Jedro

Opravljanja dežurstva in straže v Slovenski vojski ni mogoče šteti za nadurno delo. Prvenstveni namen izvajanja teh služb je preprečevanje izrednih in nepredvidljivih dogodkov in ustrezno ukrepanje, ko do njih pride. Le v primeru aktivnega ukrepanja ob izrednem in nepredvidenem dogodku gre za delo preko polnega delovnega časa.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo premalo izplačanega nadomestila za opravljene ure dežurstva in straže za čas od 1.1.1996 do 31.12.2000 v neto znesku 678.807,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila in povrnitve nastalih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 113.000,00 SIT. Odločilo je, da je po 17. členu ZST tožnik dolžan plačati stroške takse za odgovor na tožbo v višini 13.600,00 SIT, ki bi jo morala plačati tožena stranka v kolikor ne bi bila oproščena plačila sodnih taks in je v individualnem delovnem sporu v celoti uspela.

Tožnik je vložil pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje ni celovito ugotovilo dejanskega stanja, ko je tožnik opravljal dolžnosti dežurstva in straže. Tožnik je jasno navajal, da v kolikor obstaja dvom o navedbah tožnika, naj sodišče izvede še druge dokaze kot npr. zaslišanje nadrejenega starešine - častnika, ki je odredil izvedbo dežurstva ali straže in po potrebi tudi nekoga iz Generalštaba Slovenske vojske, ki je neposredno odgovoren za izvajanje nalog dežurstva in straže v Slovenski vojski, ti dokazi pa niso bili izvedeni, čeprav jih je tožnik na glavni obravnavi predlagal. Nesporno je, da je tožnik za opravljeno delo dejansko dobil plačilo in to je 60% od osnovne plače in to za vse ure, ki jih je prebil na dežurstvu in straži. 96. člen Zakona o obrambi določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, dolžan po odločitvi nadrejenega zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih in med naštetimi pogoji določa tudi dežurstvo in stražarsko dolžnost, istočasno pa je določeno, da če delavec med dežurstvom ali med pripravljenostjo za delo dela, se čas dejanskega dela šteje za delo v podaljšanem delovnem času. Tožnik je dobil ukaz, da opravlja dolžnost dežurstva in straže, tako se mora ta čas šteti kot nadure. Gre za specifičen primer, ki se odvija v posebnem okolju, torej v Slovenski vojski, v kateri se morajo ukazi izvajati brez izjeme.

Tožena stranka je vložila pritožbo in dopolnitev pritožbe, ter odgovor na pritožbo tožnika. Pritožbo je vložila v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka navajajoč, da je med postopkom vložila tri obrazložene pripravljalne vloge, ki jih sodišče prve stopnje ni priznalo. V dopolnitvi pritožbe je navajala, da sodišče od odmerjenih pravdnih stroškov ni priznalo zakonitih zamudnih obresti, zato je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodi.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnika iz pritožbe in navajala, da je tožnik dobil plačilo 60% od osnovne plače za vse ure, ki jih je prebil na dežurstvu in straži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v nobenem primeru tudi ni dokazoval, da bi v času dežurstev in straž tudi dejansko delal. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da opravljanje dežurstva in straže v Slovenski vojski ni mogoče šteti za nadurno delo. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb 96. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94 - 13/98) in 2. točke 1. odst. 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Tudi Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90 - 4/93), v 1. odst. 12. člena določa, da gre pri nadurnem delu za izjemo, torej za delo, ki se opravi le takrat, ko se v okviru rednega delovnega časa določenega dela ne da opraviti, le-to pa mora biti opravljeno določenega dne ali v določenem roku. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre pri dežurstvih in stražarskih obveznosti v Slovenski vojski za utečeno in stalno funkcijo, ki se izvaja nepretrgoma in kot taka nima atributov nadurnega dela. Zato ni bil izpolnjen pogoj iz 3. odst. 96. člena ZObr, ki določa, da če delavec med dežurstvom ali pripravljenostjo za delo dela, se čas dejanskega dela šteje za delo v podaljšanem delovnem času, če s tem zakonom ni določeno drugače. Tožnik med postopkom niti ni zatrjeval in dokazoval, da je v vtoževanem obdobju v času dežurstva in straže tudi efektivno delal, avtomatično pa čas dežurstva in straže ni mogoče šteti za čas nadurnega dela.

Dežurstvo po 206. členu Pravil Slovenske vojske predstavlja notranjo službo, ki obsega dejavnosti, ki zagotavljajo in ohranjajo neprekinjenost poveljevanja, delovno in bojno pripravljenost, vzdrževanje prostorov in vzdrževanje reda in vojaške discipline. Iz nalog dežurnega in poveljnika straže izhaja, da je prvenstveni namen izvajanja teh služb preprečevanje izrednih in nepredvidljivih dogodkov in ustrezno ukrepanje, ko do njih pride. Le v primeru aktivnega ukrepanja ob izrednem in nepredvidenem dogodku bi lahko govorili o delu preko polnega delovnega časa.

Pravila službe v Slovenski vojski v 3. alinei 200. člena določajo, da vojaške osebe, določene za dolžnosti dežurnih po redni listi, delajo najmanj 24 ur, citirana določba Pravil pa opredeljuje le časovni okvir, v katerem se naj dežurstvo izvaja, torej največ 24 ur, v izjemnih primerih pa do 7 dni (3. alinea iste točke). Navedena določba torej ne pomeni, da 24 ur, kolikor naj traja služba dežurstva, dejansko pomeni tudi opravljanje nadur. To stališče potrjuje tudi nadaljnja določba v isti točki Pravil, ki pravi, da so vojaške osebe po opravljeni službi proste toliko časa, da skupni delovni čas praviloma ne preseže mesečne delovne obveznosti. Podobnih določb pri nadurah ni, saj se te ne obravnavajo v kontekstu skupnega delovnega časa, temveč je le določena omejitev glede njihovega obsega. Torej je dejansko mogoče razumeti 200. člen Pravil le kot določbo, ki opredeljuje število ur, ki jih delavec lahko oz. mora prebiti na dežurstvu, pri tem pa določa, da se te ure upoštevajo pri skupni delovni obveznosti pripadnikov Slovenske vojske.

V zvezi s podanim pritožbenim ugovorom tožnika, da bi moralo sodišče po potrebi zaslišati nadrejenega starešino - častnika in tudi nekoga iz Generalštaba Slovenske vojske, ki je neposredno odgovoren za izvajanje teh nalog pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok za glavno obravnavo dne 14.3.2002, tožnik pa je podal dokazna predloga za zaslišanje prič starešine vojašnice v Murski Soboti in predstavnika Generalštaba Slovenske vojske šele v pripravljalni vlogi z dne 5.11.2002. ZPP v 286. členu določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Pod temi pogoji lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z navedenim, se ne upoštevajo. Zaradi navedenega je tako pritožbeni ugovor tožnika v tej smeri neutemeljen.

Tožena stranka je podala pritožbo in dopolnitev pritožbe zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka in toženi stranki glede na uspeh v pravdi priznalo potrebne stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tri pripravljalne vloge tožene stranke ne predstavljajo potrebnih stroškov v skladu s 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je pri odmeri 400 točk sodišče prve stopnje navedlo, da jih je priznalo za tožbo, vendar gre v tem delu za očitno pisno pomoto, saj gre za stroške odgovora na tožbo, ki sicer predstavljajo potrebne stroške postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka podala dopolnitev pritožbe dne 23.12.2002, torej po poteku 8 dnevnega pritožbenega roka, saj iz podpisane vročilnice izhaja, da je tožena stranka prejela sodbo sodišča prve stopnje dne 10.12.2002 in je tako potekel rok za vložitev pritožbe dne 18.12.2002. Tako je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati iz razlogov v nadaljevanju. Po določbi 4. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94) je v delovnih in socialnih sporih določen 8 dnevni rok za pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Po navedenem roku je v smislu določbe 336. člena ZPP dovoljeno vložiti dopolnitev pritožbe le v primeru, ko ima pritožba pomanjkljivosti, ki so navedene v tej določbi in ko sodišče prve stopnje s sklepom od pritožnika zahteva, da vlogo v določenem roku popravi ali dopolni. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da pritožba takšnih pomanjkljivosti nima.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške postopka in sicer stroške za pritožbo, za dopolnitev pritožbe in za odgovor na pritožbo tožnika.