Jedro

Indic v prid tožbeni trditvi o vsebini pogodbenega dogovora bi lahko bilo mnenje izvedenca o koristnosti izolacije, a mnenje strokovnjaka o objektivni koristnosti izolacije fasadnega podzidka, ki bi nenazadnje le zmanjšala – in ne preprečila – nastanek toplotnega mostu, ne vzbuja dvoma o večji teži dokazov, ki podpirajo toženčevo trditev o vsebini dogovora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.700 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z ugotovitvijo, da je toženec v laičnem ugovoru pomotoma oziroma nevede priznal terjatev, je sodišče preseglo zakonska določila o pomoči prava neukim strankam. Nedvomno je toženec s tem priznal terjatev.

Zmotna je odločitev, da dogovor z zatrjevano vsebino ni bil sklenjen. Obrazložitev je v nasprotju sama s seboj, z dokaznim postopkom in z ugotovitvami izvedenca. Razlogi o neverodostojnosti prič A. A. in B. B. so pavšalni in nekorektni. Tudi v sodbi je navedeno, da je B. B. objektivno povzela dogodke v zvezi z deli v kleti. Da je priča verodostojna in objektivna oseba, je potrdil tudi toženec, ko je povedal, da ji gre zaupati in da bo sprejel potek dogodkov in vsebino dogovora, kot jo bo izpovedala priča. Očitno je toženec navedeni priči in priči C. C. zaupal. Sodišče je bilo nekorektno v svojem opozorilu tožencu, da priči morda ne bosta izpovedali v njegovo korist. Že pred zaslišanjem je torej dvomilo o njuni verodostojnosti. Toženec sam je navedel, da so bili ob dogovoru prisotni B. B., C. in D. Sodišče je verjelo zadnjemu, prvima dvema pa ne. Ugotovitev, da nista bili dosledni glede plačil in dogovorov o tem, ne zadostuje, saj je jasno, da nista bili plačnici in zato tudi ne zainteresirani za to in da se zaradi poteka časa nista mogli vsega spomniti. Da nista v celoti potrdili pritožbenih navedb, lahko pomeni le, da pred zaslišanjem nista bili poučeni o tem, kaj naj bi pričali. Priča D. je na drugi strani izpovedal povsem v skladu s toženčevimi navedbami in bil de facto njegov delojemalec. Povsem neverjetno je, da nekdo lahko natančno opiše, kaj vse se je zgodilo in ve za vsebino dogovora, ne ve pa – niti okvirno – kdaj se je to dogajalo. Povsem drugače je v zvezi z njegovo oceno vrednosti cokla, ko je povedal, da je vrednost dela z vgrajeno izolacijo nekje 3 do 7 EUR višja od cokla brez vgrajene izolacije.

Pri ugotavljanju vsebine dogovora je bilo storjenih tudi več kršitev določb postopka. Po izvedbi dokazov z zaslišanjem strank in prič je postavilo izvedenca gradbene stroke, kar za odločitev o zavrnitvi zahtevka ni bilo potrebno. Ni obrazloženo, kateri delno izveden dokazni postopek je pokazal, da je tožnica dokazala obstoj zatrjevanega dogovora. Sodišču je bilo po zaslišanju strank in prič jasno, da sta se stranki dogovorili o vgradnji izolacije.

Vsi so izpovedali o tem, da je med opravljanjem dela tožnica postala nezadovoljna z njim in da je nagnala delavce. Glede na to, da je bil toženec pred tem z njo v dobrih odnosih, da je dotlej zanjo opravljal različna in obsežna gradbena dela, jo je moralo nekaj hudo zmotiti, da je odreagirala tako burno. Vse priče so povedale, da je šlo za njeno nezadovoljstvo z načinom izvedbe cokla. Drugačna interpretacija dogodkov ne zdrži presoje.

Do drugačnega stališča je sodišče lahko prišlo le na podlagi izvedenskega mnenja. Ni povsem jasno, kako je na tej podlagi ugotovilo, da dogovor o vgradnji izolacije ni obstajal. Sodba je tudi v delu, ko povzema navedbe o vrednosti del, nerazumljiva. Za ugotovitev, da bi tožnica že zjutraj morala vedeti, ali se izolacija polaga ali ne, ni podlage. Laik tega ni mogel vedeti, sicer pa o tem ni trditev. Ugotovitev, da je bila vrednost del prenizka, je v nasprotju z drugimi ugotovitvami in dokazi. Pri izračunih vrednosti sodišče meša hruške in jabolka. Po izračunu v sodbi je tožnica za m2 cokla zagotovila le 24,44 EUR (ob predpostavki 2.200 EUR za 90 m2), spregleda pa tožbeno trditev, da je plačala 2.800 EUR, kar na m2 znaša 31,11 EUR. Ugotovitev o plačanih 2.200 EUR temelji le na toženčevi navedbi, drugi dokazi pa kažejo drugače. Ni upoštevano, da je toženec opravljal delo brez računa in da ni imel prijavljene dejavnosti, kar pomeni, da ni plačeval prispevkov in davkov. Ob teh predpostavkah je bila cena za izvedbo cokla z izolacijo precej realna. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe D., da je vrednost del v primeru izvedbe cokla brez izolacije le 3 do 7 EUR nižja in bi bila torej razlika le med 270 in 630 EUR.

