v višini 462,21 EUR in stroške izvedencev v višini 1.215,15 EUR, ki jih nakažeta na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru (III. tč. izreka), toženima strankama pa je vsaki do polovice naložilo v končno plačilo stroške priče A.A. v znesku 30,43 EUR, ki sta jih dolžni plačati v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožujeta toženi stranki iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da prisojeni znesek odškodnine ustrezno zniža. Toženi stranki se strinjata, da je tožnik soprispeval k nastanku škode v višini 30 %, medtem ko višina prisojene odškodnine za nematerialno škodo odstopa od odškodnin prisojenih v podobnih primerih. Tožniku bi iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ob upoštevanju izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenca na obravnavi, šla kvečjemu odškodnina v znesku 10.000,00 EUR. Tožnik je zaradi utrpelih poškodb prestajal telesne bolečine različne intenzitete in sicer v začetku v pogostejši obliki, nato pa v redkejši obliki. V medicinski dokumentaciji ni nobenega podatka, da bi tožnik prejemal analgetična sredstva in prav tako tudi ne zaključkov v smeri, da bodo tožniku ostale telesne bolečine do konca življenja. Tudi odškodnina iz naslova strahu je odmerjena previsoko. Tožnik je ob nesreči utrpel zgolj kratkotrajni hud strah, medtem ko je izvedenec sekundarni strah ocenil, da je bil zelo intenziven prve ure po poškodbi in do odpusta iz UKC B.. Toženi stranki menita, da bi pravična odškodnina iz naslova strahu znašala 1.000,00 EUR. Tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisojena odškodnina previsoka. Iz medicinske ekspertize izhajajo opisno ocenjena zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, pri čemer ne gre zaslediti težav, ki jih navaja tožnik in jih povzema sodišče (hoja po neravnem in strmem terenu, vzpenjanje po stopnicah). Toženi stranki ocenjujeta, da bi bila primerna odškodnina v višini 17.000,00 EUR. V zdravstveni dokumentaciji ni zaslediti podatkov, ki bi se nanašali na duševno zdravstveno stanje tožnika. Ni zabeležk o predpisovanju psihoaktivnih zdravil. Tožnik ni iskal psihiatrične ali psihološke pomoči. Tožnikov odziv na škodni dogodek in njegove posledice je v prvih šestih mesecih po poškodbi glede na takratno duševno stanje oceniti kot prilagoditveno motnjo. Iz medicinske ekspertize tudi ne izhaja, da bi bile pri tožniku zaradi poškodbe opazne spremembe na njegovem videzu in telesni podobi, ki bi vzbujale pozornost. Priglašata pritožbene stroške.

Tožnik je odgovoril na pritožbo toženih strank. Predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba toženih strank ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih toženi stranki uveljavljata v pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je do nezgode prišlo dne 9. 2. 2008, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki. Opravljal je delo na višini 3 metrov, pri čemer je stopil na rob odvite rešetkaste plošče, ki se je odpela, tako da je tožnik padel v globino. Utrpel je znotrajsklepni zlom leve koželjnice ter poškodbo hrbtenice in sicer zlom 11. in 12. prsnega vretenca in 1. in 2. ledvenega vretenca. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zahteval skupno 89.000,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje mu je ob upoštevanju 30 % soprispevka prisodilo 49.000,00 EUR odškodnine oz. 30,39 povprečnih bruto oz. 49,48 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe sodišče prve stopnje ni pritožil (2. odst. II. tč. Izreka), zaradi česar je sodba sodišča prve stopnje v tem delu že pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna, ugotovilo pa je tudi tožnikov 30 % soprispevek k nastanku nezgode. Zoper takšen materialnopravni zaključek ni pritožbe, zaradi česar je pritožbeno sodišče preverilo zgolj, ali je odmerjena odškodnina primerljiva odškodninam, ki se v RS odmerijo v podobnih primerih.

