Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o zaslišanju strank in prič ter med samimi zapisniki. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče določeno dejstvo ugotovi drugače kot izhaja iz posamezne izpovedbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah I 530/2007 z dne 19.6.2007 in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 558,99 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi, podredno pa, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbe strank in prič, pri čemer prihaja v obrazložitvi sodbe o odločilnih dejstvih do nasprotja med temi izpovedbami in razlogi sodbe. Pojasnjuje, da iz izpovedb strank in prič ne izhaja, da bi se pravdni stranki dogovorili o kompenzaciji najemnine in stroškov adaptacije najetega stanovanja, zato je zaključek sodišča o obstoju takšnega dogovora napačen. Tožnica sodišču očita tudi napačno uporabo materialnega prava (92. in 93. člen Stanovanjskega zakona (1)). Meni, da stališče sodišča, da nastane obveznost plačila najemnine, ko so podani pogoji za bivanje v najeti nepremičnini, nima podlage v zakonu. Prav tako po zakonu pobotanje stroškov adaptacije z najemnino ni obvezno, kot gre to razbrati iz sodbe. Takšno pobotanje zakon predvideva kot možnost v primeru soglasja strank, ki v obravnavani zadevi ni bilo nesporno ugotovljeno.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica zahteva plačilo najemnine za julij, avgust, september in oktober 2006 v skupnem znesku 879,58 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se vtoževana najemnina pobota z delom stroškov (tistimi za potreben material), ki jih je imela toženka z adaptacijo najetega stanovanja. Stanovanje je bilo namreč v slabem stanju, ki ni omogočalo normalne uporabe (prim. 92. člen SZ-1) in vseljivo šele po izvedbi obnovitvenih del (prenova električne in vodovodne instalacije, zamenjava vtičnic ter stikal in drugo). Sodišče prve stopnje je zato odločilo, da toženka tožnici najemnine za sporno obdobje ne dolguje.

S pritožbenimi navedbami, da prihaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe do nasprotja med izpovedbami stranke in prič ter razlogi sodbe, tožnica v resnici uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavanem primeru gre namreč za spor majhne vrednosti, v katerem sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena v zvezi s 1. odstavkom 443. člena Zakona o pravdnem postopku (2)). Tožnica v pritožbi povzema izpovedbe stranke in prič ter pojasnjuje, da iz njih ne izhaja, da je med strankama prišlo do dogovora o pobotu vtoževane najemnine s stroški prenove, kot je to ugotovilo sodišče. S tem tožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča, uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne morebiti kršitev postopka, kot je to navedeno v pritožbi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o zaslišanju strank in prič ter med samimi zapisniki. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče določeno dejstvo ugotovi drugače kot izhaja iz posamezne izpovedbe, kar v konkretnem primeru uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo izpovedbe, na katere je oprlo svojo odločitev in tako ni zagrešilo bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava. Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje sprejelo odločitev o pobotanju medsebojnih terjatev pravdnih strank, ker naj bi SZ-1 določal, da je takšno pobotanje obvezno in da nastane obveznost plačila najemnine šele, ko nastopijo pogoji za uporabo stanovanja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče odločilo, da je prišlo do pobota vtoževane najemnine s stroški, ki jih je imela toženka s prenovo najetega stanovanja, na podlagi dogovora pravdnih strank. V skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava stranke svobodno urejajo obligacijska razmerja (3. člen Obligacijskega zakonika (3)). Stranke lahko svoje medsebojne terjatve tudi pobotajo, kar povzroči prenehanje obveznosti (311. člen OZ). Ker je sodišče prve stopnje (z dokaznim standardom prepričanja; pritožbeno stališče, da bi to moralo biti ugotovljeno nesporno, je očitno napačno) ugotovilo, da je bila vtoževana terjatev tožnice v celoti pobotana s terjatvijo toženke (do novembra je tožnica tudi prejemala prazne položnice), je pravilen zaključek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Izpodbijana sodba je torej tudi materialnopravno pravilna.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in tudi niso podane druge kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, zato stroški odgovora niso potrebni (155. člen ZPP) in jih mora kriti sama.

(1)Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju SZ-1

(2)Ur. l. RS, št. 73/2007–UPB3 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP

(3)Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami