Jedro

Gre za različne terjatve na različnih pravnih in dejanskih podlagah, ko tožnik v zvezi s prometno nesrečo pri sodišču v Avstriji uveljavlja odškodninski zahtevek proti povzročitelju nesreče in njegovi zavarovalnici iz naslova zavarovanja odgovornosti in pri tukajšnjem sodišču zahtevke proti lastni zavarovalnici iz pogodbenega kasko in AO-plus zavarovanja.

Pri obravnavanju pogodbene odškodninske obveznosti iz zavarovalnih pogodb (kasko in AO-plus zavarovanje) se glede ugovora zastaranja terjatev uporabljajo določbe 380. člena ZOR o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V zvezi s prometno nesrečo z dne 19.2.1995 v Gradcu v Avstriji je tožnik dne 16.2.2001 vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo 20.000.000 SIT in zaradi plačila odškodnine za premoženjsko škodo (izgubo na zaslužku za obdobje od 1995 do 2000) v znesku 5.720.401 ter rente. Kot podlago za zahtevke proti lastni zavarovalnici je navedel pogodbo o kasko zavarovanju in pogodbo o AO plus zavarovanju.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo je presodilo, da je terjatev zastarala, glede odškodnine zaradi izgube na zaslužku in glede rentnega zahtevka pa, da tožnik škode ni dokazal. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Tožnik je vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s trditvijo, da obstaja nasprotje med listino v spisu (pripravljalni spis tožnika z dne 14.1.2003) in razlogi drugostopenjske sodbe o vsebini te listine. Pritožbeno sodišče naj bi namreč navedlo, da zaslišanja priče mag. M. J. tožeča stranka ni niti predlagala in ni zatrjevala, da bi prišlo do kakšne prenovitve ali sporazumne ureditve spornega razmerja. Tožnik pa je s pripravljalnim spisom z dne 14.1.2003 predlagal zaslišanje odvetnika mag. M. J., ki je toženi stranki postavil odškodninski zahtevek z dne 7.2.1996 in je bilo pri toženi stranki dogovorjeno, naj se zglasi ponovno pri toženi stranki, ko bo tožnikova pravda v Avstriji končana. Šele takrat bi bila namreč znana višina škode, ker je ta odvisna od deleža odgovornosti zavarovanca avstrijske zavarovalnice.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnikova trditev delno drži. Sodišče druge stopnje je res zapisalo, da tožnik zaslišanja priče J. ni predlagal, čeprav je iz pravdnega spisa razvidno, da je v pripravljalnem spisu z dne 14.1.2003 to storil. Res pa ta pripravljalni spis tožeče stranke ni vložen v spis na pravem mestu in je bil najden v spisu zadaj med prilogami. Na naroku dne 14.1.2003 je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vložitev tega pripravljalnega spisa in je njegov drugopis vročilo toženi stranki.

Vendar revizijsko sodišče ocenjuje, da ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugotovljeno nasprotje se namreč ne nanaša na odločilno dejstvo. Pravno odločilne okoliščine so v tem primeru namreč samo tiste, ki so pomembne za obravnavanje toženkinega ugovora zastaranja tožnikovih terjatev. Ko je ugotovljeno, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano dne 21.12.1996, ko je zvedel za škodo, tožbo pa je vložil dne 16.2.2001, je mogoč samo materialnopravni zaključek o zastaranju terjatev, česar ne bi moglo spremeniti nobeno dejstvo, o katerem naj bi priča J. izpovedal. Po trditvah tožeče stranke naj bi potrdil trditev, da je kot tožnikov odvetnik toženi stranki predložil tožnikov odškodninski zahtevek in se dogovoril, da se bo zglasil ponovno pri toženi stranki takrat, ko bo pravda v Avstriji končana. Tu je na mestu pojasnilo, da je v Avstriji v teku pravda zaradi tožnikovega odškodninskega zahtevka proti povzročitelju nesreče in njegovi zavarovalnici iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo v prometu. Višje deželno sodišče v Grazu je v zadevi opr. št. 4R 114/00 z dne 10.8.2000 izdalo vmesno in delno sodbo o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka do toženih povzročitelja nesreče in njegove zavarovalnice do 1/3. Tožnik v trditvah, v zvezi s katerimi naj bi bil zaslišan priča J., ni zatrjeval, da bi toženka na primer pripoznala dolg, kar bi pretrgalo zastaranje, niti da bi se kakorkoli sporazumela s tožnikom oziroma njegovim pooblaščencem, kar bi lahko vplivalo na zastaranje v tej pravdi uveljavljanih terjatev. To je pravilno navedlo pritožbeno sodišče v razlogih, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi prišlo do kakršnekoli prenovitve ali sporazumne ureditve spornega razmerja s toženo stranko.

