Sklep, ki ga je pritožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, zaradi poteka časa ne velja več in zanj ne ustvarja pravnih učinkov, saj pritožnikova predaja na njegovi podlagi ni več mogoča. S tem je nastal položaj, za katerega si je pritožnik prizadeval z vloženo izpodbojno tožbo in s pritožbo, to je, da ga Republika Slovenija ne preda Švicarski konfederaciji in da obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika tako ne obstoji več, saj so učinki, ki jih je zasledoval, obstoječi neposredno na podlagi zakonskih določb, zaradi česar si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Pritožba se zavrže.
1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-262/2026/9 (1221-06) z dne 15. 4. 2026, s katerim je to zavrglo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker bo predan Švicarski konfederaciji, ter določilo rok za izvršitev predaje.
2.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pritrdilo toženki, da je predaja Švicarski konfederaciji skladna s predpisi in da zanjo niso podane ovire, ki izhajajo iz Uredbe Dublin III1 oziroma Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tako v Švicarski konfederaciji ni sistemskih pomanjkljivosti v delovanju sistema odločanja o mednarodni zaščiti ali nevarnosti nečloveškega oziroma poniževalnega ravnanja. Poudarilo je tudi, da ureditev v Švicarski konfederaciji ustrezno varuje načelo nevračanja ("non refoulement"). Prav tako je zavrnilo očitek, da tožniku v Švicarski konfederaciji ne bi bilo zagotovljeno zdravljene oziroma medicinska pomoč, če bi jo nujno potreboval. Dodalo je tudi, da pri tožniku ne gre za tako hudo fizično bolezen, da bi lahko zaradi predaje prišlo do nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, prav tako njegove psihične težave ne predstavljajo zelo hude duševne bolezni, ki bi predajo preprečevala. Upoštevalo je, da je bil tožnik v Švicarski konfederaciji že deležen zdravstvene oskrbe, da so se švicarski organi vnaprej pozanimali o njegovih fizičnih in mentalnih težavah ter da bodo pristojni organi ob predaji seznanjeni z njegovim zdravstvenim stanjem, zato bo v nujnem primeru tam deležen ustrezne zdravstvene oskrbe tudi po vrnitvi.
3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču (smiselno) predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5.Pritožnik je 28. 8. 2026 seznanil Vrhovno sodišče s svojim stališčem, da naj bi 26. 8. 2026 potekel šest mesečni rok za njegovo predajo Švicarski konfederaciji in da v tem primeru nima več interesa za vztrajanje pri tem postopku. Tožena stranka je v zvezi s tem 3. 9. 2026 odgovorila, da je 19. 8. 2026 s strani pooblaščenca (A.A.) prejela obvestilo o tem, da se pritožnik zaradi urgentne zdravstvene situacije ne bo mogel odzvati na vabilo z 12. 8. 2026 (vročeno 14. 8. 2026), s katerim je bila vabljena, da se 20. 8. 2026 zglasi na tam določeni lokaciji v zvezi z njeno predajo v odgovorno državo. Pooblaščenec je prosil za prestavitev termina in navedel, da bo toženi stranki posredoval vso zdravstveno dokumentacijo takoj, ko jo pridobi, vendar tožena stranka vse do tega odgovora te dokumentacije ni prejela. Zato je po stališču tožene stranke rok za predajo podaljšan na podlagi 48. člena Uredbe (EU) 2024/1351 na tri leta, ker pritožnik ne izpolnjuje zdravstvenih zahtev za predajo.
6.Pritožba ni dovoljena.
7.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da bi ugoditev pritožbi za pritožnika pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem primeru posebej, upoštevaje konkretne okoliščine posamezne zadeve.
8.Ne da bi se Vrhovno sodišče opredeljevalo do vprašanja časovnega začetka učinkovanja nove Uredbe (EU) 2024/1351, je v obravnavani zadevi očitno, da je tožena stranka veljavnost odločitve o predaji opredelila v samem izreku izpodbijanega akta, v katerem je izrecno navedla, da se predaja prosilca iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v šestih mesecih od 26. 2. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali izpostavo (3. točka izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke). Ker ta del izreka po vsebini ni bil izpodbijan s tožbo, je kot tak postal pravnomočen in zavezuje tako sodišče kot tudi toženo stranko.
9.Iz nespornega dejanskega stanja, ki izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 3. 9. 2026, izhaja, da predaja ni bila odložena zato, ker je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom, temveč iz zdravstvenih razlogov. Ker skladno z navedenim izrekom izpodbijanega sklepa tožene stranke to ni bil razlog za podaljšanje roka za predajo pritožnika v konkretni zadevi, je rok za predajo pritožnika potekel po izteku šestih mesecev od 26. 2. 2026, torej 26. 8. 2026. Izvršitve predaje v tem šestmesečnem roku toženi stranki ni preprečeval niti sodni postopek v tej zadevi, saj predaja ni bila odložena z začasno odredbo in je bilo torej v njeni pristojnosti, da svojo odločitev tudi izvrši. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz navedenega dopisa tudi sicer izhaja, da je bil pritožnik dosegljiv toženi stranki, saj mu je uspela vročiti zgoraj navedeno vabilo 14. 8. 2026.3
10.Po navedenem sklep, ki ga je pritožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, zaradi poteka časa ne velja več in zanj ne ustvarja pravnih učinkov, saj pritožnikova predaja na njegovi podlagi ni več mogoča.4 S tem je nastal položaj, za katerega si je pritožnik prizadeval z vloženo izpodbojno tožbo in s pritožbo, to je, da ga Republika Slovenija ne preda Švicarski konfederaciji in da obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika tako ne obstoji več, saj so učinki, ki jih je zasledoval, obstoječi neposredno na podlagi zakonskih določb, zaradi česar si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Na drugi strani nastalo stanje v skladu z načelom zakonitosti zavezuje toženko k ravnanju, določenem v drugem odstavku 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), po katerem pristojni organ v primeru, da odgovorna država prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v to državo ni možno predati zaradi drugih razlogov, sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.5
11.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
-------------------------------
1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
2Uredba (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o upravljanju azila in migracij, spremembi uredb (EU) 2021/1147 in (EU) 2021/1060 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 604/2013.
3O razlagi 29. člena Uredbe Dublin III v zvezi s potekom roka za predajo glej tudi Sodbo Sodišča Evropske unije (veliki senat) v zadevi C-163/17, Jawo, z dne 19. marca 2019.
4V tem smislu tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.
5Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 291/2024 z dne 7. 2. 2025, I Up 300/2023 z dne 25. 1. 2024,I Up 127/2024 z dne 11. 6. 2024 in druge.