Jedro

Predmet primerjave, ki jo zahteva uresničitev načela objektivne pogojenosti višine odškodnine v vsakem posameznem primeru, z drugimi primeri iz sodne prakse, ne more biti le vrsta in teža telesne poškodbe obravnavanega oškodovanca, pač pa vrsta, teža in trajanje (iz njih izvirajočih) pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod (telesnih in duševnih bolečin in strahu). Vsebina te zahteve pride še posebej do izraza v primerih, ko pri posameznem oškodovancu telesna poškodba povzroči milejše ali hujše ter kratkotrajnejše ali dolgotrajnejše telesne in duševne bolečine in strah kot pri primerjanih oškodovancih s primerljivimi poškodbami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 4.617,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2016 dalje do plačila, višji zahtevek (za plačilo 10.276,62 EUR s pripadki) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka tako, da se znesek 835,68 EUR za tožnico nakaže na TRR sodišča prve stopnje, razliko v znesku 1.809,35 EUR pa plača tožnici, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo višji zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi poškodbe na delu. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo prenizko odškodnino glede na dejanski obseg za vsako od oblik nepremoženjske škode, glede na načelo pravične denarne odškodnine, kot ga določa 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 40/2007 s spremembami), ter glede na načelo njene objektivne pogojenosti, ki ga ni upoštevalo. Glede na dejansko pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter upoštevaje sodno prakso v primeru podobnih poškodb (zadeve II Ips 571/98, II Ips 53/2005 in II Ips 852/2006), je tožnica upravičena do celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine, torej še do nadaljnjih 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo prenizko odškodnino za pretrpljeni strah. Tožnica je primarni strah trpela v času, ko je videla kri in odrezan del prsta, kasneje pa je trpela še sekundarni strah v trajanju dveh mesecev. Za takšen obseg strahu je tožnica upravičena tudi do zahtevane odškodnine iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo primera, v katerih je šlo za drugačno poškodbo roke. Ob upoštevanju že citiranih primerljivih zadev (II Ips 53/2005 in II Ips 852/2006) je tožnica za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičena še do nadaljnje odškodnine v višini 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na to, da so sodišča v podobnih primerih prisodila višjo odškodnino že za blažje duševne bolečine, je tožnica upravičena do celotne odškodnine, torej tudi do nadaljnjih 1.000,00 EUR. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podobnih primerov, ki jih je tožnica v zvezi z višino nepremoženjske škode izpostavila v pripravljalni vlogi, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ji dosodi še razliko v znesku 10.276,62 EUR, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o obstoju in obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode (pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter pretrpljeni strah). Za tožnico je tako sporno zgolj to, ali je sodišče prve stopnje pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ter pretrpljeni strah pravilno vrednotilo na podlagi primerjave s preostalimi nepremoženjskimi škodami in umestitvijo razmerja med lažjimi, srednjimi in težjimi poškodbami.

6. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko se je postavilo na stališče, da glede na ugotovljene pretrpljene telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti, pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 8.000,00 EUR in ko ni sledilo tožničinemu zahtevku, da pravična denarna odškodnina za to škodo znaša 18.000,00 EUR.

7. Tožnica v pritožbi izpodbija pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Dejansko je za pritožbo sporno, ali je sodišče prve stopnje ustrezno vrednotilo pomen prizadete dobrine, kakor to zahteva drugi odstavek 179. člena OZ. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, na podlagi katerih se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

8. Pritožba navaja, da je prisojena odškodnina v primerjavi z odškodninami, priznanimi v drugih primerih, prenizka, pri čemer se sklicuje na posamezne primere iz sodne prakse, v kateri so posamezniki utrpeli primerljive poškodbe. Predmet primerjave, ki jo zahteva uresničitev načela objektivne pogojenosti višine odškodnine v vsakem posameznem primeru, z drugimi primeri iz sodne prakse, ne more biti le vrsta in teža telesne poškodbe obravnavanega oškodovanca, pač pa vrsta, teža in trajanje (iz njih izvirajočih) pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod (telesnih in duševnih bolečin in strahu). Vsebina te zahteve pride še posebej do izraza v primerih, ko pri posameznem oškodovancu telesna poškodba povzroči milejše ali hujše ter kratkotrajnejše ali dolgotrajnejše telesne in duševne bolečine in strah kot pri primerjanih oškodovancih s primerljivimi poškodbami.