Zmotna je trditev revizije, da bi bila šele po koncu pravde v Avstriji znana višina škode, s čimer naj bi takrat začel teči subjektivni zastaralni rok. Oškodovanec namreč zve za škodo takrat, ko zbere vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka, vedenje o škodi pa ne pomeni, da mora poznati konkreten znesek škode (primerjaj V. Kranjc, Komentar obligacijskega zakonika, druga knjiga, stran 479). Tožnik je zvedel za škodo, ko se je njegovo stanje stabiliziralo, to je leta 1996, ko je tudi vložil odškodninski zahtevek pri toženi stranki. V pravdnem postopku v Avstriji je uveljavljal drug odškodninski zahtevek proti povzročitelju nesreče in njegovi zavarovalnici iz naslova zavarovanja odgovornosti, v tej pravdi pa gre za tožnikove zahtevke proti lastni zavarovalnici iz pogodbenega kasko in AO plus zavarovanja. Gre torej za različne terjatve na različnih pravnih in dejanskih podlagah proti različnim tožencem. Zato zaradi vložitve tožbe v Avstriji ni prišlo do pretrganja zastaranja terjatev proti toženi stranki v tej pravdi in tožnik tega niti ne trdi. Avstrijska pravda dejansko nima nobenega vpliva na odločanje v obravnavanem pravdnem postopku, kar je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče. Iz navedenega torej sledi sklep, da sta nerelevantna tako avstrijska pravda kot tudi dokazni predlog za zaslišanje priče J., zato ni šlo za uveljavljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik trdi, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, ugotovljeno pa je, da kazenskega postopka ni bilo. Tožnik v reviziji zatrjuje nasprotje med razlogi drugostopenjske sodbe, češ da je pritožbeno sodišče zavzelo dvoje nasprotujočih si stališč o vezanosti slovenskega sodišča na odločitev avstrijskega sodišča. Pritožbeno sodišče je navedlo, da sodba v avstrijski pravdni zadevi ne obvezuje, za ugotovitev daljšega zastaralnega roka odškodninske terjatve pa bi moralo biti kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo slovenskega ali avstrijskega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v teh razlogih pritožbenega sodišča ni nobenega nasprotja. Pojasnjeno je že bilo, da ni vezanosti slovenskega sodišča na odločitev avstrijskega sodišča v konkretni pravdni zadevi, lahko pa bi obstajala vezanost na obsodilno kazensko sodbo avstrijskega sodišča. Po ustaljeni sodni praksi je za daljši zastaralni rok, ko ima škodno dejanje znake kaznivega dejanja, potrebna pravnomočna sodba, v obravnavanem primeru bodisi slovenskega bodisi avstrijskega sodišča. Le izjemoma, če storilec ne bi mogel biti spoznan za krivega kaznivega dejanja (ker je na primer umrl v prometni nesreči), bi lahko pravdno sodišče samo ugotavljalo, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. V tožnikovem primeru ne gre za tak izjemen primer, pravnomočna kazenska sodba pa ni bila nikjer izdana, zato ni bilo podlage, da bi nižji sodišči sami ugotavljali obstoj kaznivega dejanja, kot zmotno trdi revizija.

Tožnik v reviziji trdi, da je zaradi posledic prometne nesreče trajno prizadet in da sodišče ne bi smelo spregledati mnenja dr. A. F. z dne 27.9.2001, iz katerega je to razvidno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugotovitve o tožnikovih poškodbah in njihovih posledicah izhajajo iz izvedenskega mnenja dr. J. F., ki ga je pridobilo sodišče, mnenje dr. A. F. z dne 27.9.2001 pa je tožeča stranka predložila sodišču skupaj s pritožbo in brez potrebne utemeljitve, torej gre za prepozno predloženo dokazno listino, ki je niti v pritožbenem niti v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Revizijske navedbe v zvezi s to problematiko pa so tudi sicer nerelevantne in ne morejo ovreči ugotovitev in odločitev o zastaranju terjatev.

