Jedro

Sodišči nižjih stopenj sta odškodnino utemeljeno priznali, vključno za čas od pravnomočnosti sklepa o motenju posesti pa do izteka najemne pogodbe. Zaradi ugotovljenih vzrokov spora, ravnanja tožencev, ko sta fizično preprečila tožnici nadaljnje poslovanje, ker svojega ponašanja do tožnice nista spremenila in tožnici tudi ne izročila lokala, je pravno utemeljen sklep, da navedeno kratko obdobje (od časa, ko je bilo možno sprožiti izvršilni postopek pa do poteka najemne pogodbe) ni opravičevalo tožničinih finančnih sredstev (za zagon poslovanja), ki bi lahko presegala izgubljeni dobiček, pri čemer pa je povsem odprto, ali bi v navedenem času do realizacije izvršbe sploh lahko prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencema, da sta dolžna plačati tožnici 552.175,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 dalje, prvi toženec pa še tolarsko protivrednost 750 DEM in oba tudi stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek zoper drugo tožnico je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila toženca, ki sta uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni. V reviziji ponavljata svoje stališče, da sta morala prepovedati uporabo svojega lokala, ker ga je tožnica uporabljala v nasprotju z javno moralo. To da je razvidno tudi iz podatkov spisa K 257/93. Ob takem stanju bi bilo priznanje odškodnine tožnici v nasprotju z javno moralo. Sicer pa bi bilo potrebno upoštevati, da tožnica ni predlagala izvršbe na podlagi motenjskega sklepa in tudi ne začasne odredbe ter je zato za nastalo škodo odgovorna sama najmanj do polovice. Tudi dobiček ni pravilno izračunan, in vrnitev preostanka najemnine ni utemeljena.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je iztoževala izgubo dobička, ki bi ga po pričakovanju ob normalnem teku stvari lahko ustvarila z gostinsko dejavnostjo v lokalu tožencev, če tega toženca ne bi nedopustno preprečila, in vrnitev tolarske protivrednosti 750 DEM, ki jih je plačala na račun bodoče najemnine. Sodišči nižjih stopenj sta odškodninskemu zahtevku, ki je bil postavljen v višini 552.175,00 SIT, v celoti ugodili na podlagi 185. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vrnitvenemu zahtevku 750 DEM v tolarski protivrednosti pa sta ugodili le v razmerju do prvega tožnika, ker sta ugotovili, da druga tožnica ni bila najemodajalka ter sta oprli odločitev na 210. člen ZOR. Tako odločitev sta oprli na spodaj navedeno dejansko stanje: Z najemno pogodbo z dne 10.9.1992 je tožnica dobila v najem lokal tožencev za dobo 2 let, proti dogovorjeni mesečni najemnini po 500 DEM in je tožnica najemnino za prvo leto v celoti poravnala na dan sklenitve najemne pogodbe. Dne 26.7.1993 sta toženca lokal samovoljno zaprla in od tedaj dalje tožnica ni mogla več opravljati gostinske dejavnosti. Tožnica je opravljala dovoljeno gostinsko obrt, toženca nista dokazala razlogov, ki bi ju opravičevali k zaprtju lokala, odpovedi najemne pogodbe ali izpraznitve lokala pa nista sodno izposlovala. Tožnica je sicer uspela s tožbo zaradi motenja posesti, sklep druge stopnje je prejela 4.3.1994, vendar izvršbe ni predlagala, tako zaradi razmer med pravdnimi strankami kot zaradi le kratke preostale najemne dobe. Tožnica je zaradi nemožnosti poslovanja izgubila v obdobju 13 mesecev po 4.246,00 SIT dobička dnevno. Tožnica bi v lokalu skupaj ustvarila 851.175,00 SIT. Ker pa je v spornem obdobju s krajšimi zaposlitvami zaslužila skupaj 299.000,00 SIT, je oškodovana za razliko 552.175,00 SIT, ki predstavlja njeno škodo. Tožnica je plačala najemnino za celo leto naprej, toda z obratovanjem je morala prenehati 1 mesec in pol pred iztekom prvega leta. Eno in pol mesečna plačana najemnina znaša 750 DEM. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je tožnica dokazala obstoj tudi te terjatve.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno presodili in pravilno odločili o sporu pravdnih strank. Svojo presojo je revizijsko sodišče moralo opreti na ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Toženca nista uveljavljala kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka. Kolikor revizijski razlogi posegajo v dejansko podlago spora, teh izvajanj revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Namreč pravno pomembne trditve in dokaze k njim mora stranka ponuditi do konca zadnje obravnave. Sicer pa velja v civilnem postopku načelo dispozitivnosti, ki omogoča tožencu, da sam določi okvir svojih ugovorov oziroma izvajanj (med drugim 219. člen ZPP). To med drugim pomeni, če stranka ne uveljavi sicer obstoječih procesnih pravic (na primer v smeri izpodbijanja nasprotnikovih navedb in dokazov), zadenejo njo škodne posledice. Pri tem se misli tudi na možnosti uveljavljanja pravnih sredstev, ki jih predvideva med drugim Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS, št. 18/74 in 34/88). Teh toženca po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj v tem sporu nista uveljavljala, revizija sama pa v tej smeri nima nobenih navedb. Revizija vztraja le pri nedoločenih trditvah o domnevnem tožničinem poslovanju v nasprotju z javno moralo (kar se v postopku po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni potrdilo) in o tem, da bi bilo priznanje izgubljenega dobička v nasprotju z javno moralo.

