Jedro

Če vloga za poravnavo dospelih neplačanih dajatev ne vsebuje načina predlaganega poplačila - takojšnje plačilo ali obročno poravnavo, je nepopolna.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.2.2001. Z njo je bila zavrnjena tožničina pritožba proti sklepu Davčnega urada C. z dne 27.6.2000, s katerim je bila zavržena njena vloga za obročno poravnavo oziroma takojšnje plačilo dospelih neplačanih obveznih dajatev, ki so določene z Zakonom o načinu poravnave dospelih neplačanih obveznih dajatev (ZNPDND).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da naj bi morala vloga za poravnavo dospelih neplačanih dajatev po ZNPDND (glede na vsebino 5. in 11. člena) vsebovati tudi višino zapadlih obveznih dajatev ter navedbo, kako naj bo dolg poplačan (ali z obročno poravnavo ali s takojšnjim plačilom). Tožničina vloga omenjenih sestavin, ki so za njeno obravnavo bistvene, ni vsebovala. Tožnica omenjene pomanjkljivosti kljub pozivu davčnega organa prve stopnje (poziv z dne 26.5.2000) ni odpravila. Zato pritrjuje odločitvi tožene stranke oziroma davčnega organa prve stopnje, ki je tožničino vlogo (glede na 67. člen ZUP/86) zavrglo kot nepopolno. Višina davčnega dolga ni predhodno vprašanje v postopku po ZNPDND. Dejstvo, da naj bi bili v teku postopki odloga oziroma odpisa davčnega dolga, postopki za izrek ničnosti odmernih odločb ter da je podan predlog za ustavitev postopka prisilne izvršbe zato na odločitev nimajo vpliva. Navedbe o spornosti višine davčnega dolga namreč ne spremenijo odločilnega dejstva, da mora biti vsaka vloga sposobna za obravnavo in da mora vsebovati vse sestavine, da je o njej mogoče odločiti v skladu z zakonom.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da naj bi bila njena vloga sposobna obravnave, da naj bi ves čas postopka ravnala kot aktivna stranka in da ne more nositi posledic napačne razlage, kakšna naj bi njena vloga pravzaprav morala biti (razumljiva in obsegati vse, da se lahko obravnava). Napačno je tudi stališče, da vprašanje višine davčnega dolga ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem postopku. Višina davčnega dolga je namreč sporna in se o njej odloča v sodnem postopku, opr. št. U 90/01. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da se razveljavi sodba sodišča prve stopnje in se ji zadeva vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Da se vloga lahko obravnava mora biti razumljiva in mora vsebovati vse, kar je treba, da se lahko obravnava; to pomeni poleg sestavin, ki so določene v 1. odstavku 67. člena ZUP/86 tudi sestavine, ki jih določa zakon, v obravnavanem primeru ZNPDND.

Omenjeni zakon s katerim so določeni pogoji in način poravnave dospelih neplačanih obveznih dajatev, ki so z njim določene po stanju na dan 31.12.1999 (1. člen ZNPND) daje nekaterim davčnim zavezancem, ki v roku niso izpolnili svojih davčnih obveznosti, posebno ugodnost pri poplačilu njihovega dolga. Iz njegovega 5. člena izhaja, da lahko davčni dolžnik davčnemu organu kot način poplačila predlaga obročno poravnavo ali pa takojšnje plačilo dospelih neplačanih obveznih dajatev. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da mora davčni dolžnik že v svoji vlogi oziroma predlogu opredeliti svoj zahtevek, ki v danem primeru pomeni izbiro oblike plačila.

Tožnica v vlogi oziroma predlogu z dne 22.3.2000 svojega predloga ni opredelila v smislu 5. člena ZNPDND, niti tega ni storila, kljub zahtevi organa prve stopnje za odpravo pomanjkljivosti. Zato organ prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča tožničine vloge, (s katero si je pridržal odločitev o načinu poravnave dospelih neplačanih obveznih dajatev na poznejše obdobje), ni mogel obravnavati. Zato je sodišče prve stopnje (pred njim pa že tožena stranka) pravilno presodilo, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je njeno vlogo zavrgel kot nerazumljivo in nepopolno.

Ugovore, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, je pred tem uveljavljala že v tožbi. Z razlogi, s katerimi jih je zavrnilo sodišče prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.