Jedro

Toženec je v prvostopenjskem postopku trdil, da za regrese za letni dopust tožnik ni bil prikrajšan, saj sta se dogovorila, da mu bo toženec za čas zaposlitve namesto regresa za letni dopust mesečno plačeval 120,00 EUR za plačilo bivalnih stroškov. Pritožbenega vztrajanja, da je bilo s plačilom 120,00 EUR mesečno mišljeno plačilo regresa za letni dopust, ugotovljena dejstva ne potrjujejo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "I/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati: - sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 677,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 do plačila, - regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 851,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 do plačila, - regres za letni dopust za leto 2019 v znesku 373,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 do plačila.

I/2. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: - regres za letni dopust za leto 2017 v znesku 67,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 do plačila, - regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 37,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 do plačila.

II/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 706,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

II/2. Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške tožene stranke v višini 85,00 EUR, tako da jih nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št.: SI56 0110 0637 0501 417, sklic: ..., ter v višini 70,00 EUR, tako da jih nakaže na račun št.: SI56 0110 0637 0501 417, sklic: ..., oboje v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče o zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je s sklepom Pdp 700/2022 z dne 23. 2. 2023 zaradi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del prvostopenjske sodbe (Pd 48/2019 z dne 23. 8. 2022) razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, tudi z napotili za popolno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo bruto zneskov regresa za letni dopust, in sicer za leto 2017 v višini 745,26 EUR, za leto 2018 v višini 888,80 EUR in za leto 2019 v višini 373,13 EUR, oziroma po odvodu davkov plačilo neto zneskov z obrestmi, ki tečejo od vsake posamične glavnice od 2. 7. v koledarskem letu; kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 1.283,56 EUR stroškov postopka (II. točka izreka sodbe).

3. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ga sodišče ni zaslišalo, čeprav je izvedba tega dokaza pomembna za pravilno odločitev. Tožniku je regres za letni dopust plačal. Ni razloga, da bi mu poleg plačila za delo, ki ga je prejel, plačeval še 120,00 EUR mesečno za stanovanje. Sodišče ni opravilo analize, kolikšno plačilo naj bi tožniku pripadalo za oddelane ure, čeprav bi le v tem primeru lahko zaključilo, da mu je bilo 120,00 EUR mesečno plačano na račun oddelanih ur. Glede prisojenih zneskov izpostavlja, da je bil v letu 2017 tožnik zaposlen pri tožencu od 13. 2. 2017, zato mu sodišče ne bi smelo odmeriti regresa v višini 11/12. V letu 2018 je bil v delovnem razmerju le od 1. 7. do 31. 12., zato mu ne bi smelo prisoditi celotnega regresa. Tudi sicer je ta znašal 851,22 EUR in ne 927,07 EUR, kot je izračunalo sodišče. O stroških postopka bi moralo odločiti glede na uspeh strank. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje o odločilnih dejstvih je ugotovilo pravilno in popolno, razen glede višine regresa za leto 2018. Materialno pravo je uporabilo pravilno, razen glede odmere regresa za leto 2017 in 2018. 6. Zmoten je očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženca. Kot je obrazložilo, ga ni zaslišalo zato, ker na narok, na katerega je bil vabljen, ni pristopil in tudi ni posredoval opravičila za izostanek. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je iz spisa razvidno, da ima toženec hujše zdravstvene težave, pa kljub temu sodišče ni preverilo pri njegovi osebni zdravnici ali pri ZZZS, ali je bil glede na zdravstveno stanje sposoben pristopiti na sodišče. Takšna poizvedovalna dolžnost za sodišče ni predpisana. V skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP je namreč dolžnost stranke, ki ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, da predloži zdravniško opravičilo (izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo), da je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Toženec po citirani določbi ni postopal. Navedbe pooblaščenca na naroku, da naj bi mu toženčevi sorodniki sporočili, da je zbolel, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za upravičen izostanek z naroka.

