Jedro

Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja (stanovanja, poslovnega prostora in gospodarske družbe) ter deležev na njem. Ob tem je navedla le vrednost stanovanja (110.000,00 EUR) in poslovnega prostora (90.000,00 EUR). Kot vrednost spornega predmeta je zato označila seštevek (skupno vrednost), ki znaša vsaj 200.000,00 EUR. Vrednosti gospodarske družbe pa tožnica v tožbi ni podala, čeprav je navedla, da bo to storila. Izostanek navedbe spornega predmeta onemogoča preizkus dovoljenosti revizije po vrednostnem kriteriju.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v višini 919,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo stanovanje na naslovu C., poslovni prostor na naslovu B. (oziroma njegova vrednost v višini 90.000,00 EUR) in družba A., d. o. o. Zahtevala je ugotovitev, da njen delež znaša 75 %. Ob tem je specificirala, da vrednost stanovanja ocenjuje na 110.000,00 EUR, vrednost poslovnega prostora pa na 90.000,00 EUR. Ocene vrednosti družbe A., d. o. o. tožnica ni podala, temveč je navedla, da bo trditve postavila po oceni vrednosti družbe. Kot vrednost spornega predmeta je tako v tožbi označila seštevek vrednosti skupnega premoženja, ki znaša vsaj 200.000,00 EUR. Kljub delnemu umiku tožbe (glede poslovnega prostora) vrednosti spora ni spremenila.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje spada poslovni prostor na naslovu C. oziroma njegova vrednost v višini 90.000,00 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je, da v skupno premoženje spada stanovanje na naslovu B. (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje spada (tudi) družba A., d. o. o (III. točka izreka). Ugotovilo je, da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 60 % (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice, da njen delež znaša več kot 60 %, tj. do 75 % (V. točka izreka) in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca (VI. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca zoper IV. točko izreka v celoti ugodilo. Pritožbi tožnice pa je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo v IV., V. in VI. točki izreka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.1

4. Zoper zavrnilni del odločitve nižjih sodišč (glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da v skupno premoženje spada družba A., d. o. o.) tožnica vlaga revizijo z navedbo vrednosti revizijsko spornega predmeta 65.000,00 EUR. Pojasnjuje, da je ob vložitvi tožbe, upoštevaje celotno skupno premoženje pravdnih strank, kot vrednost spora navedla znesek 200.000,00 EUR, nižji sodišči pa sta del tožbenega zahtevka zavrnili. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč in ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada družba A., d. o. o. Podredno predlaga razveljavitev sodb v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlagal je, da se revizija kot nedovoljena zavrže. Podredno je predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, tj. pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17, v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. 8. V premoženjskih sporih je direktna revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). V premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom se ta vrednost presoja po razmerju med vrednostjo tožbenega zahtevka in tistega njegovega dela, ki je sporen v revizijskem postopku.2 V reviziji je sporno le še vprašanje, ali družba A., d. o. o. spada v skupno premoženje pravdnih strank.

9. Za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožnica navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Predpogoj za presojo dovoljenosti revizije je torej, da tožnica v tožbi vrednost spornega predmeta navede. Tega tožnica (glede revizijsko spornega dela tožbenega zahtevka) ni storila.

10. Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja (stanovanja, poslovnega prostora in družbe A.) ter deležev na njem. Ob tem je navedla le vrednost stanovanja (110.000,00 EUR) in poslovnega prostora (90.000,00 EUR). Kot vrednost spornega predmeta je zato označila seštevek (skupno vrednost), ki znaša vsaj 200.000,00 EUR. Vrednosti družbe A., d. o. o. pa tožnica v tožbi ni podala, čeprav je navedla, da bo to storila. Tudi ob delnem umiku tožbe (glede poslovnega prostora) tožnica nove vrednosti spora ni določila. Pomanjkljivosti pri oceni vrednosti spora v postopku pred sodiščem prve stopnje ni odpravila, saj ni ponudila ocene vrednosti družbe A., d. o. o.3 Zato ni izkazala, ali vrednost spornega predmeta dosega revizijski prag. Izostanek navedbe spornega predmeta onemogoča preizkus dovoljenosti revizije po vrednostnem kriteriju.

11. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo.

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrženjem njene revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica stroške odgovora na revizijo povrniti tožencu. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in ob upoštevanju vrednosti spora, ki jo je v odgovoru na revizijo navedel toženec (16.000,00 EUR). Vrhovno sodišče je tožencu priznalo nagrado za odgovor na revizijo v višini 734,00 EUR (tar. št. 3300) in 20,00 EUR izdatkov (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV (165,88 EUR) znaša 919,88 EUR. Tožnica je tako dolžna tožencu povrniti 919,88 EUR stroškov revizijskega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 V ponovljenem sojenju je bilo pravnomočno ugotovljeno, da delež tožnice znaša 65 %. 2 Primerjaj sodno prakso revizijskega sodišča v zadevah II Ips 272/2014, II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009, II Ips 223/2005, II Ips 257/2004 ter II Ips 174/2005, ki temelji na pravnem mnenju, sprejetim 12. 12. 2002 na Občni seji Vrhovnega sodišča. 3 Predlagala je le postavitev izvedenca cenilca, ki naj oceni vrednost družbe A. leta 2004.