Jedro

Če prevzemnik priznava zahtevek svojega sodelavca, ima ta (sodelavec) neposreden zahtevek zoper naročnika.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba prve stopnje.

Toženčev predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku J.Ž. plačati 27.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1992. Višji zahtevek je zavrnilo. Toženca je tudi zavezalo, da mora tožniku J.H. plačati 7.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1992 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe, uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagata razveljavitev. Zatrjujeta, da bi moralo sodišče opraviti ogled, saj bi le tako lahko zanesljivo ugotovilo, kje in kaj sta delala za toženca. Mapna kopija je vsekakor premalo za zanesljive ugotovitve. To dokazuje že ugotovitev sodišča, da so parcele v sporni gramoznici št. 319/1 in 319/2 k.o. B. parc. št. zemljišč v gramoznici, kjer sta tožnika delala pa so 364/2 in 346/3 k.o. B. Toženec ima v lasti parcelo št. 346/1 k.o. B., ki se nadaljuje v navedeni parceli. Zato je zainteresiran, da se ti dve parceli uredita za kmetijsko proizvodnjo. Razen tega kaže na toženčevo zainteresiranost za ureditev teh parcel tudi dejstvo, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo. Vse to so potrdile tudi zaslišane priče (P.Ž. st., P.Ž. ml., I.Š., C.K. in M. N.). Dejstvo, da so bili na parceli št. 346/2 odpadki, še ne dokazuje, da toženec ni imel interesa za delo na teh parcelah. Kvečjemu nasprotno. Po njegovem nalogu sta tožnika smeti odrinila in na ta kraj pripeljala zemljo. O tem bi se sodišče lahko prepričalo z ogledom. Dejstvo, da je toženčeva žena tožnika prijavila na občinski inšpekciji pa ne pomeni, da stranke mesec ali dva pred tem niso sodelovale. Šele, ko sta tožnika zahtevala plačilo, je prišlo do spora. To se je zgodilo v eni sami uri.

Toženec se pritožuje zoper dajatveni del sodbe in to zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo.

Zatrjuje, da je J.Ž. prosil, naj mu poravna gozdno parcelo. Vendar je za delo prosil zgolj njega, potem pa mu je dal tudi točna navodila.

Delo, ki ga je opravil, je trajalo samo 4 ure. Za uslugo je nato tožnika J. Ž. povabil na večerjo, njegov sin pa je zanj pripeljal traverze. Za nameček mu je toženec še dovolil odpeljati s svojega zemljišča dva tovornjaka zemlje. S tem je bila terjatev J.Ž. v celoti poravnana. Ni pomembno, da je delo opravil toženčev sin. Ta je namreč ravnal po očetovih navodilih, traverze pa je peljal z očetovim traktorjem in prikolico. Sodišče bi moralo bolj kritično ocenjevati izpovedbo J.H., da je delal 8 ur. Predvsem pa je nesprejemljivo, da mora toženec plačati J.H. 7.000,00 SIT. Delo je namreč naročil samo J.Ž. in zato z J.H. ni v nikakršnem razmerju. Kot naročnika ga tudi ni zanimalo, kako bo J.Ž. pripeljal stroj na parcelo. Toženec se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka, kar utemeljuje s trditvijo, da je z večjim delom uspel. Toženec je tudi odgovoril na pritožbo tožnikov, pri čemer zanika njune trditve in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi zavrnilni del sodbe prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopnega sodišča, saj temeljijo na logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi dokazni oceni. Tožnika je ne moreta omajati z očitkom, da bi bilo treba opraviti ogled. Ogled bi namreč pojasnil le, kakšno je sedanje stanje na parceli št. 364/2 in 346/3 k.o. B., ne pa tudi, kdo je to stanje ustvaril oz. spremenil, in še manj, na čigavo iniciativo in s kakšnim motivom. Glede tega sta pomembna izpovedba priče M.E. in dopis občinskega sekretariata za urbanizem in varstvo okolja. Iz tega dopisa izhaja, da sta gramoznici opuščeni že skoraj 10 let in sta leglo nadaljnjega odlaganja različnih odpadkov ter da se je s tega območja brez soglasja občinskega upravnega organa občasno odvažal gramozni material. Maja 1992 je ga. B. obvestila občinski upravni organ, da tožnika na območju opuščenih gramoznic nedovoljeno deponirata odpadne materiale, istočasno pa brez dovoljenja odvažata iz gramoznic gramozne materiale, prav tako pa tudi zemljo last B..

Vse to kaže, da tožnika nista imela toženčevega naročila za delo v gramoznici. Zato je zaman njuno sklicevanje na izpovedbe prič P.Ž.

ml., P.Ž. st., C.K., I.Š. in M.N.. C.K. namreč za naročilo ni vedel (povedal je le, da je bilo pri delu videti, da so se vsi trije dogovorili), enako I.Š., izpovedba priče M.N. pa se očitno nanaša na delo, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je tožnik J.Ž. opravil za toženca. Ostaneta tako le izpovedbi prič P.Ž. st. in P.Ž. ml. Ti pa glede na izpovedbo priče M.E. in glede na dopis občinskega sekretariata za urbanizem in varstvo okolja kljub pritožbenim trditvam, da tožnika in toženec marca in aprila 1992 še niso bili v sporu, ne zadoščata za zanesljiv zaključek, da je toženec tožnikoma naročil delo v gramoznici. Ker torej tožnika te trditve nista dokazala (dokazati bi jo morala s tako stopnjo verjetnosti, da bi bil izključen vsak razumen dvom), je prvostopno sodišče njun višji zahtevek (t.j. kolikor se nanaša na delo v gramoznici) povsem pravilno zavrnilo.

Neutemeljena pa je tudi toženčeva pritožba. Ugotovitev, koliko časa je tožnik J.Ž. porabil za planiranje, je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo tožnikov. Njuna časovna opredelitev je točna in skladna ter zato ni razlogov, da jima sodišče ne bi verjelo. Zgolj s pavšalnim oporekanjem tej dokazni oceni toženec pač ne more uspeti.

Neutemeljena pa je tudi teza, da je terjatev J.Ž. prenehala zaradi pobota s storitvami, ki jih je zanj opravil toženčev sin (sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tu ni podana vzajemnost), z dovolitvijo, da lahko odpelje dva tovornjaka zemlje (tega nihče od zaslišanih ni potrdil, toženec pa v pritožbi ne predlaga novih dokazov) in s povabilom na večerjo (tu ne gre za istovrstnost terjatev - 336. čl. ZOR). Prav tako je zgrešeno toženčevo naziranje, da ker s tožnikom J.H. ni bil v pogodbenem razmerju, ta od njega ne more terjati plačila za opravljene storitve. Res je, da so obligacijske pravice relativne. Vendar ima prevzemnikov sodelavec neposreden zahtevek zoper naročnika, če je prevzemnik njegov zahtevek priznal (612. čl. ZOR). In ker je v konkretnem primeru očitno, da prevzemnik (J.Ž.) priznava zahtevek J.H., je sodišče prve stopnje temu zahtevku povsem pravilno ugodilo.

Končno je neutemeljena še pritožba zoper odločbo o stroških postopka.

Pri oceni uspeha, ki je kriterij za odločitev o stroških, namreč ni pomemben le uspeh po višini, marveč tudi po temelju (toženec je namreč zanikal, da bi tožnikoma karkoli dolgoval). Upoštevaje tudi uspeh po temelju pa se pokaže, da je uspeh strank približno enak.

Odločitev, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, je tako povsem pravilna (drugi odst. 154. čl. ZPP).

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeni pritožbi in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

Toženčev odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njegov predlog za povrnitev stroškov, ki so mu nastali s to vlogo (prvi odst. 166. čl. in prvi odst. 155. čl. ZPP).