Jedro

Ker je bila tožnici v določenem obdobju izplačevana starostna pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, s strani toženca pa je prejemala polni dodatek k starostni pokojnini, je nastalo preplačilo, saj tožnica v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 5. 2009 v zvezi z odločbo OE A. z dne 24. 12. 2008, št .... Obenem je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da nikoli ni prejela odločbe, po kateri bi bila dolžna obvestiti toženca, da je po končani vojni začela prejemati svojo delovno pokojnino.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ..., s katero je tožničini pritožbi delno ugodil in izpodbijano odločbo št. ... z dne 24. 12. 2008 odpravil ter odločil, da je na podlagi potrdil tujega nosilca zavarovanja ugotovljeno, da je dajatev, dodatek k tuji pokojnini v obdobju od 22. 1. 2006 do 31. 5. 2008 preveč izplačana in da je preplačilo nastalo v znesku 3.334,77 EUR. Poleg tega je odločil, da je neupravičeno izplačani znesek predlagateljica, sedaj tožnica, dolžna nakazati na transakcijski račun toženca v roku 12 mesecev od prejema te odločbe, po poteku tega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika, torej tožnice.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi z Zakonom o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZSV). Po določbi 3. člena ZZSV se dodatek odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma eversko protivrednostjo v znesku pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja, iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu odmeri v višini osnove (4. člen ZZSV). Hkrati pa je določeno, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ.

Navedeno pomeni, da v primeru, če znesek pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati tuji nosilec zavarovanja, presega usklajeni znesek osnove oziroma je enako usklajenemu znesku pokojnine, tako da ni razlike, pravice do dodatka upravičenec nima. V višini osnove pa je upravičenec upravičen le, če mu nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ, ne nakaže pokojnine za določen mesec. Pa še v tem primeru je znesek pokojnine, ki mu ga naknadno nakaže tuji nosilec zavarovanja, dolžan vrniti tožencu.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pravni prednik toženca, tedanja Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije tožnici na podlagi odločbe tujega nosilca zavarovanja v BiH z dne 17. 9. 1988, najprej z odločbo št. ... z dne 10. 12. 1992 na podlagi ZZSV priznal pravico do dodatka k tuji starostni pokojnini od 1. 8. 1992 dalje v znesku 12.786,92 tedanjih SIT oziroma v višini 59 % najnižje pokojninske osnove. Nato pa je toženec na podlagi tožničine zahteve vložene 29. 4. 1993 z odločbo št. ... z dne 6. 5. 1993 tožnici ponovno odmeril dodatek k starostni pokojnini od 30. 4. 1993 dalje v znesku 23.726,52 tedanjih SIT, to je v višini 85 % najnižje pokojninske osnove.

V odločbi št. ... z dne 10. 12. 1992 je v predzadnjem odstavku v obrazložitvi navedeno, da je predlagatelj, kateremu je dodatek k pokojnini odmerjen po 1. odstavku 4. člena zakona, dolžan v 8 dneh od prejema povrniti zavodu znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ za tekoči mesec. Povsem enako besedilo v predzadnjem odstavku obrazložitve, vsebuje tudi odločba toženca iste opravilne številke z dne 6. 5. 1993. Zato so pritožbene navedbe, da tožnica nikoli ni bila obveščena o tem, da je dolžna obvestiti toženca o prejemu pokojnine, neutemeljene. Predlagatelj, v konkretnem primeru tožnica, je bila dolžna ne samo toženca obvestiti o prejemu pokojnine od tujega nosilca zavarovanja, pač pa mu je glede na določbo zakona in jasno opozorilo v obeh odločbah, bila celo dolžna vrniti znesek pokojnine, ki jo je nakazal tuji nosilec zavarovanja.

Nadalje iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec na podlagi podatkov, ki jih je sporočil tuji nosilec zavarovanja (potrdilo nosilca zavarovanja iz Republike Srbske z dne 2. 10. 2008) ugotovil, da je bila tožnici od tega nosilca zavarovanja v obdobju od oktobra 2001 do 31. 5. 2008 mesečno izplačevana starostna pokojnina in skupno izplačan znesek 6.988,72 EUR. Toženec je v istem obdobju tožnici izplačal dodatek k tuji starostni pokojnini v skupnem znesku 26.834,15 EUR. Toženec je tožnici odmeril dodatek k tuji pokojnini v višini osnove tako, kot da nosilec zavarovanja iz Republike Srbske tožnici ne nakazuje mesečne pokojnine. Ker je bila tožnici v obdobju od oktobra 2001 do 31. 5. 2008 izplačevana starostna pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, s strani toženca pa je prejemala polni dodatek k starostni pokojnini, je nastalo preplačilo v višini skupno izplačanih pokojnin v Republiki Srbski, to je v znesku 6.988,72 EUR za celotno obdobje, saj tožnica v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti tako, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec. Ker je bil za obdobje od oktobra 2001 do 22. 1. 2006 upoštevan ugovor zastaranja, toženec ni zahteval vračila celotnega zneska preplačila v višini 6.988,72 EUR, pač pa 3.334,77 EUR, to je v višini nezastaranega zneska.

V 275. členu ZPIZ-1 je določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ). OZ v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla.

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil tožnici dodatek k tuji pokojnini neupravičeno izplačan in sicer iz že zgoraj navedenih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana dokončna odločba toženca pravilna in zakonita, zaradi česar je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.