Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 21.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2003 dalje do prenehanja obveznosti ter mu povrniti 2.324,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (za 10.700,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri odmeri višine odškodnine pa je ugotovljena dejstva premalo vrednotilo in tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje bi moralo tako bolj vrednotiti dejstvo, da je tožnik moral prestajati telesne bolečine kar 143 dni, pri čemer niso vštete občasne pojemajoče lažje bolečine. Tožnik se je nahajal v bolniškem staležu kar 5 mesecev in pol in nato opravljal delo le v polovičnem delovnem času vse do druge operacije zaradi odstranitve OSM. Zdravljenje je trajalo od 21.1.2001 do sredine maja 2003. Tožnik je moral dvakrat uporabljati bergle, poškodovano nogo pa je moral dvakrat tudi razgibavati. Ni dovolj upoštevano tudi dejstvo, da bo pri tožniku prišlo do hitrejšega razvoja degenerativnih sprememb, kar bo povzročilo pogostejše in intenzivnejše telesne bolečine. Prenizko je prisojena tudi odškodnina za strah. Način nastanka tožnikove poškodbe ni bil dovolj upoštevan. Potem, ko je zadel v drevo, tožnik ni mogel več vstati, ni vedel, kakšne poškodbe je dobil in je trajalo kar precej časa, preden je bil zdravniško oskrbljen. V vsem tem obdobju je prestajal intenziven primarni strah. Tožnika je bilo strah tudi pred dvema operacijama in splošno anestezijo. Tožnika je ves čas zdravljenja skrbelo tudi za njegov izid. Tožnik bo tudi v bodoče utemeljeno zaskrbljen, kako hitro se mu bo zdravstveno stanje na nogi slabšalo, sodišče prve stopnje pa tudi tega dejstva ni ustrezno vrednotilo. Prenizko je prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikovo življenje se je po poškodbi obrnilo na slabše, zaradi zmanjšane kvalitete življenja psihično zelo trpi. Pred nesrečo je bil zelo aktiven, udejstvoval se je aktivno v lovski družini, hodil je v hribe in se rekreacijsko ukvarjal s športom. Sedaj se je moral vsemu odpovedati. Vsakodnevno je tožnik tudi oviran pri delu mesarja. Pri delu, zlasti pri prenašanju težjih kosov mesa, morajo tožniku pomagati sodelavci, zaradi česar se tožnik počuti manjvrednega in zelo psihično trpi. Tožnik je oviran tudi pri vožnji z avtomobilom. Na daljše razdalje tožnik praktično ne more več voziti, saj mora med vožnjo večkrat počivati. Zaradi degenerativnih sprememb bo z leti tožnikova življenjska aktivnost še manjša, zato bo njegov občutek manjvrednosti še večji, prav tako pa tudi same duševne bolečine zaradi težav, ki jih tožnik trpi. Prenizko je prisojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri tožniku je podana tudi kronična zadebelitev desnega kolenskega sklepa, poleg operativne brazgotine in šepanja, kar vse skupaj predstavlja skaženost, ki je okolici dobro vidna. Z leti se bo pri tožniku šepanje še stopnjevalo. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je treba šteti, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški, zato je tožnik upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožniku prisodi za vsako obliko nematerialne škode celoten vtoževani znesek, toženi stranki pa naj naloži plačilo vseh tožnikovih pravdnih stroškov.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 8.500,00 EUR, za strah 1.800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 9.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500,00 EUR, skupno 21.300,00 EUR, kar znaša 23,2 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nematerialno škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo terja od sodišča upoštevanje stopnje in trajanja oškodovančevih bolečin in strahu z ozirom na vse okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da sodišče ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. člena ZOR), upoštevajoč tako objektivne materialne zmožnosti družbe kot sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod, pri čemer to drugo načelo izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Podlaga odločanja o višini tožnikove odškodnine so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožnik je utrpel zlom zunanjega kondila desne golenice in udarnino desnega notranjega gležnja. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev pravno pomembnih dejstev strokovnega značaja angažiralo sodnega izvedenca medicinske stroke dr. M. K., specialista ortopeda, ki je podal pisno izvedensko mnenje, na katerega pravdni stranki nista imeli nobenih pripomb. Pritožba graja zavrnilni del sodbe, češ da je sodišče za vsako vtoževano obliko nematerialne škode odmerilo prenizko odškodnino. Pri tem večinoma izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, povzetih tudi v izpodbijani sodbi, katerim pa naj bi sodišče prve stopnje po tožnikovem mnenju dalo premajhen pomen, deloma pa pritožnik utemeljuje svoja stališča o prenizki odškodnini za vsako obliko vtoževane nematerialne škode tudi s trditvami, ki predstavljajo bodisi nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP), bodisi izkrivljena posamezna ugotovljena dejstva.

Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo takšno njihovo trajanje in obseg, kot ga je ugotovil sodni izvedenec (pritožbeno sodišče se v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje). Protispisna je pritožbena trditev, da je tožnik delal s polovičnim delovnim časom od 9.7.2001 do druge operacije zaradi odstranitve OSM v aprilu 2003 (in da je tudi njegovo zdravljenje trajalo ves ta čas), saj je tožnik opravljal delo s polovičnim delovnim časom le od 9.7.2001 do 31.8.2001, ko je bilo prvo obdobje zdravljenja poškodbe zaključeno.

Glede odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve sodnega izvedenca (katerim tožnik ni ugovarjal), da je tožnik ob samem zdrsu utrpel zmeren primaren strah, ki je trajal par sekund. Drugačna pritožbena trditev, da je tožnik prestajal intenziven primaren strah vse od zdrsa ter udarca v drevo pa do zdravniške oskrbe poškodbe in predočenja, za kakšno vrsto poškodbe gre, je zato neutemeljena. Nedovoljeno pritožbeno novoto pa predstavlja trditev, da je tožnika bilo strah pred obema operacijama tako same operacije kot tudi splošne anestezije, saj tožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je sekundarni strah izzvenel z zaključkom zdravljenja (konec avgusta 2001), sekundarni strah pa je tožnik trpel tudi ob ponovni hospitalizaciji v aprilu 2003, ki pa je po odpustu iz bolnišnice 19.4.2003 v nekaj dneh izzvenel. Drugačne pritožbene trditve o tožnikovem strahu v času zdravljenja, zatrjevanem vse od dneva poškodbe do sredine meseca maja 2003, ter nato še naprej, vse do danes oziroma tudi v bodoče, so zato neutemeljene.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi, da se tožnik počuti manjvrednega zaradi vseh težav, ki jih ima v posledici poškodbe, zaradi česar psihično zelo trpi. Tudi v tem delu gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval občutkov manjvrednosti.

Glede odškodnine za skaženost pritožnik izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je pri tožniku podana tudi kronična zadebelitev desnega kolenskega sklepa, prav tako pa tudi ne okoliščine, da bo tožnik zaradi napredujočih degenerativnih sprememb z leti vse bolj šepal, zaradi česar bo trpel tudi intenzivnejše duševne bolečine zaradi skaženosti. Tudi te trditve so neupoštevne, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (ob tem, da tožnik v trditvni podlagi poleg brazgotine na desni nogi kot skaženosti ni navajal tudi diskretne asimetrične hoje oziroma diskretnega šepanja, okoliščina, da je sodišče prve stopnje v okviru tožnikove skaženosti ne glede na povedano upoštevalo tudi diskretno šepanje, pa je za odločitev o tem delu pritožbe nepomembna).

Vse ostale pritožbene trditve, na katerih pritožnik gradi svoje stališče o prenizko odmerjeni odškodnini, predstavljajo ponavljanje okoliščin oziroma dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v dokaznem postopku ter tudi ustrezno upoštevalo v razlogih svoje sodbe, zato se pritožbeno sodišče tudi v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne in pravilne razloge izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravno pravilno ovrednotilo vsa pravno pomembna dejstva (ugotovitve na straneh 4 - 6 izpodbijane sodbe), zato je njegova odločitev, da tožnik ni upravičen do višje odškodnine za nematerialno škodo od prisojene, pravilna. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb prisojena odškodnina ne odstopa navzdol od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih oziroma je z njimi primerljiva (na primer zadevi II Ips 631/2004 in II Ips 227/2006).

Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilno odločitev o pravdnih stroških. Do 14.10.2008 je tožnik s prvotnim tožbenim zahtevkom uspel v celoti v sporu, zato mu je sodišče tudi priznalo vse dotlej nastale pravdne stroške. S pripravljalno vlogo z dne 14.10.2008 je tožnik zvišal tožbeni zahtevek in je sodišče prve stopnje zato pri odmeri nadaljnjih pravdnih stroškov izhajalo iz zvišane vrednosti spornega predmeta, s tem v zvezi pa pri odmeri nadaljnjih pravdnih stroškov pravilno upoštevalo tudi tožnikov končni uspeh v sporu. Glede na to ni razlogov za uporabo 3. odst.154. člena ZPP, za kar se poteguje pritožnik.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).