Jedro

Zviševanje vrednosti vozila zaradi opravljenega tehničnega pregleda je zaradi boljše ocene stanja vozila in posledično manjše amortizacije utemeljeno in skladno s splošnimi pogoji.

Pravilna je odločitev o upoštevanju vrednosti rešenih delov v amortizirani višini na dan ugotavljanja višine škode (na dan izdelave ekspertize), saj gre za odločitev, ki je skladna s splošnimi pogoji.

Zavarovalne vrednosti vozila, od katere se odšteva amortizacija zaradi starosti, prevoženih kilometrov in splošnega stanja vozila po stanju vozila pred nesrečo, pravdni stranki nista z ničemer problematizirali oziroma je to vrednost ob sklicevanju na splošne pogoje izpostavljala celo sama toženka, zato je že na podlagi pravilne uporabe pogodbenega materialnega prava (splošnih pogojev) mogoč zaključek, da je vrednost vozila v času ugotavljanja škode (v času izdelave izvedenskega mnenja) enaka vrednosti v času nastanka škode.

Uporaba drugega odstavka 943. člena OZ je utemeljena le v primerih, ko zavarovalnica (izhajajoč iz standarda dobrega strokovnjaka) izkaže obstoj posebnih okoliščin, da škode ni bilo mogoče ugotoviti prej kot s posredovanjem izvedenca v pravdi. Gre za trditveno in dokazno breme toženke, ki ga toženka v konkretni pravdi ni zmogla.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) zaradi delnega umika ustavilo postopek za plačilo 1.420,00 EUR; (II.) ugodilo zahtevku tožeče stranke (tožnika) za plačilo 18.744,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2017 dalje do plačila; (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 649,79 EUR in enajstih zneskov po 611,13 EUR, vse s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe; (IV.) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke (toženke) v višini 29.718,80 EUR; in (V.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka v 15 dneh dolžna tožniku povrniti 4.498,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo in sklep je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija sodbo v delu II. točke izreka glede plačila 3.928,27 EUR in teka zakonskih zamudnih obresti ter posledično (v izpodbijanem obsegu) še v delu V. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek zavrne ter ustrezno spremeni odločitev o pravdnih stroških, podredno pa, naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je razdeljena na tri sklope, in sicer glede vrednosti zavarovanega vozila na dan škodnega dogodka, glede določitve vrednosti rešenih delov in glede zamudnih obresti, ter s pojasnilom, da se posledično izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. V pritožbi glede vrednosti vozila na dan škodnega dogodka toženka navaja, da je izvedenec po pripombah tožnika neutemeljeno zvišal vrednost iz 22.360,00 EUR na 24.360,00 EUR. Zvišanje je utemeljil s tehnično izpravnostjo vozila in pred kratkim veljavno opravljenim tehničnim pregledom oziroma podaljšano registracijo. Vsako vozilo v prometu je (oziroma bi moralo biti) tehnično izpravno. Vozili, ki sta tehnično izpravni in enako ohranjeni, sta enako vredni, čeprav je imelo eno od vozil tehnični pregled pred kratkim. Soočeni izvedenec ni znal argumentirati te odločitve. Odgovoril je, da drugega vozila nimamo za primerjavo, kar je slab argument. V zapisniku tega ni, ampak naslednje vprašanje je bilo, če postavlja toženka vprašanja v nerazumljivem jeziku. Vozilo je bilo totalka, zato je zaključek, da je vozilo zaradi navedenega vrednejše materialno pravno zmoten. Tudi pri prvi cenitvi je izvedenec upošteval, da je bilo vozilo tehnično brezhibno in vozno. Vrednost škode določa samo stanje vozila. Izvedenec ob ustnem zaslišanju ne bi smel prepričati sodišča. Svoje mnenje je poskušal opravičiti s tem, da njegova cenitev ni veliko „nižja“ od cenitve toženke, kar ne drži, saj je toženka vrednost vozila ves čas zatrjevala v višini 20.946,00 