Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi med drugim zahteval od tožene stranke plačilo 11,100.000 SIT (sedaj 46.319,48 EUR) odškodnine s pripadki za nepremoženjsko škodo (5,000.000 tedanjih SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 800.000 tedanjih SIT za strah, 4,600.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 700.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), nastalo mu v prometni nesreči 5.5.1999 zaradi poškodb, diagnosticiranih kot kompliciran zlom desne goleni, zlom sklepne ponvice s posledičnim izpahom levega kolka, zlom distalnega dela leve koželjnice, zlom proks. členkov IV. in V. prsta desne noge ter štiri raztrganine na različnih delih telesa.

S pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je bilo tožniku za nepremoženjsko škodo prisojenih skupno 7,600.000 SIT (sedaj 31.714,24 EUR) odškodnine (2,500.000 tedanjih SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 600.000 tedanjih SIT za strah, 4,000.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 500.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), medtem ko je bil v presežku (za 3,500.000 tedanjih SIT) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej za znesek 3,500.000 SIT (sedaj 14.605,24 EUR) s pripadki, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju prisojene odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in zlasti druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Tožnik ocenjuje prisojeno mu odškodnino kot takšno, ki je njemu na škodo v nasprotju s sodno prakso glede na po njegovem mnenju primerljive škode, pri čemer se v oporo temu obširno sklicuje na v reviziji predstavljene konkretne primere iz sodne prakse. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe – to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode ni podan. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti te odločitve je treba izhajati iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o vrsti in teži tožnikovih poškodb ter o obsegu prizadetosti tožnikove telesne in duševne integritete spričo škodnega dogodka, nato pa znotraj okvira le teh dejanskih ugotovitev ovrednotiti konkreten pomen prestanih neugodnosti in prikrajšanj za tožnika. To pomeni, da so brez pomena tožnikove revizijske navedbe, ki jih je mogoče opredeliti le kot poudarjeno ponavljanje znotraj načela individualizacije višine odškodnin v pravnomočni sodbi že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi s še hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Ob upoštevanju tudi slednjega načela pa se izkaže, da so s tožniku prisojenimi odškodninami za vsako izmed posamičnih oblik nepremoženjske škode prišle zadostno do izraza vse tiste njegove revizijsko poudarjane posledice in prikrajšanja, ki dejansko obstajajo in ki so bila ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji.

Končno je treba še dodati, da je celotna tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in tudi zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) – torej materialnopravno pravilno. Ta primerjava pokaže, da je sicer tožniku pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med dolgotrajnim in zahtevnim zdravljenjem resda na spodnjem robu v sodni praksi že prisojenih odškodnin za to obliko nepremoženjske škode v tožnikovemu podobnih primerih – vendar še vedno znotraj okvira za primerljive škode prisojenih odškodnin. Slednje zanesljivo velja zlasti za celotno tožniku prisojeno odškodnino spričo rezultatov primerjave, opravljene po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan sojenja na prvi stopnji. Ker se tožnik v reviziji sklicuje na primere iz publikacije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001), mu je treba odgovoriti, da njegov izbor iz obilice v tem viru predstavljenih primerov (tožnik ponuja v primerjavo primere pod zaporednimi številkami 402, 411, 414, 417 in 423) ne terja drugačnega sklepanja, saj gre v njegovem izboru primerov za bistveno obsežnejše škodne posledice (denimo v obliki poznejših zapletov zdravljenja v smislu delnega odmrtja glave stegnenice, posedanja glave in vratu stegnenice ter močnega zoženja sklepne špranje s končno operativno umestitvijo proteze levega kolka v primeru pod št. 402, ali v obliki 25-odstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 17-letnega dijaka v primeru pod št. 414, ali v obliki totalne endoproteze kolka s potrebo po pogosti operativni zamenjavi proteze in posledično 45-odstotne invalidnosti in invalidske upokojitve oškodovanca v primeru pod št. 417 itd.). Zato je treba tožnika napotiti na njegovemu bolj podobne primere , evidentirane v isti publikaciji na primer pod zaporednimi št. 432 (v enaki višini 50 povpr. neto mesečnih plač kot tožniku prisojena odškodnina vozniku avtobusa s 35-odstotno invalidnostjo in njegovo posledično invalidsko upokojitvijo), 435 (v višini 47 povpr. plač prisojena odškodnina 9-letnemu dečku za primerljive poškodbe), 439 (v višini 36 povpr. plač prisojena odškodnina 70-letni ženski za primerljivo škodo), v ilustracijo pa morda še pod zaporedno št. 407. (v višini 105 povpr. plač prisojena odškodnina 9-letnemu fantu za 50-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti).

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.