Jedro

Napačen izračun višine deleža na skupnem premoženju sodi v domeno materialnega in ne procesnega prava.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka, sodba sodišča druge stopnje pa v prvem odstavku izreka spremenita tako, da se 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Višji tožbeni zahtevek (to je glede 3/20) se zavrne kot neutemeljen." Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stanovanjska hiša v Rogaški Slatini in osebni avtomobil Golf skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnika na tem premoženju 3/5, delež toženke pa 2/5 (točki 1 in 3 izreka). V skladu s tem je še odločilo, da mora toženka izdati ustrezno listino, s katero bo tožnik lahko vpisal svoj večji delež v zemljiško knjigo (točka 2 izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožnik izključni lastnik določenih premičnin (točka 5 izreka) ter da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške (točka 7 izreka). V točki 4 izreka je končno odločilo, da se zavrne zahtevek tožnika za nadaljnje 3/12. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je spremenilo izrek v točki 4 in zavrnilo zahtevek do 2/5. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje s spremembo izreka pod točko 4 v resnici zavrnilo njegov tožbeni zahtevek in celo zmanjšalo tudi njegovo nesporno polovico za 3/20. Takšen izrek je nerazumljiv in v nasprotju z razlogi, kar predstavlja navedeno kršitev ZPP. Sodišči pa sta tudi zmotno uporabili 59. člen ZZZDR. Tožnikovi prispevki v materialu, delu in osebnem dohodku so bili večji od toženkinih prispevkov. Zato bi sodišči morali njegovemu zahtevku v celoti ugoditi. Sodišči nadalje nista upoštevali njegovih vlaganj po razvezi zakonske zveze oz. po avgustu 1987, ko sta s toženko živela ločeno. Tožnik se končno ne strinja z oceno vrednosti toženkinega dela v gospodinjstvu. Pri tem delu je tudi sam pomagal. Pomagali pa so tudi otroci, medtem ko je toženka večkrat izostajala od doma in zanemarjala družino. Zaradi vsega navedenega tožnik predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pritožbeno sodišče res zmotno spremenilo izrek pod točko 4, vendar zato sodba ni nerazumljiva in zato te napake ni šteti za kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe v točkah 1 in 3 odločilo, da znaša tožnikov delež 3/5, toženkin pa 2/5. S to odločitvijo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da gre tožniku že na prvi stopnji ugotovljeni delež 3/5 in da je v preostalem delu njegov zahtevek neutemeljen. Napaka na prvi in drugi stopnji je nastala pri izračunu zavrnilnega dela. Zavrnilni del lahko znaša ob dejstvu, da je tožnik zahteval 3/4, le razliko med 3/5 in 3/4. To pa je 3/20, ki jih je imelo v mislih že sodišče prve stopnje, vendar je v izreku zmotno zapisalo 3/12 (3/4 = 15/20, 3/5 = 12/20; 15/20 - 12/20 = 3/20). Ker sta torej odločitvi sodišč prve in druge stopnje v ugoditvenem delu (izreka v točkah 1 in 3) jasni in obrazloženi, z njima pa je v skladu tudi 2. točka izreka, uveljavljena kršitev ni podana. Pač pa pravilna uporaba materialnega prava v primeru, ko tožeča stranka zahteva delež v višini 3/4, sodišče pa ji ugodi le do 3/5, terja zavrnitev tožbenega zahtevka za preostale 3/20 (navedba konkretnega ulomka niti ni potrebna). Revizijsko sodišče je zato drugačno odločitev na prvi in drugi stopnji spremenilo (395. člen ZPP). V tem delu je tako revizija utemeljena.

Neutemeljeno pa tožeča stranka izpodbija ugoditveni del izpodbijane sodbe. S tem ko sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da znaša delež tožnika 3/5, sta pravilno uporabili materialno pravo. Dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje obseg prispevkov posameznega zakonca ugotavljalo, so del dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako ni mogoče več upoštevati tožnikovih navedb o toženkinem zanemarjanju družine, izostajanju zdoma ter njegovih večjih prizadevanjih pri delu doma. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je toženka s svojim delom v gospodinjstvu in s skrbjo za tri otroke ter njihovo vzgojo, odločilno vplivala k nastanku skupnega premoženja. Če pa je tako, je odločitev sodišč povsem v skladu z 59. členom zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.).

Na večji delež tožnika pa tudi ne morejo vplivati zatrjevana vlaganja po razpadu zakonske skupnosti. Po razpadu zakonske skupnosti skupno premoženje ne nastaja več. Če gre za vlaganja v skupno nepremičnino, pa ni izkazano soglasje drugega skupnega lastnika (prejšnjega zakonca), vlagatelj nima stvarnopravnega zahtevka. Morebitno obogatitev drugega skupnega lastnika oz. svoje prikrajšanje lahko vlagatelj uveljavlja le z obligacijskim zahtevkom.

Glede na navedeno je bilo mogoče reviziji le delno ugoditi, v preostalem delu pa jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožnik stroškov revizijskega postopka ni priglasil, drugačna odločitev pa ni vplivala na višino stroškov na prvi in drugi stopnji, je izrek o stroških odpadel.