9. Sodišče prve stopnje se ni dolžno opredeliti prav do vsake trditve ali v konkretnem primeru prav do vsakega naštetega odškodninskega primera v vlogi tožnice. Zadošča, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je sodišče seznanilo z nosilnimi razlogi stranke in se do njih vsebinsko opredelilo. Konkretno opredeljevanje prav do vsakega primera posebej v vseh njegovih specifičnostih ni niti potrebno niti ne bi bilo smiselno. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zlasti ne, ker se tožnica sklicuje na starejše odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki je v zadevi II Ips 99/2016 z dne 12. 4. 2018 že sprejelo stališče, da so bile odškodnine v prejšnjem obdobju (nekje do leta 2005) ustaljene na nekoliko višji ravni kot v vtoževanem obdobju (do škodnega dogodka je prišlo v letu 2016). Odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 571/98, na katero se sklicuje tožnica, tako že iz tega razloga ni (več) primerna za primerjalno analizo. V zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 852/2006 je bila revizija tožeče stranke umaknjena, v zadevi II Ips 53/2005 pa je bila revizija tožnika zavrnjena, kar pomeni, da spodnja meja višine odškodnine ni bila revizijsko preizkušena, pri čemer je šlo za mlajšega oškodovanca. Zato navedeni zadevi nista ustrezni za primerjavo v obravnavanem sporu.

10. Tožnica je v delovni nesreči utrpela poškodbeno odrezanje končnega členka prstanca desne roke. Zaradi posledic navedene poškodbe ji je bila priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 8.000,00 EUR, kar ob upoštevanju povprečne neto plače za januar 2019 (1.115,98 EUR), pomeni nekaj več kot 7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Takšna odškodnina je povsem primerljiva z odškodninami, ki so bile dosojene v podobnih primerih. Tako je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 407/2008 za zelo podobno poškodbo (amputacija kazalca desne roke do prvega sklepa), dosojena odškodnina v višini 7 povprečnih neto plač. S sodbo opr. št. II Ips 359/2004 je bila za amputacijo vršička tretjega prsta desne roke in večfragmentalni prelom nohtnega nastavka končnega člena tretjega prsta desne roke dosojena odškodnina v višini 7 povprečnih neto plač. Celotna dosojena odškodnina zato po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni prenizka ter v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

11. Tudi primerjava zneskov, ki so bili tožnici dosojeni za posamezne oblike nepremoženjske škode z zneski, ki so bili dosojeni v podobnih primerih glede na tip poškodbe, pokaže, da je sodišče prve stopnje pri odmeri teh odškodnin pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR. Za podoben obseg telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bila v že citiranih primerljivih zadevah II Ips 407/2008 in II Ips 359/2004 ter v zadevi II Ips 540/2002 dosojena podobna odškodnina. Ob ugotovljenem obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin (zelo hude telesne bolečine ob prihodu v urgentno ambulanto, ko je bila tožnici aplicirana lokalna prevodna anestezija in izvršen poseg reamputacije, hude telesne bolečine še tri dni, srednje hude bolečine približno 20 dni, ki jih je tožnica lajšala z analgetiki, lahke telesne bolečine pa še nadaljnjih 30 dni) in nevšečnosti med zdravljenjem (poseg ekscizije v prevodni anesteziji, ki je bila boleča, revizija amputacijske rane in formiranje krna, dvakrat rentgensko slikanje, 15 pregledov pri osebnem zdravniku, 10 prevezov ran, odstranjevanje šivov, nošenje Bohlerjeve opornice, 10 vodenih fizioterapij v drugem kraju in razgibavanje prsta doma, jemanje antibiotikov in protibolečinskih sredstev, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev) dosojena odškodnina v višini 3,6 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

13. Za pretrpljeni strah je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR, kar znaša 0,9 povprečne neto plače. Dosojena odškodnina za strah nikakor tudi po presoji pritožbenega sodišča ni prenizka, saj tako specifičnosti obravnavanega primera (primarni strah v trajanju treh ur in sekundarni strah v trajanju dveh mesecev) kot primerjava z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse ne omogočajo višje odškodnine od prisojene, tj. v znesku 3.000,00 EUR oziroma 2,7 povprečnih neto plač.

14. Podobno velja tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožnici, ki je v času škodnega dogodka dopolnila 56 let, dosodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR oziroma 1,8 povprečne neto plače. Za primerljiv obseg trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma za večji obseg te škode, je bila v primerljivi zadevi II Ips 294/2004 dosojena odškodnina v višini 1,95 povprečnih neto plač. V sodbi opr. št. II Ips 258/2005 je za podoben obseg trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti bila dosojena odškodnina v višini 1,8 povprečne neto plače, kar tudi kaže na to, da odškodnina, ki je bila tožnici dosojena iz tega naslova, nikakor ni prenizka.

15. Pri odškodnini za skaženost v višini 1.000,00 EUR oziroma 0,9 povprečne neto plače, je sodišče prve stopnje upoštevalo lažjo obliko skaženosti, ker je prst za 2 cm krajši. Dosojena odškodnina tako več kot zadošča za denarno satisfakcijo za domnevne duševne bolečine tožnice iz tega naslova, upoštevaje tudi že citirano primerljivo zadevo II Ips 407/2008. 16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).