Izvedenčeve ugotovitve kvečjemu podpirajo tožbene navedbe. Ugotovil je, da se v objektu pojavljata vlaga in plesen, ki sta posledica toplotnega mostu med neizoliranim podstavkom fasade in neizoliranim stropom v kleti, in da bi izolacija cokla omejila nastajanje toplotnega mostu in bistveno izboljšala stanje. Z vgraditvijo izolacije bi tožnica z relativno nizkim dodatnim vložkom bistveno izboljšala kvaliteto življenja v objektu.

Priznani bi bili lahko le stroški, potrebni za pravdo, strošek izvedenca pa to ni bil. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zaradi neizvedbe dogovorjenih del zahtevala vrnitev dela plačila v višini 2.400 EUR in povrnitev škode v višini 1.300 EUR. Odločitev o neutemeljenosti zahtevka temelji na ugotovitvi, da je toženec izvedel fasadni podstavek (cokel) v skladu s tožničinim naročilom, dela pa ni dokončal iz razlogov v tožničini sferi.

6. Zaključek o nedokazanosti tožbene trditve, da sta se pravdni stranki dogovorili za izvedbo cokla z izolacijo, temelji na ugotovitvah, - da je toženec v nasprotju s tožbenimi trditvami opravil dogovorjena dela v kleti (vključno z izdelavo oken oziroma svetlobnih lin), - da je pokojna na račun plačila del v zvezi s coklom tožencu izročila vozilo v vrednosti 2.200 EUR, tožnica pa ni dokazala, da bi tožencu izročila 300 EUR v gotovini, - da bi bila vrednost del v primeru dogovora o vgraditvi izolacije bistveno višja.

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče o (delnem) toženčevem priznanju vtoževane terjatve v odgovoru na tožbo. V zaključnem delu odgovora je resda navedel, da tožničinemu zahtevku v večjem delu nasprotuje, vendar pa iz drugega dela stavka (da je tožnica ostala dolžnik večjega dela plačila) in predloga odločitve (naj mu tožnica plača) ter predhodnih navedb nedvoumno izhaja, da nasprotuje ugoditvi zahtevku in da se strinjanje nanaša le na nekatere tožbene navedbe o dejstvih.

8. Neutemeljeni so očitki o obstoju bistvenih kršitev določb postopka. Četudi bi se izvedba dokaza kasneje pokazala za nepotrebno, navedeno še ne predstavlja kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Bistvene kršitve določb postopka ne predstavlja niti razkritje ugotovitev, do katerih je prišlo sodišče med izvajanjem dokaznega postopka. Teh sodišče tudi ni bilo dolžno obrazložiti. Na obrazloženi dokazni oceni morajo temeljiti ugotovitve o dejstvih, na katera se opira odločitev o tožbenem zahtevku.

9. Neutemeljeni so očitki o zmotni ugotovitvi vsebine pogodbenega dogovora. Sodišče je celovito ocenilo posamezne izvedene dokaze in v povezavi z drugimi, primerjalo vsebino dokazov s tožbenimi trditvami in nasprotnimi toženčevimi navedbami in podalo tako razloge za prepričljivost posameznih izpovedb kot tudi za stališče o nedokazanosti zatrjevane vsebine pogodbenega dogovora. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o prepričljivosti dokaznega zaključka.

10. Sodišče se je pravilno osredotočilo na izpovedbe oseb, ki so bile navzoče pri dogovarjanju o obsegu del, ki naj jih izvede toženec, ter po primerjavi višine plačila in vrednosti dela kot verodostojni ocenilo izpovedbi priče D. in toženca.

11. Glede na to, da obrazloženo oporeka argumentom v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče ugotovilo vrednost del z izolacijo in jo primerjalo z dogovorjenim (in dejansko plačanim) zneskom, so razlogi očitno podani v taki meri razumljivo, da jih je mogoče preizkusiti. Zgolj s trditvijo, da "drugi dokazi" kažejo drugače, pritožba ne more izpodbiti obrazložene ocene, da ni dokazano, da bi bil avto, vzet v račun, vreden več kot 2.200 EUR, niti da bi prvotna tožnica tožencu izročila še 300 EUR v gotovini. Neutemeljeno zato očita sodišču, da je pri izračunu višine plačila za m2 spregledalo tožbeno trditev o plačilu 2.800 EUR. Neprepričljivo je tudi sklicevanje na izpovedbo priče D., po kateri naj bi bila cena za m2 cokla brez izolacije le za nekaj evrov nižja od cene z izolacijo. Priča je resda izpovedala tako, vendar pa je hkrati navedla tudi precej višje vrednosti od plačane. Razlika med dejanskim plačilom in vrednostjo dela je obenem tako velika, da je ne more utemeljiti niti morebitno opravljanje dela brez plačila predpisanih davkov in prispevkov.

12. Neutemeljen je očitek o pavšalnosti razlogov o neverodostojnosti prič A. A. in B. B. Glede prve priče je v sodbi navedeno, da pri dogovarjanju ni bil zraven, da je bil v svoji izpovedbi ohlapen, nejasen in nekonsistenten, tako da mu bodisi babica ni kaj dosti povedala bodisi ni znal jasno predstaviti, kaj mu je povedala, in da je po smrti prvotne tožnice postal stranka postopka in živi v hiši pokojne babice. Sodišče je torej z vsebinskimi – in ne posplošenimi – argumenti ocenilo njegovo izpovedbo. Trditev o nekorektnosti te ocene v pritožbi ni obrazložena.

13. Pritožba ne vzbuja pomislekov niti o oceni verodostojnosti izpovedbe priče B. B., da je bila dogovorjena izolacija. Drži, da je toženec na naroku navedel, da bo potrdila njegove navedbe o vsebini dogovora, a to še ne pomeni, da je bila njena izpovedba o nasprotnem verodostojna. Z opozorilom tožencu na naroku, da priča – glede na to, da je bila v tožbi predlagana za potrditev dogovora o izolaciji – morda ne bo potrdila njegove nasprotne trditve, sodišče ni prekoračilo svojih pristojnosti, ki jih ima v okviru materialno procesnega vodstva, niti mu ni mogoče očitati, da se je vnaprej izreklo o (ne)verodostojnosti pričine izpovedbe. Ocena o neverodostojnosti obravnavanega dela njene izpovedbe je prepričljivo utemeljena z ugotovitvijo o sorodstveni vezi med pričo in A. A. ter ugotovitvijo o drugačnih izpovedbah toženca ter priče D. D. in primerjavo med dogovorjeno ceno ter vrednostjo del z izolacijo. Prepričljivosti te ocene ne zmanjšuje niti dejstvo, da je sodišče kot verodostojno ocenilo njeno izpovedbo v zvezi z deli v kleti.

14. Neutemeljen je tudi dvom o pravilnosti dokazne ocene izpovedbe priče C. C. Le glede izpovedbe te priče – in ne tudi glede priče B. B. – je v sodbi ugotovljena nedoslednost v zvezi z dogovorjenim plačilom. Okoliščina, da ni bila plačnica in zato ni bila zainteresirana za ceno, bi mogla utemeljevati morebitno izpovedbo, da se dogovora o ceni ne spomni, vendar pa se priča ni sklicevala na to, ampak je navedbe štirih različnih zneskov pripisala nervozi.

15. Neprepričljivi so nadalje dvomi o verodostojnosti izpovedbe priče E. D. Glede na to, da je izvajal dela, o katerih sta se dogovorila prvotna tožnica in toženec, in da se je izvajanje del zaključilo na neobičajen način, ni neverjetno – in še manj povsem neverjetno, kot trdi pritožba – da je tako dogovor o tem, kaj naj se naredi, kot tudi kasnejše dogajanje ob izvajanju del ohranil v spominu. Dejstvo, da se ni spomnil, ali se je to dogajalo leto ali dve pred zaslišanjem, ne vzbuja dvoma o verodostojnosti njegove izpovedbe. Glede na to, da ni bil neposredno zainteresiran za izid spora, ki je vzniknil med izvajanjem del (bil je sicer toženčev izvajalec, a niti dejansko ne njegov delojemalec), in da se s tovrstno dejavnostjo poklicno – in torej vsakodnevno – ukvarja, je bila ta okoliščina postranskega pomena.

16. Že v sodbi je navedeno, da so razlogi za nenadno nezadovoljstvo prvotne tožnice z opravljanjem del lahko mnogi – in ne izvirajo nujno iz ugotovitve, da toženčevi delavci niso namestili izolacijskega sloja. Neprepričljiv je pritožbeni argument o tožničinem zadovoljstvu s predhodno opravljenim toženčevim delom. Trditev je v nasprotju s tožbenimi navedbami. Poleg tega bi bilo v takem primeru malo verjetno, da tožnica – še posebej, ker je dela plačala vnaprej – ne bi zahtevala odprave pomanjkljivosti. Kot izhaja iz zbranega procesnega gradiva, pa je po odhodu delavcev prekinila komunikacijo s tožencem in torej ravnala ravno nasprotno. Ugotovitev v sodbi, da bi tožnica že zjutraj morala vedeti, ali se izolacija polaga ali ne, je v celotni dokazni oceni obrobnega pomena.

17. Indic v prid tožbeni trditvi o vsebini pogodbenega dogovora bi lahko bilo mnenje izvedenca o koristnosti izolacije, a mnenje strokovnjaka o objektivni koristnosti izolacije fasadnega podzidka, ki bi nenazadnje le zmanjšala – in ne preprečila – nastanek toplotnega mostu, ne vzbuja dvoma o večji teži dokazov, ki podpirajo toženčevo trditev o vsebini dogovora.

18. Neutemeljen je očitek o neupoštevnosti stroška za izvedenca. Ker je sodišče po založitvi predujma dokaz izvedlo, je bil strošek potreben za izvedbo postopka.

19. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za odgovor na pritožbo (375 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točk), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo skupaj 279,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi stališču sodne prakse, oblikovanem na podlagi pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.