Sodišči nižjih stopenj sta odločitev o izgubljenem dobičku tožnice oprli predvsem na določilo tretjega odstavka 189. člena ZOR, po katerem se pri ugotavljanju izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Ta oblika škode je tudi po presoji revizijskega sodišča nastala tožnici. Sodišči nižjih stopenj sta namreč ugotovili, da bi po normalnem teku stvari lahko tožnica opravljala gostinsko dejavnost v najetih prostorih tožencev tudi v spornem času od 27.7.1993 do 10.9.1994 in da te dejavnosti ni mogla opravljati zaradi nedovoljenega ravnanja tožencev, ki sta ji posest lokala samovoljno odvzela 27.7.1993. Navedene okolnosti sta ugotovili tudi na podlagi pravnomočnega sklepa o motenju posesti (opr. št. P 215/93 v zvezi s sklepom pod opr. št. Cp 111/94), s katerim je bilo naloženo tožencema, da morata izročiti tožnici v posest sporni lokal. Tožnica pa je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj še dokazala, da bi v obdobju trinajstih mesecev (ko je veljala za določen čas sklenjena najemna pogodba, a tožnica na njeni podlagi zaradi ravnanja tožencev ni mogla poslovati) ustvarila 851.175,00 SIT dobička. Ker pa je v tem obdobju z delom pri raznih delodajalcih ustvarila 299.000,00 SIT dohodka, je bila prikrajšana za razliko 552.175,00 SIT, ki sta jo sodišči nižjih stopenj tožnici tudi dosodili. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj navedeno odškodnino utemeljeno priznali, vključno za čas od pravnomočnosti sklepa o motenju posesti pa do izteka najemne pogodbe. Zaradi ugotovljenih vzrokov spora, ravnanja tožencev, ko sta fizično preprečila tožnici nadaljnje poslovanje, ker svojega ponašanja do tožnice nista spremenila in tožnici tudi ne izročila lokala, je pravno utemeljen sklep, da navedeno kratko obdobje (od časa, ko je bilo možno sprožiti izvršilni postopek pa do poteka najemne pogodbe) ni opravičevalo tožničinih finančnih sredstev (za zagon poslovanja), ki bi lahko presegala izgubljeni dobiček, pri čemer pa je povsem odprto, ali bi v navedenem času do realizacije izvršbe sploh lahko prišlo.

Tožnica je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj vnaprej plačala najemnino tudi za 1 mesec in pol (v višini 750 DEM), ko zaradi ravnanj tožencev v lokalu ni mogla poslovati. Če bi v tem času poslovala, bi po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj s pričakovanimi dohodki pokrila stroške najemnine in ustvarila še spredaj ugotovljen čisti dobiček. Plačana najemnina za čas, ko v lokalu ni mogla poslovati, predstavlja za toženca neupravičeno pridobitev. Po določilu četrtega odstavka 210. člena ZOR pa nastane obveznost vrnitve, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali pa je pozneje odpadla. Glede na spredaj navedene ugotovitve sodišč nižjih stopenj je tako utemeljen na navedeni pravni podlagi tudi tožničin zahtevek, da ji prvi toženec plača tolarsko protivrednost 750 DEM. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da revizija tožencev v smeri zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena, medtem ko ob uradnem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Neutemeljeno revizijo tožencev je zato zavrnilo (393. člen ZPP).