Jedro

Res je, da je pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, ena od temeljnih procesnih garancij, vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov ter mu v skladu z načelom kontradiktornosti postopka vročalo v izjavo listinsko dokumentacijo (poročilo detektivke), kot se za to v pritožbi zmotno zavzema obdolženec, ki mu je bila sicer zagotovljena pravica do pravnega sredstva – pritožbe, v kateri se je lahko opredelil do vseh relevantnih okoliščin.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 50,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A. naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške kazenskega postopka, nastale v zvezi s poskusom vročanja sodnega pisanja obdolžencu po detektivu, ki opravlja vročanja v kazenskem postopku, in sicer v znesku 183,61 EUR, ki jih mora plačati v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Mariboru.

2. Zoper sklep se obdolženec pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču obdolženca sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, saj mu v zvezi s sprejetim sklepom ni dalo možnosti nobene izjave o okoliščinah vročanja, kar je bistvena kršitev postopkovnega zakona ter kršitev ustavnopravne določbe o enakem varstvu pravic po 22. členu Ustave. Sodišče prve stopnje po mnenju obdolženca sklepa tudi ni obrazložilo oziroma se je v njegovi obrazložitvi sklicevalo na poročilo detektivke, t.j. na listinsko dokumentacijo, ki mu ni bila vročena v izjavo, kar pomeni bistveno kršitev procesnega zakona. Iz obdolženčevih pritožbenih navedb pa nadalje izhaja tudi, da je bil v času vročanja odsoten zaradi potovanja v tujino in brez svoje krivde ni mogel vnaprej sporočiti spremembe naslova, ker ni vedel, kje bo bival, česar sodišče sploh ni preverjalo; da se mu ne more očitati krivde zaradi delodajalčeve opustitve vročitve sodnega pisanja in da se z detektivko ni mogel srečati zaradi navodil NIJZ, slednja pa mu pisanja ni želela pustiti v nabiralniku, v zvezi s čimer je obdolženec k pritožbi priložil tudi SMS korespondenco z detektivko in odgovor NIJZ, iz katerega izhaja, da oseba, ki je bila v visokorizičnem stiku z okuženo osebo, ni več napotena v karanteno.

5. Stališču pritožnika ne gre slediti. Obdolženec sicer uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri čemer pa ne navede, kateri odstavek oziroma katero točko 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ima v mislih. Z navedbami, da mu sodišče ni dalo možnosti izjave in da se je v obrazložitvi sklepa sklicevalo na dokumentacijo, ki mu ni bila vročena v izjavo, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Takšna kršitev pa ni podana, saj sodišče prve stopnje ni kršilo niti določbe o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije niti določbe ZKP (tretjega odstavka 16. člena ZKP), po katerih sodišče praviloma odloča po vzajemnih navajanjih strank in drugih procesnih udeležencev. Res je, da je pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, ena od temeljnih procesnih garancij, vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov ter mu v skladu z načelom kontradiktornosti postopka vročalo v izjavo listinsko dokumentacijo (poročilo detektivke), kot se za to v pritožbi zmotno zavzema obdolženec, ki mu je bila sicer zagotovljena pravica do pravnega sredstva – pritožbe, v kateri se je lahko opredelil do vseh relevantnih okoliščin.