EUR in je v tem delu njegova utemeljitev tudi protispisna. Toženka ni predlagala novega izvedenca, ker je menila, da gre za vprašanje uporabe logike, ki je v nasprotju z dejstvi spisa in ji sodišče ne more slediti. V tem delu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Dejansko je omenjeno zvišanje neutemeljeno tudi tega, ker se vrednost primarno določa na podlagi Eurotax vrednotenja, ki za konkretno vozilo ni bilo možno, ter podredno na podlagi amortizacije, kar je težko, saj se vozilo ne prodaja več. V tem delu je podana tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca le prepisalo in ga ni z ničemer, glede na ugovore toženke, dokazno ovrednotilo, ter v sodbi ni napravilo ustreznega silogizma. Toženka trdi, da znaša ob pravilni uporabi materialnega prava vrednost zavarovanega vozila na dan škodnega dogodka 22.360,00 EUR. Glede vrednosti rešenih delov toženka izpostavlja, da sta v tem delu prav tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik vtožuje odškodnino, za zamudo od denarne odmene pa je mogoče uveljavljati le zakonske zamudne obresti. Z oceno zavarovane vrednosti vozila na dan nastanka škode in vrednosti rešenih delov na dan podaje mnenja ter v amortizirani vrednosti je prisojena prevelika škoda. Iz splošnih pogojev izhaja, da se oboje vrednoti na dan ugotavljanja škode, na enak časovni moment. Če sodišče prve stopnje šteje kot dan ugotavljanja škode šele izdajo izvedenskega mnenja, bi moralo, če je že upoštevalo amortizirano nižjo vrednost rešenih delov, dodatno na dan podaje mnenja vrednotiti in ob tem dodatno amortizirati ter znižati vrednost zavarovanega vozila, saj je potem tudi to manj vredno, ter šele od tega dne dalje priznati zakonske zamudne obresti (če bi bila škoda res šele ugotovljena z izvedencem). Utemeljitev, da je treba vrednotiti oboje na različna dneva, ker pred škodnim dogodkom še ni rešenih delov, je zmotna. Pogoji govorijo o stanju vozila pred dogodkom kot podlagi za vrednotenje na dan ugotavljanja škode. Ostanki pa ostanejo v zavarovančevi lasti in se obračunajo po tržni ceni na dan ugotavljanja škode. Na dan ugotavljanja škode so rešeni deli že obstajali. V tem delu je prav tako podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov, razlogi so nasprotujoči si in nejasni ter zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženka je ob prijavi primera ovrednotila vrednost vozila in rešenih delov. Rešeni deli so od trenutka nastanka škode v lasti zavarovanca. Rizika njihove dodatne amortizacije po totalni škodi ne more nositi toženka. Ta zavarovalnine zaradi pobotnega ugovora ni izplačala. Tožnik je upravičen zaradi zamude le do zamudnih obresti, ne pa do različnega vrednotenja, ki je v nasprotju z vsebino pogodbe. V tem delu je zaradi priznanja amortizirane vrednosti rešenih delov neupravičeno obogaten. Časovni kriterij za določanje vrednosti vozila in rešenih delov mora biti enak. V delu glede zamudnih obresti toženka podredno, za primer, da sta bili vrednost vozila in rešenih delov podani šele z dnem izdaje mnenja, navaja, da bi bil tožnik do zakonskih zamudnih obresti upravičen šele od 17.1.2020 dalje. Če hoče imeti tožnik odškodnino glede na dejstva ob podaji mnenja, potem je treba vse postavke upoštevati na ta trenutek in šele od tega dne priznati zakonske zamudne obresti.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je navajal, da je bilo vozilo zaradi opravljenega tehničnega pregleda več vredno, kar je izvedenec pojasnil. Strinjal se je s presojo sodišča glede vrednosti rešenih delov in izpostavil, da jih ni prodal, ker jih je bil zaradi ravnanj toženke primoran hraniti do podaje mnenja. Prav tako je soglašal z odločanjem o zakonskih zamudnih obrestih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in medsebojno v nasprotju, ter jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je prepričljivi ekspertizi (cenitvi) v celoti sledilo (glej npr. 