Jedro

Delavcu pripada plača v višini, dogovorjeni z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se tožnica in tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da pripada tožnici za poln delovni čas in vnaprej določene delovne rezultate mesečna bruto plača v znesku 5.495,63 EUR. Ker je iz plačilnih list tožnice razvidno, da tožena stranka pri izračunu neto pripadajočega zneska plače ni upoštevala dogovorjene bruto osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, temveč nižje zneske, tožnici za vtoževano obdobje pripada razlika v plači med obračunano ter izplačano plačo in plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko premalo izplačanih plač za mesece junij 2013 v višini 4.711,97 EUR bruto, plačati pripadajoče davke in prispevek ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 dalje, za mesec julij 2013 v višini 4.711,97 EUR bruto, plačati pripadajoče davke in prispevke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2013 dalje; za avgust 2013 v višini 4.711,97 EUR bruto, plačati pripadajoče davke in prispevke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje; za september 2013 izplačati neto znesek v višini 2.210,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje; za oktober 2013 izplačati neto znesek v višini 2.133,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.324,97 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka prej navedenega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 3. odstavka 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) zaključilo, da ob odsotnosti sprememb pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ni prišlo do pravno veljavne spremembe pogodbe z dne 27. 5. 2013, zaradi česar ni bilo podlage za znižanje plače tožnici. Tožena stranka je pomisleke glede tovrstnega stališča sodišča prve stopnje stopnje že izrazila v pritožbi z dne 3. 6. 2014 in se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje nanjo. Kar zadeva višino tožbenega zahtevka, pa tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izreka sodbe izhajajo zneski prikrajšanj za posamezne mesece, medtem ko v obrazložitvi ni navedeno, kako je sodišče izračunalo višino posameznega mesečnega prikrajšanja. Zaradi skope obrazložitve sodbe, na podlagi katere tožena stranka ne more preveriti pravilnosti računske preverbe in posledično tudi ne pravilnosti izračuna prikrajšanja, sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka tudi na naroku z dne 18. 12. 2014, ko je modificirala tožbeni zahtevek, ni pojasnila, kako je izračunala posamezne zneske prikrajšanj. Tožeča stranka torej za višino tožbenega zahtevka ni podala ustrezne trditvene podlage, česar pa ne more sanirati sodišče. Četudi je računska preverba povsem enostavna, tožena stranka računske preverbe sodišča ne more preizkusiti. Napačno je tudi stališče sodišča, da med strankama niso sporni zneski prikrajšanj. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala že po temelju, vsekakor pa tudi po višini, zato bi sodišče dejstva v zvezi z obračuni in izplačili moralo ugotavljati. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji tudi navedla, da je bilo tožnici odrejeno čakanje na delo doma in da tožnica v obdobju od prejema sklepa do prenehanja delovnega razmerja, dela pri toženi stranki dejansko ni več opravljala, zato je v skladu z 2. odstavkom 138. člena ZDR-1 za čas čakanja na delo upravičena zgolj do 80 % nadomestila plače, kar pomeni, da je potrebno višino vtoževanega zahtevka presojati tudi v zvezi s citiranim zakonskim določilom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da tožena stranka ne zatrjuje, da bi bil med strankama sklenjen kakršenkoli pisni dogovor o enostranskem znižanju plače, temveč zatrjuje le, da je bilo enostransko znižanje plače s strani tožene stranke utemeljeno zaradi poslovnih rezultatov. Tožena stranka neutemeljeno tolmači, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 49. člen ZDR-1. Tožena stranka v zvezi z zatrjevanimi absolutnimi kršitvami postopka opozarja na prekluzijo glede uveljavljanja kršitev v skladu z 286.b členom ZPP. Tožeča stranka je tekom postopka modificirala tožbeni zahtevek in zmanjšala svoj tožbeni zahtevek v izogib nadaljnjemu zavlačevanju postopka. Tožena stranka pa se neutemeljeno sklicuje tudi na 2. odstavek 138. člena ZDR-1, saj v konkretnem primeru ni uporabljiv, saj je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, 138. člen ZDR-1 pa se nanaša na plačilo 80 % nadomestila za čas čakanja na delo zaradi namena ohranitve zaposlitve, ko do odpovedi še ne pride. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov pri čemer je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodbe sodišča ustrezna, da iz nje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni, niti ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo bistvene dokaze.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo, do kolikšne mesečne plače bi bila upravičena tožnica in tudi ne, kako je izračunalo posamezna prikrajšanja in katere parametre je uporabilo pri računski preverbi in kakšen je bil končen rezultat. Med strankama v postopku je bilo predvsem sporno, ali je pogodbeno določilo, da tožnici za 176 ur na mesec pripada bruto plača v višini 5.495,83 EUR, možno tolmačiti tako, da je tožena stranka dolžna upoštevati urno postavko v višini 32,23 EUR bruto in plačo izračunati glede na število dejansko opravljenih ur v posameznem mesecu. Navedeno je zatrjevala tožnica in sicer je prvotno postavljen zahtevek obrazložila tako, da je upoštevala dejansko število ur za posamezni mesec prikrajšanja z upoštevanjem v pogodbi dogovorjene urne postavke 32,23 EUR, navedeno pa je računsko povsem preverljivo. Sodišče prve stopnje je sledilo izračunu tožnice in s sodbo opr. št. Pd 331/2013 z dne 11. 4. 2014 ugodilo zahtevku tožnice. Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in opozorilo, da pogodbenega določila, da tožnici za 176 ur na mesec pripada bruto plača v višini 5.495,63 EUR, ni mogoče tolmačiti tako, da je tožnici določena urna postavka v višini 32,23 EUR bruto (176 x 32,23 EUR=5.495,63 EUR), temveč da tožnici za povprečno mesečno delovno obveznost pripada plača v višini 5.495,63 EUR in da se število delovnih dni in mesečnih ur iz meseca v mesec razlikuje in znaša od 160 do 187. Navedeno pa ne pomeni, da bi bila tožnica glede na pogodbo o zaposlitvi v mesecu, ki bi imel zgolj 160 ur, upravičena zgolj do zneska 5.156,80 EUR bruto, v mesecu, ki bi imel 184 ur, pa do zneska 5.930,32 EUR bruto.