6. Neutemeljene so tudi obdolženčeve navedbe, da je bil v času vročanja odsoten zaradi potovanja v tujino in da brez svoje krivde ni mogel vnaprej sporočiti spremembe naslova, ker ni vedel, kje bo bival, s čimer je smiselno uveljavljal pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo namreč procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Po 1. točki prvega odstavka 92. člena ZKP pa spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Kdaj je procesni udeleženec (v predmetnem postopku obdolženec) te stroške zakrivil, je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno razrešilo, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Glede na podatke sodnega spisa je sodišče prve stopnje obdolžencu sodno pisanje, in sicer vabilo za dne 30. 3. 2022, sprva vročalo preko pošte na naslov, razviden iz Centralnega registra prebivalstva, ki ga je obdolženec 1. 7. 2021 tudi sam navedel v okviru zaslišanja (l. št. 48). O prispelem sodnem pisanju, ki bi ga moral na pošti prevzeti v petnajstih dneh, je bil obdolženec obveščen 5. 1. 2022 in 6. 1. 2022, vendar se je sodno pisanje po izteku navedenega roka, in sicer 26. 1. 2022, vrnilo z oznako “ni dvignil“ (l. št. 142). O prispelem sodnem pisanju je bil torej obdolženec obveščen, a ga kljub navedenemu ni dvignil. Poleg tega pa obdolženec kljub obvestilom pošte sodišča prve stopnje niti naknadno ni obvestil o odsotnosti zaradi potovanja v tujino, temveč je to navedel šele v okviru pritožbenih navedb. Ob pojasnjenem in upoštevaje dejstvo, da prvostopenjsko sodišče morebitnih odsotnosti strank z naslova za vročanje ni dolžno preverjati po uradni dolžnosti, se pritožbene navedbe obdolženca tudi v tej smeri izkažejo za neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje obdolžencu v delu, ko slednji navaja, da mu ni mogoče očitati krivde zaradi delodajalčeve opustitve vročitve sodnega pisanja, vendar ob tem opozarja, da mu tega sodišče prve stopnje niti ni očitalo. V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je v okviru kronološkega povzetka relevantnih ugotovitev zgolj navedlo, da je obdolžencu sodno pisanje poskušalo vročiti tudi po njegovem delodajalcu, vendar se je sodno pisanje vrnilo na sodišče nevročeno.

9. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da se obdolženec z detektivko ni mogel srečati zaradi navodil NIJZ, še manj pritožnikovo sklicevanje, da mu detektivka pisanja ni želela pustiti v nabiralniku. Detektivka je namreč zgolj spoštovala določila ZKP, ki zaradi posebne narave kazenskega postopka izrecno določa, katera pisanja se vročajo osebno, zaradi česar se sklicevanje obdolženca na priloženo SMS korespondenco z detektivko in odgovor NIJZ izkaže za povsem irelevantno. Če ima obdolženec zagovornika, kot je to situacija v obravnavanem primeru, namreč sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. Po določbah 119. člena ZKP se pisanja, za katera v tem zakonu ni določeno, da morajo biti osebno vročena, prav tako vročajo osebno. Če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, se lahko vročijo kateremu od odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti, če teh ni v stanovanju, pa se pisanje lahko vroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pa vročitev na opisan način ni možna, pa vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo.

10. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa (točki 4 in 6 obrazložitve) s tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj je moralo angažirati vročanje po detektivih, saj je sodna pisanja obdolžencu večkrat poskušalo vročati, vendar neuspešno. V razlogih sklepa so povzeta nevročena sodna pisanja obdolžencu (l. št. 111 in 142 spisa), prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo, da je bil obdolženec tekom postopka poučen glede plačila stroškov, ki jih povzroči po svoji krivdi, vendar tudi po navedenih opozorilih sodnih pisanj ni dvigoval. V točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da je obdolžencu krivdno povzročene stroške postopka naložilo zaradi njegove procesne nediscipline, saj sodnega pisanja na naslovu bivanja ni dvignil, prav tako ni sporočil morebitne spremembe naslova ali morebitnih drugih zadržkov, zaradi česar je sodišče moralo odrediti vročanje po detektivki. S tem se je prvostopenjsko sodišče povsem nedvoumno opredelilo do krivde obdolženca za nastanek separatnih stroškov kazenskega postopka, sprejetim pravnim in dejanskim zaključkom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih v zaobid nepotrebnega podvajanja na tem mestu tudi dosledno povzema.

11. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kakšnih kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), zato je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu s tar. št. 7404 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.