7. Spor se nanaša na plačilo regresov za letni dopust. Toženec je v prvostopenjskem postopku trdil, da zanje tožnik ni bil prikrajšan, saj sta se dogovorila, da mu bo toženec za čas zaposlitve namesto regresa za letni dopust mesečno plačeval 120,00 EUR za plačilo bivalnih stroškov. Pritožbenega vztrajanja, da je bilo s plačilom 120,00 EUR mesečno mišljeno plačilo regresa za letni dopust, ugotovljena dejstva ne potrjujejo. Ključne prvostopenjske ugotovitve so: tožnik je zanikal sklenitev dogovora, ki ga je zatrjeval toženec; tak dogovor ne izhaja niti iz pogodbe o zaposlitvi; toženec je govoril tožniku, da mu regres za letni dopust ne pripada; obračuni regresov ne izhajajo niti iz predloženih plačilnih list, ročnih zapisov ali bančnih izpiskov; tožnik je mesečno oddelal tudi po 250 in več ur, nakazilo pa je prejel le za 8-urni delovnik; na ročno zapisanih potrdilih je poleg razlike med nakazilom na bančni račun in preostalim pripadajočim plačilom za delo navedena tudi postavka "STAN" v znesku 120,00 EUR; ta postavka se je dejansko nanašala na plačilo stanovanja, črpala pa se je iz plačila za opravljeno nadurno delo. Upoštevaje te ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da plačilo regresa za letni dopust ni dokazano.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni razloga za to, da bi toženec poleg plačila za delo, ki ga je prejel tožnik, temu plačeval še 120,00 EUR mesečno za stanovanje. Spregleda namreč, da je toženec v prvostopenjskem postopku sam podal takšno trditev, ki jo je dokazni postopek potrdil. Ni pa potrdil nadaljnje trditve toženca, in sicer da naj bi bili na ta način tožniku v dogovoru med strankama poravnani regresi za letni dopust. 9. Zmotna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni opravilo analize, kolikšno plačilo naj bi tožniku pripadalo za oddelane ure, ker bi le tako lahko zaključilo, da mu je bilo 120,00 EUR mesečno plačano na račun oddelanih ur. Tudi toženec je ob predložitvi listin (ročnih zapisov plačil) le posplošeno navedel, da je iz njih med drugim razvidna razlika med plačo, ki je bila mesečno nakazana na bančni račun, in dodatnim zneskom, ki je bil tožniku dan na roke v gotovini in ki je predstavljal nadure, druge dogovorjene prihodke in stroške bivanja. Sicer pa je ključno, da je tožnik, ki je trdil, da mu je bilo opravljeno delo plačano med drugim tudi v obliki plačila stanovanja, to s svojim zaslišanjem dokazal. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikovo zaslišanje ni zadostno dokazno sredstvo. Tudi tožencu je bila dana možnost, da s svojim zaslišanjem potrdi svoje trditve, a je ni izkoristil. Sicer pa sodišče prve stopnje dokazne ocene ni oprlo le na zaslišanje tožnika, ampak tudi na listine, glede katerih je pravilno zaključilo, da nobena ne potrjuje plačila regresa za letni dopust. 10. Pritožba izpostavlja, da je bil v letu 2017 tožnik zaposlen pri tožencu od 13. 2. dalje, torej le 10 polnih mesecev, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo odmeriti regresa v višini 11/12. Pritožbena navedba je utemeljena. Za tožnikov položaj velja določba prvega odstavka 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), na podlagi katere je delavec, ki sklene delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR-1). Iz teh določb izhaja najmanjša enota, ki se upošteva pri odmeri sorazmernega letnega dopusta in posledično regresa, t. j. en mesec zaposlitve (Pdp 64/2022, Pdp 334/2018 idr.). Za leto 2017 zato tožniku pripada regres v višini 677,51 EUR (bruto), t. j. 10/12 od polnega zneska regresa za to leto (813,01 EUR). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilni del 1. alineje I. točke izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožniku prisodilo navedeni znesek z obrestmi od 2. 7. 2017 dalje. V presežku, za plačilo 67,75 EUR z obrestmi od 2. 7. 2017 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi tožniku za leto 2018 regresa v celotnem znesku, saj iz tožbenih trditev in podatkov spisa izhaja, da je bil v tem letu v delovnem razmerju pri tožencu le od 1. 7. do 31. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi resda navedel, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018, vendar pa je prav na podlagi podatkov celotnega spisa sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil v delovnem razmerju pri tožencu celotno leto 2018. To izhaja iz uradne evidence ZZZS, v katero je vpogledalo sodišče (priloga C). Če bi držala pritožbena navedba, toženec tudi ne bi mogel vložiti v spis priloge B11, t. j. ročnega zapisa o plačilu, ki ga je tožniku izplačal za delo za mesec junij 2018. Tožniku tako pripada regres za celotno leto 2018. Glede na to, da upoštevaje panožno kolektivno pogodbo znesek regresa za letni dopust predstavlja minimalna plača, ki je povečana za 1 %, pritožba utemeljeno navaja, da je regres za obravnavano leto znašal 851,22 EUR (bruto) in ne 927,07 EUR, kot je to izračunalo sodišče prve stopnje (in prisodilo celotni vtoževani znesek 888,80 EUR). Pritožbeno sodišče je zato ugodilni del 2. alineje I. točke izreka spremenilo tako, da je tožniku prisodilo navedeni znesek z obrestmi od 2. 7. 2018 do plačila. V presežku, za plačilo 37,58 EUR z obrestmi od 2. 7. 2018 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Pri oblikovanju izreka sodbe je pritožbeno sodišče upoštevalo izoblikovano sodno prakso, po kateri dostavek "bruto" ne spada v izrek, prav tako ne dostavek, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek. Navedeno predstavlja zgolj dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna ter plačila davka, in zaradi svoje pojasnilne narave spada le v obrazložitev sodne odločbe.

13. Zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe, je pritožbeno sodišče moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka prvostopenjske sodbe (druga odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta (2.527,52 EUR) znaša prvostopenjski uspeh tožnika 75 %, toženca pa 25 %.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo celotne stroške postopka v znesku 1.283,56 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da je na narok dne 23. 8. 2022 namesto tožnikove pooblaščenke iz Krškega pristopila substitutka, ki ima sedež v Brežicah (tako kot sodišče prve stopnje). S pristopom substitutke na narok zato niso nastali stroški priglašene kilometrine za relacijo Krško - Brežice - Krško v višini 12,30 EUR in stroški za odsotnost iz pisarne v času potovanja v višini 40 točk, oboje povečano za DDV, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato 1.283,56 EUR znižalo za znesek neutemeljeno priznanih stroškov (44,29 EUR). Prvostopenjski stroški, do katerih je tožnik upravičen, tako znašajo 1.239,27 EUR, glede na 75 % uspeh pa mu pripada povračilo 929,00 EUR.

15. Tožencu je bila v prvem sojenju za čas od 12. 4. 2022 dalje priznana brezplačna pravna pomoč za pravno zastopanje in svetovanje pred sodiščem prve stopnje (odločba Bpp 128/2022). Do te faze postopka mu skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) pripada povračilo naslednjih stroškov, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP): 300 točk za odgovor na tožbo, vsakokratnih 20 točk za vloge z dne 18. 9. 2020, 4. 1. 2021 in 7. 9. 2021, na podlagi katerih je sodišče preklicalo razpisane naroke; priglašenih 150 točk za narok dne 22. 3. 2022 in 40 točk za odsotnost iz pisarne; 50 točk za vlogo z dne 5. 4. 2022. Pripada mu tudi povračilo 12 točk za materialne stroške, skupaj 612 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 367,20 EUR. Pripada mu še kilometrina za relacijo Krško - Brežice - Krško za pristop na narok 22. 3. 2022 v višini 12,30 EUR, kot je bila za isto relacijo priznana tudi tožniku. Skupaj z 22 % DDV (83,49 EUR) mu pripada povračilo 462,99 EUR, glede na 25 % uspeh pa 116,00 EUR. Za ponovljeno sojenje pred sodiščem prve stopnje, v katerem tožencu ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je upravičen do povračila naslednjih stroškov: 75 točk za narok 31. 5. 2023 (narok se ni opravil in je bil preložen - 21/3 OT) in 40 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za narok 20. 9. 2023 in 40 točk za odsotnost iz pisarne; 20 točk za vlogo z dne 20. 10. 2023, 150 točk za narok 13. 12. 2023 in 40 točk za odsotnost iz pisarne. Pripada mu tudi povračilo 10,3 točk za materialne stroške, skupaj 525,3 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 315,18 EUR. Pripada mu še kilometrina za relacijo Krško - Brežice - Krško za pristope na naroke v vsakokratni v višini 12,30 EUR. Skupaj z 22 % DDV (77,45 EUR) mu pripada povračilo 429,53 EUR, glede na 25 % uspeh pa 107,00 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov je toženec dolžan plačati tožniku 706,00 EUR stroškov postopka (929 - 116 - 107), po poteku paricijskega roka pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

16. Za opravila, ki jih zajema brezplačna pravna pomoč po odločbi Bpp 128/2022, je toženec upravičen do povračila naslednjih stroškov: 20 točk za vlogo z dne 19. 5. 2022; 225 točk za prvo pripravljalno vlogo; 150 točk za narok dne 23. 8. 2022 in 40 točk za odsotnost iz pisarne. Pripada mu tudi povračilo 8,7 točk za materialne stroške, skupaj 443,7 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 266,22 EUR. Pripada mu še kilometrina za relacijo Krško - Brežice - Krško za pristop na narok v višini 12,30 EUR. Skupaj z 22 % DDV (61,27 EUR) mu pripada povračilo 339,80 EUR, glede na 25 % uspeh pa 85,00 EUR. Tožnik jih je dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadaljnji), na transakcijski račun sodišča, razviden iz izreka te sodbe.

17. Tožencu je bila po odločbi Bpp 307/2022 priznana brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila izdana v prvem sojenju. Zanjo mu pripada 375 točk, 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 229,5 EUR, skupaj z 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 EUR. Glede na 25 % uspeh mu pripada povračilo 70,00 EUR, ki jih je tožnik dolžan povrniti v korist proračuna RS, na transakcijski račun, ki je razviden iz izreka te sodbe.

18. Toženec ni upravičen do povračila priglašenih stroškov, ki niso bili potrebni za pravdo: 50 točk za posvet s stranko in 50 točk za pregled listin, saj so ti stroški zajeti v že priznanih stroških; 300 točk za pripravljalni in prvi narok dne 12. 12. 2019, 40 točk za odsotnost iz pisarne in kilometrino, saj tega dne naroka v tej zadevi ni bilo; 20 točk za vlogo z dne 25. 2. 2022, ki ji sodišče ni ugodilo in naroka ni preklicalo.

19. V ostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Toženec je uspel z obravnavano pritožbo le glede sorazmerno majhnega dela glavnic, ki so bile tožniku prisojene v izpodbijanem delu sodbe (5 %), zato krije sam svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).