Toženi stranki oporekata ugotovljenemu obsegu nepremoženjske škode, ki se je pri tožniku odrazila v obliki telesnih bolečin, strahu, zmanjšani življenjski aktivnosti in skaženosti in v zvezi s tem izpodbijata odmero odškodnine, ki je po njuni oceni previsoka. V zvezi s tem poudarjata določene okoliščine, ki bi po njunih ocenah lahko vplivale na odmero drugačne višine odškodnine.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, o izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledicah je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato niso utemeljene pritožbene navedbe toženih strank s tem v zvezi, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode. V kolikor se pritožbi sklicujeta na aktualno sodno prakso, je to sklicevanje pavšalno, saj ne navedeta konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Kljub le pavšalnim trditvam pritožbeno sodišče glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za nematerialno škodo odmerilo ustrezno in v okviru do sedaj prisojenih odškodnin v podobnih primerih ter ob upoštevanju razmerja med prisojenimi odškodninami v lažjih in hujših primerih poškodb.(1) Tožnik, ki je bil ob nezgodi star 28 let, je v nezgodi utrpel znotrajsklepni zlom leve koželjnice ter poškodbo hrbtenice in sicer zlom 11. in 12. prsnega vretenca ter 1. in 2. ledvenega vretenca. Tožnik je trpel nevšečnosti zaradi hospitalizacije, operativnih posegov v splošni anesteziji, rentgenska slikanja in drugih preiskav, izvajanja terapevtskih vaj, fizikalne terapije, nošenja trotočkovnega steznika, hoje z berglami in kontrolnih pregledov. V bolniškem staležu je bil pet mesecev in pol. Kljub temu, da v medicinski dokumentaciji ni podatka, da bi tožnik prejemal analgetična sredstva, kot to izpostavljata toženki, pa je iz izvedenskega mnenja jasno razvidno, da je glede na opisano poškodbo in klinične izkušnje, tožnik neprestane hude bolečine trpel najmanj 12 dni po poškodbi, nadalje je občasne hude bolečine trpel skupno en teden in sicer ob instrumentalnih manipulacijah, ob začetku fizikalne terapije in ob pritisku na celeče se poškodbe. Srednje hude bolečine so trajale 14 dni, lahke pa so bile nato najprej neprestane, nato pa občasne in sicer v trajanju 2 meseca. Občasne bolečine tožnik občuti še sedaj ob spremembah vremena in preutrujenosti, kar je tožnik tudi izpovedal. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče celotno telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med hude primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (35.000,00 EUR oz. 24.500,00 EUR ob upoštevanju 30 % soprispevka).

Tudi glede odmerjene odškodnine v preostalih postavkah in sicer 30.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (oz. 21.000,00 EUR ob upoštevanju soprispevka), 2.000,00 EUR (oz. 1.400,00 EUR) zaradi skaženosti ter 3.000,00 EUR (oz. 2.100,00 EUR) zaradi strahu, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. Obligacijskega zakonika(2) in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih. Višine odškodnin se v takšnih oz. podobnih primerih gibljejo v višini od 46-54 povprečnih neto plač v RS.(3) Pritožba toženih strank, ki takšno odmero izpodbija, zato ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj je slednja v celoti skladna z 8. čl. ZPP, zaradi česar pritožbeno sodišče zoper njo nima nobenih pomislekov. Tožnikova izpovedba glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, strah in skaženost, ustreza izsledkom iz izvedeniškega mnenja, zaradi česar je sodišče prve stopnje obe dokazni sredstvi tudi pravilno upoštevalo pri odmeri pravične denarne odškodnine. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi sodišče v zvezi z odmero odškodnine posebej upoštevalo tožnikovo duševno zdravstveno stanje v smislu jemanja psihoaktivnih zdravil, zaradi česar so pritožbene navedbe, ki navedeno izpostavljajo, neupoštevne, medtem ko je sodišče prve stopnje v zvezi s skaženostjo pravilno upoštevalo tožnikove subjektivne občutke v zvezi s telesnim izgledom po poškodbi, saj so tožniku po poškodbi ostale vidne brazgotine na roki in hrbtu, kar je prav tako razvidno iz izvedeniškega mnenja.

Ker uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj: Sodba VS RS opr. št. II Ips 764/2007 z dne 9. 10. 2008 in Sodba VS RS opr. št. II Ips 256/2006 z dne 23. 10. 2008. Op. št. (2): OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj tudi Sodbo VS RS opr. št. II Ips 432/98 z dne 13. 5. 1999.