Jedro

Vse določbe ZUP (in ZUP/86) ter Ustave RS, na katere se sklicuje revidentka, so jasne in ne potrebujejo dodatne razlage. Vsaka od norm, na katere se sklicuje revizija, jasno ureja določeno pravno situacijo in med njimi po presoji Vrhovnega sodišča ne prihaja do kolizije. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetnicah vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo župana tožene stranke z dne 12. 3. 2009, s katero je ugodil ugovoru revidentke zoper sklep župana tožene stranke z dne 1. 3. 1999 in navedeni sklep odpravil tako, da ostane revidentka do vključno 31. 10. 1999 razporejena na delovno mesto sekretarja na Sekretariatu za ..., z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz tega delovnega mesta (1. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer „za kolizijo določb 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) – sedaj četrti odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma 158. člena Ustave RS z določbami 269. člena ZUP/86 (sedaj 281. člen ZUP) in 25. člena Ustave“. Kot materialnopravno zmotno izpostavlja stališče sodišča prve stopnje, da z odločbo o odpravi pravnih posledic odpravljenega upravnega akta ni dopustno posegati v pravnomočno odločbo, dokler ostaja ta v veljavi. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo stališču tožene stranke, da je mogoče pravne posledice odpravljenega sklepa z dne 1. 3. 1999 odpraviti le do trenutka, dokler se ne poseže v veljavnost druge pravnomočne odločbe.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani razlog za dovoljenost revizije ni podan. Z določbami prvega in četrtega odstavka 225. člena ZUP (prej 12. člen ZUP/86) je zakon uredil nastop in posledice materialne pravnomočnosti odločbe. Prvi odstavek 225. člena ZUP namreč določa, da odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna. Tako odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek istega člena ZUP). Tudi Ustava RS v 158. členu določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Nadalje ZUP v prvem odstavku 281. člena določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Če pa se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice (drugi odstavek 281. člena ZUP). Določbe 269. člena ZUP/86 so tako ostale nespremenjene. Po 25. členu Ustave RS pa je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

8. Vse navedene določbe ZUP (in ZUP/86) ter Ustave RS so jasne in ne potrebujejo dodatne razlage. Vsaka od norm, na katere se sklicuje revizija, jasno ureja določeno pravno situacijo in med njimi po presoji Vrhovnega sodišča ne prihaja do kolizije. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).