8. Z navedenim stališčem pritožbenega sodišča se tožnica ni strinjala, zato je v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2015 ponovno postavila zahtevek in je vtoževala razliko prikrajšanja pri plači na podlagi izračuna, pri katerem je upoštevala število delovnih ur za posamezni mesec in povprečno vrednost urne postavke v višini 31,22 EUR. Tožena stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2014 nasprotovala zahtevku tožnice, da se razlika plače izračuna na podlagi urne postavke in števila dejansko opravljenih ur ter je navedla, da tožnici pripada mesečna bruto plača v višini 5.495,63 EUR, tako kot sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Na obravnavi dne 18. 12. 2014 je tožnica modificirala tožbeni zahtevek in navedla, da zahteva od tožene stranke plačilo fiksne osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, ki je določena v višini 5.495,63 EUR in da uveljavlja razliko med tem zneskom in izplačanimi plačami za sporno obdobje. Glede na navedeno je nesprejemljivo pritožbeno navajanje tožene stranke, da višine posameznih mesečnih prikrajšanj tožena stranka ne more preizkusiti.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče I. stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 49. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2013 za delovno mesto prokurist. V 6. členu sta se stranki dogovorili, da znaša osnovna plača 5.495,63 EUR bruto za 176 ur dela. V skladu z določilom 3. odstavka 49. člena ZDR-1 se lahko pogodba o zaposlitvi spremeni oziroma nova pogodba velja, če na spremenjeno pogodbo pristane tudi nasprotna stranka. Hkrati je v 22. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da so spremembe in dopolnitve pogodbe veljavne le, če so sklenjene v pisni obliki. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožena stranka dala tožnici dne 15. 7. 2013 v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi (priloga B3), s katerim bi se tožnici bruto plača znižala na znesek 783,66 EUR in da tega aneksa tožnica ni podpisala.

10. Delavcu pripada plača v višini, dogovorjeni z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati dogovorjeno plačo, izplačevanje pripadajoče plače pa lahko delodajalec zadrži samo v zakonsko določenih primerih (1. odstavek 136. člena ZDR-1). Delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v sodbi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se tožnica in tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da pripada tožnici za poln delovni čas in vnaprej določene delovne rezultate mesečna bruto plača v znesku 5.495,63 EUR. Ker je iz plačilnih list tožnice (A2 in A3 ter A5, A8) razvidno, da tožena stranka pri izračunu neto pripadajočega zneska plače ni upoštevala dogovorjene bruto osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, temveč nižje zneske, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnici pripada za vtoževano obdobje razlika v plači med obračunano ter izplačano plačo in plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi.

12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da bi moralo pritožbeno sodišče upoštevati, da je bila tožnica na podlagi 2. odstavka 138. člena ZDR-1 za čas čakanja na delo upravičena zgolj do 80 % nadomestila plače, ker tožnica v tem času dela pri toženi stranki dejansko ni več opravljala. Če delodajalec začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati delavcem dela, lahko z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma in v tem primeru ima delavec pravico do nadomestila plače v višini 80 % osnove iz 7. odstavka prejšnjega člena in dolžnost, da se odzove na poziv delodajalca na način in pod pogoji, kot izhaja iz pisne napotitve. Tožena stranka v konkretnem sporu ni trdila, da je tožnico napotila na čakanje na delo z namenom ohranitve delovnega mesta in v ta namen tudi ni predložila nobenih dokazov. Nasprotno, tožena stranka je predložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar pomeni, da niso bili podani pogoji po 138. členu ZDR-1, na katerega se sklicuje tožena stranka.

13. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. in 154. člena ZPP.

16. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni pripomogla k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).