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sporni „le prepis“ mnenja izvedenca že vsebuje odgovore na pripombe toženke, zato sodišče prve stopnje, ki je mnenju sledilo, ni bilo dolžno ″glede na ugovore toženke mnenja še dodatno dokazno ovrednotiti in napraviti ustreznega silogizma″. Zaslišanje izvedenca se je zaključilo s tem, da zanj ni bilo več dodatnih vprašanj, pritožnica pa v pritožbi priznava, da ni imela drugih dokaznih predlogov, čeprav drži, da je v zaključni besedi podala lastno in neutemeljeno razumevanje mnenja, ki ga ponavlja v pritožbi. Logični argument sodišča prve stopnje, da se vrednost rešenih delov ne more ugotavljati na dan pred nastopom zavarovalnega primera, saj jih takrat še ni, je, kot pravilno meni pritožba, zares (vsebinsko) napačen, vendar ne more pomeniti omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanaša le na takšne formalne kršitve v izpodbijani sodbi, da je onemogočen njen preizkus.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v smeri, da pri izračunu oziroma dvigu ocene višine škode na vozilu izvedenec ne bi smel upoštevati tehnične izpravnosti vozila oziroma pred kratkim opravljenega tehničnega pregleda ter podaljšanja registracije. Navedeno je namreč po pojasnilu izvedenca povezano s poboljšano oceno splošnega stanja vozila pred nesrečo, le-ta pa je eden od treh elementov po splošnih pogojih predvidene stopnje amortizacije (op. druga dva sta starost vozila in prevoženi kilometri, če ni z zavarovalno pogodbo dogovorjeno drugače) zavarovalne vrednosti vozila (glej 1) alinejo (1) odstavka 14. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska pod prilogo B1). Izvedenec je ob tem uporabil izraz, da je s tem potrjeno, da je bilo vozilo 100% brezhibno, ki pa ga ni mogoče razumeti dobesedno oziroma ga enačiti s tehnično izpravnostjo, kot to neutemeljeno meni pritožnica. Tega se morebiti zaveda tudi sama, ko navaja, da je vsako vozilo v prometu (oziroma bi moralo biti) tehnično izpravno. Tehnične izpravnosti že upoštevaje jezikovno, razumsko in logično razlago ni mogoče preprosto enačiti s potrjeno 100% brezhibnostjo, ki je po mnenju izvedenca izboljšala oceno splošnega stanja vozila. Predmetna razlaga izvedenca gre ravno v smeri, da je ocenil, da je zato stanje vozila pred nesrečo bilo boljše kakor ga je ocenil v prvotnem mnenju (glej dopolnitev mnenja). Pri tem velja poudariti, da je v prvotnem mnenju pri oceni upošteval, da se je nesreča pripetila tik pred iztekom zavarovanja in ni bilo razvidno, da bi bil tehnični pregled opravljen, prav tako pa ni bilo razvidno stanje vozila glede servisiranja. Gre za oceno stanja vozila pred nesrečo, medtem ko pritožnica neutemeljeno govori le o nekakšni hipotetični enaki ohranjenosti dveh enakih vozil in se povsem ločeno od (ocene) ohranjenosti (stanja) konkretnega vozila osredotoča le na različnost datumov oprave tehničnega pregleda (govori o razliki pol leta). Njenemu prizadevanju v tej smeri ni mogoče slediti, saj je bila razlaga izvedenca upoštevaje mnenje, dopolnitev mnenja in kratka pojasnila na obravnavi precej širša kot meni pritožnica in razumska ter logična. Prvotno je stanje konkretnega vozila namreč ocenil na podlagi neobstoječih podatkov o servisiranju, skorajšnjem poteku registracije in neobstoječih podatkov o opravljenem tehničnem pregledu, nato ga je na podlagi drugačnih dejstev utemeljeno spremenil. Gre za oceno stanja pred nesrečo, ki lahko temelji tudi na indicih v povezavi s strokovnim znanjem in izkušnjami izvedenca, kar je vse v zadostni meri izvedenec utemeljil in gre za logično ter razumsko preverljivo ekspertizo. K temu velja še dodati, da je šlo pri vozilu za totalko, zato je vsekakor razumljivo, da se je izvedenec pri oceni stanja vozila pred nesrečo poleg opravljenega