Jedro

Trditev, da stranki ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku pred tujim sodiščem, mora biti podprta z ustreznimi dokazi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagatelja za priznanje veljavnosti sodbe Deželnega sodišča v Grazu, Republika Avstrija, opr. št. 18 Cg 223/97g z dne 19.01.1999, s katerim je bilo nasprotnemu udeležencu, v omenjeni zadevi toženi stranki, naloženo plačilo pogodbene kazni v znesku 1.000.000 ATS ter opustitev ponujanja in prodaje prekucnega transporterja, ki je predmet med strankama sklenjene pogodbe z dne 18.03.1996. Istočasno je priznalo veljavnost sklepa istega sodišča z dne 31.05.1995, s katerim je bila deloma spremenjena odločitev o pravdnih stroških. Zavrnilo pa je predlog za priznanje veljavnosti začasne odredbe istega sodišča z dne 08.02.1999. Nasprotni udeleženec je proti navedeni odločitvi v obsegu njenega ugoditvenega dela vložil ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Ugotovilo je, da za priznanje obeh tujih sodnih odločb po določilih členov 90. do 103. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 ZMZPP) ni ovir.

Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po določbi člena 338. Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1999). Predlaga njegovo spremembo z zavrnitvijo zahteve predlagatelja za priznanje tujih sodnih odločb. Vztraja pri dosedanjih stališčh glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožena stranka M. F., sedaj nasprotni udeleženec, ni pasivno legitimirana oseba v pravdi, ki je tekla pred sodiščem v Grazu, saj je pogodbo s predlagateljem (tedaj tožnikom) sklenila firma F. M.. Deželno sodišče v Grazu o tem ni odločilo. Sicer pa odločitev o priznanju obravnavane tuje sodbe in sklepa nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, ki jih vsebuje Ustava Republike Slovenije, predvsem določbam o enakem varstvu pravic, o pravici do nepristranskega sodišča in o pravici do uporabe svojega jezika.

Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je že v odgovoru na tožbo Deželnemu sodišču v Grazu predložili pooblastilo, vendar ga sodišče ni vabilo na glavno obravnavo, niti mu ni vročilo sodne odločbe. Zato tudi ugovori nasprotnega udeleženca v pravdi niso bili obravnavani. Nemškega jezika nasprotni udeleženec ne razume v tolikšni meri, da bi bil enakopraven subjekt v postopku. Sicer pa je Deželno sodišče v Grazu poseglo v suverenost Republike Slovenije, ko je odločilo, da je tožena stranka (nasprotni udeleženec) dolžna opustiti ponujanje in prodajo hidravličnega prekucnega transporterja kjerkoli, bodisi v Sloveniji, bodisi v Avstriji in ostalih deželah. Pristransko postopanje je imelo za posledico tudi neupoštevanje pobotnega ugovora nasprotnega udeleženca. Sicer pa sodišče v Grazu ni obravnavalo tudi ostalih ugovorov, ki se nanašajo na krajevno pristojnost, na pasivno legitimacijo in na okoliščino, da mu nikoli ni bila vročena ustrezna avstrijska zakonodaja, ki se nanaša na nelojalno konkurenco.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Če tujo sodno odločbo prizna sodišče Republike Slovenije, je ta izenačena z odločbo domačega sodišča in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba (94. člen ZMZPP). Ovire, zaradi katerih ni mogoče priznati veljavnosti tuje sodne odločbe, so navedene v določbah 95. do 102. člena zakona. Nasprotni udeleženec zatrjuje obstoj ovir po določbah 96. in 100. člena zakona in vztraja pri tem, da so bile podane nepravilnosti v postopku pred tujim sodiščem, zaradi katerih ni mogel sodelovati v postopku in da sta sodni odločbi, katerih veljavnost na področju Republike Slovenije je priznana, v nasprotju z njenim pravnim redom. Vendar pa je preizkus izpodbijane sodne odločbe na podlagi spisovnih podatkov in pritožbene trditvene podlage pokazal, da v pritožbi izraženi ugovori nimajo utemeljitve. Zatrjevane nepravilnosti, ki naj bi bile storjene v postopku pred pristojnim avstrijskim sodiščem, naj bi se nanašale predvsem na dejstvo, da je postopek tekel v nemškem in ne tudi v slovenskem jeziku in da sodna pisanja ter vabila na narok niso bila vročana pooblaščencu toženca (nasprotnega udeleženca). Do navedenih ugovorov se je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njihove utemeljenosti pravilno opredelilo. Vse, kar nasprotni udeleženec v tej smeri zatrjuje, je namreč ostalo le na ravni trditev, ki v dosedanjem postopku niso bile z ničimer dokumentirane. Nasprotni udeleženec tudi v pritožbi navedene trditve zopet samo ponavlja.

Obstoj nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo mogoče trditi, da pred tujim sodiščem nasprotni udeleženec ni mogel sodelovati v postopku zaradi izostanka osebnih vročitev vabil in listin, torej ni izkazan. To velja tudi glede zatrjevane neuporabe slovenskega jezika. Tudi okoliščina, da je v sodbi Deželnega sodišča Graz z dne 29.01.1999 zapisano, da se tožencu (nasprotnemu udeležencu) prepoveduje ponujanje in prodaja predmeta pravde kjerkoli, ali v Sloveniji, ali v Avstriji in ostalih deželah, je v izpodbijanem sklepu zadosti obravnavana. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno razlago, da je takšen sodbeni izrek imel učinek in izvršljivost le v državi, ki jo je izdala (torej v Republiki Avstriji), po njenem priznanju v skladu z določbami ZMZPP pa tudi v Republiki Sloveniji. Zato ni mogoče sprejeti teze, da je sporna avstrijska sodna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Končno pa so pravice, povezane z intelektualno lastnino in z varstvom pred nelojalno konkurenco tudi v Republiki Sloveniji ustavno in zakonsko zaščitena kategorija.

Vse ostalo, kar v pritožbi navaja nasprotni udeleženec, pa se nanaša na vsebino spora, o katerem je bilo odločeno s tujo sodno odločbo. O sami vsebini spora glede na določbe ZMZPP sodišče v Republiki Sloveniji, ko priznava veljavnost tuje sodne odločbe, ne more znova odločati. Gre za ugovarjanje pasivne legitimacije in trditve o tem, da je bilo avstrijsko pravo glede na sklenjeno pogodbo nepravilno uporabljeno, da ni bil upoštevan pobotni ugovor in da tožencu med postopkom ni bila dana možnost, da bi se seznanil z ustrezno avstrijsko zakonodajo.

Ker po povedanem ne obstojajo ovire v skladu z določbami členov 94. do 103. ZMZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi.