Jedro

Na naroku je sodišče neposredno zaslišalo pritožnika in sodno izvedenko, slednja je tam prebrala pritožnikovo psihiatrično medicinsko dokumentacijo in jo - v okviru podajanja izvida in mnenja - ustno povzela. S tem je bilo zadoščeno zahtevi načela neposrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je, potem ko je bilo obveščeno, da je bil A. A. nujno sprejet na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X. in s tem ne soglaša, po uradni dolžnosti uvedlo ta nepravdni postopek. Po opravljeni nejavni obravnavi v bolnišnici je sklenilo, naj se A. A. tam zadrži do 14. septembra 2025 (I. točka izreka) in da stroški postopka bremenijo proračun sodišča (II. točka izreka).

2.A. A. (v nadaljevanju pritožnik) se po odvetniku pritožuje zoper navedeni sklep, po vsebini le zoper njegovo I. točko izreka. Pripisuje mu zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (pri tem kot poseben vidik navaja kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic). Predlaga, naj višje sodišče "predlog za sprejem v celoti zavrne" (smiselno torej, naj pritožnika odpusti z oddelka), podrejeno pa, naj sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Obstoj razlogov iz prve alineje 39. člena Zakona o duševnem zdravju1 (tj., da pritožnik ogroža življenje, huje ogroža zdravje ali povzroča hudo premoženjsko škodo) in tretje alineje (tj., da ogrožanj in vzrokov zanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči) po oceni pritožnika "ni izkazan" oziroma je dejansko stanje v zvezi s tem ugotovljeno napačno. Razlogi o obojem se zdijo pritožniku pavšalni - nekonkretiziran in v umanjkanju ustrezne obrazložitve vidi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.2 Tako pravkar opisano procesno kršitev kot nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje očita pritožnik ugotovitvi sodišča, da je bil zaradi bolezni fizično agresiven do okolice, ker se je stepel v ambulanti. Manjkala naj bi, naprej, obrazložitev, zakaj konkretno za pritožnika ni mogoča milejša oblika zdravljenja. Sodišče prve stopnje naj bi tudi "kar privzelo", da je razlog za pritožnikovo prenehanje delovnega razmerja posledica bolezni, čeprav je povsem možno, da je do tega prišlo na podlagi delodajalčeve "(nezakonite) redne odpovedi [...] ali morda (nezakonite) izredne odpovedi [...]". Kršilo naj bi načelo neposrednosti in "posledično" tudi kontradiktornosti, ker razen zaslišanja pritožnika in izvedenke ni izvedlo nobenega drugega dokaza. Navajalo naj bi, kaj so opisovali pritožnikovi svojci, ne da bi te svojce zaslišalo, in se sklicevalo na "izvide iz leta 2016", ki jih ni v spisu in jih sodišče na naroku ni prebralo. Naslednja dejstva: večja konfliktnost, težje urejanje medosebnih odnosov, trošenje financ, ustvarjanje dolgov, ogrožanje drugih, hitro očitno obrambno reagiranje, manjšo toleranco na stres, psihotično doživljanje in odselitev sostanovalcev naj bi tako sodišče ugotovilo sklicujoč se na "neko (fantomsko) heteroanamnezo", ne da bi pojasnilo, kateri konkretni dokumenti potrjujejo obstoj teh dejstev in ne da bi preverilo, "ali je katero od teh dejstev res podano". Tudi izvedenka naj se v zvezi z obstojem bolezni, pritožnikovim predhodnim zdravljenjem shizofrenije in duševne manjrazvitosti ne bi sklicevala na noben konkreten dokument (takega dokumenta naj tudi ne bi bilo v spisu) niti se nanj ne sklicuje sodišče. V tem vidi pritožnik poleg kršitve neposrednosti še odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in nasprotje med razlogi sklepa o vsebini listin. Sodišče naj ne bi upoštevalo dejstva, da pritožnik zanika duševno bolezen in ne želi ostati v bolnišnici.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se osebi zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali življenja drugih, hudega ogrožanja svojega zdravja ali zdravja drugih, povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim lahko omeji gibanje (12. točka 2. člena ZDZdr). Sprejetje posameznika na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, od koder ne more svobodno oditi, ko si to sam zaželi, je poseg v človekovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave in kot tak najhujši mogoč poseg v posameznikovo osebno integriteto (glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-477/18, Up-93/18). Kot večino človekovih pravic sodišče sme - celo mora - tudi to človekovo pravico omejiti pod pogoji, ki jih določa zakon zaradi nujnega varstva drugih pomembnih vrednot. Osrednji med njimi sta življenje in zdravje (poleg njiju še premoženje večje vednosti), tu ukrep neprostovoljnega zdravljenja pod posebnim nadzorom sledi t. i. varstvenemu cilju. Hkrati, kot pove že ime, sledi ukrep tudi t. i. terapevtskemu cilju - torej zdravljenju. Vsa ta izhodišča so zasidrana v 39. členu ZDZdr, ki določa, da morajo biti za zdravljenje brez privolitve izpolnjeni tile pogoji:

- oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

- navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje;

- navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5.To je sodišče prve stopnje v tem občutljivem nepravdnem postopku upoštevalo. Odločitev je jasno in dovolj konkretno obrazložilo, tako da je mogoče preizkusiti, zakaj je odločilo, kot je. Nosilna argumentacija je naslednja:

- pritožnik ima zaradi duševne motnje - akutnega poslabšanja psihotične motnje s simptomi psihoze in privzdignjenega razpoloženja ter blage duševne manjrazvitosti hudo moteni presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoja ravnanja (tako da ima nerealne predstave o sebi in svojem funkcioniranju, je nekritičen do bolezni in zavrača njeno zdravljenje);

- pritožnik zaradi tega: (i) huje ogroža svoje zdravje, kajti odklanjanja psihiatrično zdravljenje, to pa vodi v kronifikacijo bolezni in nepovratne spremembe v možganih, kar povzroča vse hujšo invalidnost; (ii) s fizično agresivnostjo huje ogroža zdravje drugih, tako se je tik pred sprejemom na zdravljenje v ambulanti stepel in je morala posredovati policija; (iii) sebi povzroča večjo premoženjsko škodo, saj je zaradi posledic bolezni pred kratkim prekinil delovno razmerje in tako ostal brez vseh dohodkov, zaradi izgube zaposlitve pa bo izgubil tudi sedanje dolgoletno bivališče;

- zaradi nekritičnosti do bolezni in njenih poslabšanj ne zmore sodelovati pri milejših oblikah zdravljenja.

6.Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo troje iz duševne motnje izvirajočih ogrožanj. Pritožnik ne polemizira s prvim izmed njih, tj. hudo ogrožanje lastnega zdravja zaradi usodnosti kronifikacije psihiatrične bolezni na pritožnikovo kognitivno stanje, do katerega pelje odklanjanje psihiatričnih zdravil (to odklanjanje pa je posledica z boleznijo pogojene odsotnosti pritožnikovega uvida v bolezen).

7.Ugotovitev o hudem ogrožanju zdravja drugih oseb zaradi pritožnikove fizične agresivnosti pritožnik kritizira zato, ker po njegovem ni (dovolj prepričljivo) dokazana, ker da o njej sodišče ni sprejelo nikakršnih zaključkov in o tem niso bili izvedeni nobeni dokazi, niti zaslišanje pritožnika, temveč je oprta zgolj na prepis vsebine napotnice. Da ta ugotovitev sodišča ni niti neobrazložena niti ni bila sprejeta brez dokazov, razkriva že sam pritožnik, ko pravi, da je oprta na prepis vsebine napotnice, v kateri je dokumentirana zaznava napotnega zdravnika. Zapisnik obravnave ovrže tudi pritožbeni očitek, da sodišče o tem pritožnika ni zaslišalo na naroku. Prek sodne izvedenke ga je o dogodku zaslišalo, a je pritožnik - po razmišljanju - dogodek zanikal in odgovoril, da nima težav s policijo. Resničnosti dejstva, da se je pritožnik v ambulanti nujne medicinske pomoči stepel s tam navzočimi, tako da je bila potrebna policijska pomoč, pritožba sploh ne zanika. Zgolj abstraktno se o tem (in celo o vzrokih zanj) prevprašuje,3 izhajajoč iz podmene, da bi bilo moralo sodišče v tem nujnem postopku izvesti še druge dokaze, čeprav jih pritožnik ni predlagal in čeprav niti sam na naroku ni izrazil dvoma v resničnost tam ustno povzete vsebine napotnice.4 Pritožnik tako ni vzbudil otipljivega dvoma v pravilnost tega ugotovljenega pravno odločilnega dejstva. Sodišče se je razumno in dovolj prepričljivo oprlo na dokumentirano zaznavo medicinskega osebja. Zlasti je pomembno, da je ugotovitev o pritožnikovi agresivnosti kontekstualizirana s strokovno oceno sodne izvedenke o tem, da so simptomi pritožnikove psihične motnje notranje napetosti, konflikti, verbalno in fizično nasilje, ki se ob opustitvi zdravljenja stopnjujejo.

8.Načela neposrednosti sodišče očitno ni moglo kršiti s tem, ko razen zaslišanja izvedenke in pritožnika ter prek sodne izvedenke na naroku prebrane psihiatrične medicinske dokumentacije ni izvedlo nobenega drugega dokaza. S tem bi, teoretično, lahko kvečjemu kršilo pritožnikovo pravico do izjavljanja, če bi neutemeljeno zavrnilo ali prezrlo kak njegov dokazni predlog. A kot je bilo že pojasnjeno, pritožnik ni predlagal izvedbe nobenega dokaza.

9.Vse dokaze, na katere je oprt izpodbijani sklep, je na naroku izvedla sodnica, ki je izpodbijani sklep izdala. Na naroku je tako sodišče neposredno zaslišalo pritožnika in sodno izvedenko, slednja je tam prebrala pritožnikovo psihiatrično medicinsko dokumentacijo in jo - v okviru podajanja izvida in mnenja - ustno povzela. S tem je bilo zadoščeno zahtevi načela neposrednosti. Res je sodna izvedenka pri svojem mnenju upoštevala celotno psihiatrično zdravstveno dokumentacijo, torej tudi v njej zabeležene t. i. heteroanamnestične podatke - se pravi vse tisto, kar so ob zdravniških intervencijah sporočili pritožnikovi svojci in so zdravniki dokumentirali v medicinskih listinah. Toda s tem načelo neposrednosti ni bilo kršeno. Sodišče ni nobene ugotovitve preprosto oprlo na izjavo svojca, dano v procesu pritožnikovega zdravljenja. Heteroanamnestični podatki - ki jim pritožnik na naroku, kjer so bili naglas povzeti, ni v ničemer nasprotoval, z izvedenskim mnenjem se je celo izrecno strinjal - so bili le del podlage za izoblikovanje mnenja sodne izvedenke, ker je to neizbežno, saj so sestavni deli medicinske dokumentacije. Kako naj bi dejstvo, da izvedenka ni za vsak podatek posebej opredelila, iz katerega medicinskega dokumenta ga povzema, vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa, pritožnik ne pojasni. Pritožbeno sodišče tudi na tem mestu dodaja, da pritožnik na naroku ni zahteval ničesar takega, z ekspertizo sodne izvedenke se je izrecno strinjal.

10.Za odločitev o tem, da je treba pritožnika zadržati na zdravljenju v oddelku p0d posebnim nadzorom, je dovolj že v prvostopenjskem sklepu utemeljeno pritožnikovo hudo ogrožanje lastnega zdravja in zdravja drugih. Zato se pritožbenemu sodišču ni treba ukvarjati s preizkusom tistega dela pritožbe, ki je uperjen v obstoj še tretje oblike ogrožanja, ki jo je videlo sodišče v povzročanju hude premoženjske škode zaradi pritožnikove z boleznijo pogojene izgube zaposlitve.

11.Sodišče je dovolj obrazloženo pojasnilo, da pritožnikovih ogrožanj in bolezenskih vzrokov zanje ni mogoče odvrniti drugače kot z zdravljenjem pod posebnim nadzorom, ker pritožnik zdravljenje aktivno odklanja, zoperstavil se mu je celo med bivanjem v bolnišnici dan pred narokom. Vse milejše oblike pomoči, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, lahko delujejo le ob vsaj minimalni stopnji sodelovanja, ki ga pritožnik zaradi akutne faze bolezni še ne zmore.

12.Očitek, da sodišče pritožnikovega odklanjanja hospitalizacije ni upoštevalo, ni razumljiv. Postopek je sodišče po uradni dolžnosti izvedlo prav zato, ker je pritožnik odklonil zdravljenje, kakor je pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

13.V pritožbi izrecno postavljeni očitki niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

14.O pritožbenih stroških odvetnika bo odločilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 77/08 in nasl. - v nadaljevanju ZDZdr.

2Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - v nadaljevanju ZPP.

3Upoštevna je le takšna graja dokazne ocene, ki jasno in določno navede, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno in v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače - pravilno - ugotovljeno (povzeto po sklepu VSRS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024.)

4Iz zapisnika je razvidno, da je izvedenka na naroku pogledala vso psihiatrično medicinsko dokumentacijo in iz nje med drugim ustno povzela, da se je pritožnik v čakalnici stepel s prisotnimi, zaradi česar so klicali policijo in da ga je nato zdravnica pregledala v prisotnosti policije.