ogleda (upoštevaje totalko nevoznega vozila) lahko oprl na vse relevantne podatke, ki po strokovnem znanju in izkušnjah izvedenca vplivajo na njegovo oceno tega stanja. Sklicevanju toženke na nekakšna dodatna vprašanja, ki ne izhajajo iz podpisanega zapisnika in na katera naj izvedenec ne bi zadovoljivo odgovoril, pritožbeno sodišče ne more slediti, saj gre za neizkazane pritožbene navedbe. Ravno nasprotno iz zapisnika izhaja, da za izvedenca s strani toženke ni bilo nobenih dodatnih vprašanj in da ni podala nobenih predlogov v zvezi z njegovim siceršnjim delom. Zaključki izvedenca o opravljenem tehničnem pregledu in podaljšani registraciji ter posledično izboljšani oceni stanja vozila (popolnoma izpravno stanje in brez pomanjkljivosti) ne morejo biti materialnopravno zmotni, saj gre za ugotavljanje dejstev. Prav tako ni mogoče slediti minucioznemu in selektivnemu pritožbenemu izpostavljanju le nekaterih izrazov, ki jih je uporabil zaslišani izvedenec. Seveda je bilo vozilo tehnično izpravno tudi z opravljenim predhodnim tehničnim pregledom (po prvem mnenju), ampak je bistvo izvedenčeve dopolnitve in zaslišanja v tem, da je nato zaradi oprave tehničnega pregleda tik pred nesrečo ocenil, da je bilo vozilo (glede katerega je imel prvotno pomanjkljive podatke) v boljšem splošnem stanju kot je menil prej. Od tod tudi uporabljeni drugačni izrazi, ki jim toženka želi neutemeljeno pripisati identičen pomen, kot so popolnoma izpravno stanje in brez pomanjkljivosti ter potrjeno 100% brezhibno vozilo. Primerjava vozila, ki mu bo tehnični pregled skoraj potekel, je primerjava na podlagi izvedenčevega strokovnega znanja in izkušenj ter njegove ocene stanja vozila pred nesrečo, ki sta razumsko in logično preverljivi. Vrednosti škode ni mogoče preprosto ugotoviti na podlagi eksaktnega stanja vozila na dan nesreče, kot zmotno meni pritožnica, saj je o tem stanju zaradi poteka časa in totalne škode mogoče samo sklepati na podlagi vseh okoliščin (tudi indicev), ki jih je izvedenec ugotovil na podlagi ogleda vozila v letu 2020 in na podlagi relevantnih podatkov v spisu. Utemeljitev izvedenca, da njegova ocena vrednosti vozila ni veliko višja od toženkine v višini 23.228,00 EUR, ni tako imenovano protispisna, saj je toženka ob nesporni zavarovalni vrednosti vozila v višini 83.585,00 EUR zatrjevala amortizacijo v višini 72,21% (glej odgovor na tožbo), nato pa napravila napačen izračun, da gre za 20.946,00 EUR, kar je izvedenec vse pojasnil že v prvi pisni ekspertizi (glej pisno ekspertizo). Zviševanje vrednosti vozila zaradi opravljenega tehničnega pregleda je zaradi boljše ocene stanja vozila in posledično manjše amortizacije utemeljeno in skladno s splošnimi pogoji. Z zavarovalno vrednostjo vozila na podlagi Eurotax vrednotenja sta se pravdni stranki strinjali, medtem ko se je pri izračunu vrednosti vozila nato upoštevala amortizacija, kar je skladno s splošnimi pogoji. Višina škode se namreč ugotavlja po dejanski vrednosti vozila na dan ugotavljanja škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov, upoštevaje stanje vozila neposredno pred nastankom zavarovalnega primera, medtem ko je za ugotavljanje višine škode odločilna zavarovalna vrednost zavarovanega vozila, določena po Eurotax metodologiji na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije, ki se ugotavlja na podlagi starosti, prevoženih kilometrov in splošnega stanja zavarovanega vozila, če z zavarovalno pogodbo ni drugače dogovorjeno (glej 1) alinejo (1) odstavka 14. člena splošnih pogojev). Z zavarovalno vrednostjo sta se pravdni stranki strinjali oziroma se je nanjo sklicevala sama toženka že v odgovoru na tožbo, ko je zahtevala odločanje o višini škode na podlagi določb splošnih pogojev, od nje pa je bilo treba po stanju vozila pred nesrečo le še odšteti amortizacijo (glej tudi razloge spodaj).