V zvezi s premoženjsko škodo revident trdi, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kjer je samo ugotavljalo dejansko stanje preko ugovorov tožene stranke in ker ni odgovorilo na pritožbeno trditev. Navedeno se nanaša na izjavo avtoličarstva R. o tožnikovi dejanski zaposlitvi pri tem delodajalcu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nikakršna kršitev postopka ni podana. Tožnik je namreč predložil dve potrdili P. R. Prvo potrdilo (A8) se je namreč glasilo, kot navaja prvostopenjsko sodišče, da bi tožnik, če bi bil zaposlen v tej delavnici, prejemal od leta 1995 do leta 2000 osebni dohodek 5.720.401 SIT. Toženka temu res ni nasprotovala, vendar tudi tožnik v postopku na prvi stopnji ni trdil, da bi se zaposlil pri avtoličarju P. R., če ne bi bilo nesreče. Tako trditev in drugo izjavo P. R. (A32), da je imel tožnik v njegovi delavnici zagotovljeno delovno mesto avtokleparja, je tožnik podal oziroma predložil šele ob pritožbi, torej prepozno in neupoštevno. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi prvega potrdila P. R., presodilo da iz te izjave ne izhaja, da bi bilo tožniku zagotovljeno delovno mesto. Pritožbeno sodišče je samo potrdilo kot pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča o navedenem. Ne gre torej za nobeno ugotavljanje dejanskega stanja preko ugovorov tožene stranke ali za neodgovarjanje na pritožbene trditve, povrh vsega pa ne gre niti za kakšno pravno odločilno dejstvo, kot bo razvidno iz nadaljevanja.

V zvezi s premoženjsko škodo, to je izgubo na zaslužku in rento, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnik te škode ni dokazal, kar je pritožbeno sodišče potrdilo. Zavrnitev teh tožbenih zahtevkov je materialnopravno pravilna. To velja tako iz razlogov, ki sta jih navedli nižji sodišči, kot zaradi zastaranja teh terjatev, kar ves čas postopka uveljavlja tožena stranka. Kot tožnik uveljavlja odškodnino zaradi izgube zaslužka v smislu 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78-57/89), ki jo je mogoče uveljavljati bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje. S kombinacijo obojega je nastopil tudi tožnik. Tudi za tako vrsto škode in za tak način uveljavljanja veljajo določbe ZOR o zastaranju (členi 360 do 339). Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo (vsakoletna izguba zaslužka) začne teči, ko tožnik zve za tako škodo, torej v obravnavanem primeru s stabilizacijo zdravstvenega stanja v letu 1996, ko je bila znana bodoča tožnikova delovna sposobnost. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje. Če pa je zastarana prva terjatev sukcesivno nastajajoče škode, je zaradi zastaranja prenehala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev (primerjaj načelno stališče skupne seje zveznega sodišča in republiških ter pokrajinskih vrhovnih sodišč z dne 25 in 26.11.1986, objavljeno v Poročilu VSS št. 2/86, stran 29 in na primer sodbo VS RS opr. št. II Ips 570/2002). Ko se tožnik ob koncu zdravljenja (21.12.1996) ni mogel zaposliti, je vedel za bodočo izgubo na zaslužku in ker je ni uveljavljal v okviru triletnega subjektivnega zastaralnega roka, odškodnino za tovrstno škodo bodisi v obliki letne izgube zaslužka bodisi v obliki rente za nadaljnja kasnejša leta zaradi zastaranja ne more več uveljavljati.

K navedenemu in k odločitvi o zastaranju terjatev za nepremoženjsko škodo je z materialnopravnega stališča še dodati, da gre v obravnavanem primeru za pogodbeno odškodninsko obveznost iz zavarovalnih pogodb (pogodbi o kasku in AO plus zavarovanju med strankama). Zato se za zastaranje terjatev ne upoštevajo določbe 376. člena ZOR, ki veljajo za odškodninsko terjatev, temveč določbe prvega in drugega odstavka 380. člena ZOR o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah. Res pa so zastaralni roki enaki (subjektivni rok treh let in objektivni rok pet let), le da ne štejejo pri zavarovalnih pogodbah od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem so nastale. Navedeno pa na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, saj tožnikova tožba tudi glede na tak način štetja ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 380. člena ZOR. Odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov v sodbah nižjih sodišč je zato materialnopravno pravilna. Glede na vse navedeno je bilo torej treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).