7. Pravilna je odločitev o upoštevanju vrednosti rešenih delov v amortizirani višini na dan ugotavljanja višine škode (na dan izdelave ekspertize), saj gre za odločitev, ki je skladna s splošnimi pogoji. Po (3) odstavku 14. člena splošnih pogojev namreč ostanki uničenih ali poškodovanih stvari ostanejo v zavarovančevi lasti in se obračunajo po tržni ceni in stanju stvari na dan ugotavljanja škode, če ni drugače dogovorjeno. Ne gre za protipravno prisojo prevelike škode in ni kršeno načelo, da je od denarne odmene mogoče uveljavljati le zakonske zamudne obresti, ampak gre le za metodo izračuna škode, ki se povrne zavarovancu in ki sta jo s splošnimi pogoji dogovorili pravdni stranki, pri čemer je odveč pripomniti, da je splošne pogoje sestavila toženka (profesionalka). Pritožnica v pritožbi neutemeljeno izpusti bistven del splošnih pogojev, ki je v tem, da se vrednost rešenih ostankov upošteva po stanju stvari na dan ugotavljanja škode. Pri tem drži, da se na dan ugotavljanja škode vrednoti tudi vrednost vozila in da je sodišče prve stopnje v tem delu na podlagi sporne ekspertize zmotno uporabilo (pogodbeno) materialno pravo, ko je upoštevalo vrednost vozila na dan nastanka škode, vendar zaradi tega ni prišlo do zmotne končne odločitve oziroma so bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, ki na podlagi pravilne uporabe splošnih pogojev pripeljejo do enake odločitve (glej peto alinejo 358. člena ZPP). Zavarovalne vrednosti vozila, od katere se odšteva amortizacija zaradi starosti, prevoženih kilometrov in splošnega stanja vozila po stanju vozila pred nesrečo, pravdni stranki nista z ničemer problematizirali oziroma je to vrednost ob sklicevanju na splošne pogoje izpostavljala celo sama toženka, zato je namreč že na podlagi pravilne uporabe pogodbenega materialnega prava (splošnih pogojev) mogoč zaključek, da je vrednost vozila v času ugotavljanja škode (v času izdelave izvedenskega mnenja) enaka vrednosti v času nastanka škode. Povedano drugače, vrednotenje na isti časovni moment, ki je skladno s splošnimi pogoji, pripelje do povsem enakega rezultata, saj se skladno s splošnimi pogoji vozilo vrednoti po stanju neposredno pred nesrečo, rešeni deli pa po stanju v času ugotavljanja škode. V tem delu se zato pritožnica neutemeljeno zavzema za nekakšno nepojasnjeno in nekonkretizirano dodatno amortizacijo vozila. Stanje vozila neposredno pred nesrečo (starost, prevoženi kilometri in splošno stanje vozila), ki je bilo ob sprejeti zavarovalni vrednosti relevantno za amortiziranje vrednosti vozila, se namreč s potekom časa do izdelave ekspertize že po logiki stvari ni spremenilo. Ob tem je odveč pripomniti, da iz podatkov v spisu izhaja, da se je toženka ves čas zavedala vsebine splošnih pogojev, pa niti na prvi stopnji sojenja niti v pritožbi (razen z neutemeljeno kritiko ocene splošnega stanja vozila pred nesrečo) konkretno ne problematizira ugotovljene vrednosti vozila, ampak neutemeljeno vztraja pri nasprotovanju glede vrednotenja ostankov na dan ugotavljanja škode (op. ti se upoštevajo po stanju na dan ugotavljanja škode). Pritožbena navedba, da je toženka že ob nastanku zavarovalnega primera ovrednotila vrednost vozila in vrednost rešenih delov, toženki ne more biti v korist in pravzaprav utemeljuje pravilnost odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti. Čigavi so deli od trenutka nastanka škode ni pravno relevantno oziroma to ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve, saj se vrednost rešenih delov po dogovorjenih splošnih pogojih ocenjuje po njihovem stanju na dan ugotavljanja škode. Kot je bilo že pojasnjeno ne gre za vprašanje, ali mora nositi riziko dodatne amortizacije ostankov njihov lastnik, in za nekakšno večanje škode, ampak za pogodbeno dogovorjeni način ugotavljanja višine nastale škode. O toženkinem pobotnem ugovoru, zaradi katerega naj ne bi izplačala zavarovalnine, je sodišče prve stopnje odločilo tako, da je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji. Predmetna odločitev ni pritožbeno izpodbijana, argumenti sodišča prve stopnje pa kažejo v smeri očitne neutemeljenosti pobotnega ugovora, zato ni jasno, kako bi bilo treba neutemeljeno zavračanje izplačila zavarovalnine toženki šteti v korist. V tem delu tožnik ne more biti neupravičeno obogaten, saj gre za pogodbeno dogovorjeni izračun.

8. Neutemeljeno je toženkino zavzemanje za drugačen tek zakonskih zamudnih obresti. Četudi se vrednost vozila in ostankov ugotavlja po splošnih pogojih na dan ugotavljanja škode, to ne vpliva na dolžnosti toženke po 943. členu Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma na njeno zamudo z izplačilom zavarovalnine. Toženka v pritožbi celo priznava, da je že ob prijavi primera ovrednotila nastalo škodo, a je nato ni izplačala zaradi (op. neutemeljenega) pobotnega ugovora. Toženka je profesionalka, zato je treba v zvezi z nastankom njene zamude primarno uporabiti prvi odstavek 943. člena OZ, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje, in šele podredno drugi odstavek 943. člena OZ. Kdaj se je škoda v konkretnem primeru ugotavljala v tej pravdi ni bistveno, saj bi toženka kot profesionalka morala in mogla obseg škode ugotoviti že v roku 14 dni od poziva k plačilu, zato je z izplačilom zavarovalnine prišla v zamudo. Drugačen zaključek na podlagi spisovnega gradiva ni mogoč, medtem ko je uporaba drugega odstavka 943. člena OZ utemeljena le v primerih, ko zavarovalnica (izhajajoč iz standarda dobrega strokovnjaka) izkaže obstoj posebnih okoliščin, da škode ni bilo mogoče ugotoviti prej kot s posredovanjem izvedenca v pravdi. Gre za trditveno in dokazno breme toženke, ki ga toženka v konkretni pravdi ni zmogla.1

9. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus odločbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava, ob zgoraj omenjeni izjemi, ki kot je pojasnjeno ni vplivala na pravilnost končne odločitve, ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske odločbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi pravilno odločilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožniku povrniti njegove potrebne stroške v zvezi s pritožbenim postopkom. Tožniku se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo, 2% materialne stroške (7,5 točk) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR.

1 Podobna stališča izhajajo tudi iz sodne prakse VS RS (glej npr. odločbe II Ips 92/2000 z dne 6.9.2000, II Ips 176/2008 z dne 20.1.2011, II Ips 452/2003 z dne 11.11.2004 in druge).